1 / 27

Vrste komike oz. humorja

Vrste komike oz. humorja. visoka : nizka (trivialna) estetska : neestetska idejna : neidejna družbena : naturna (karnevalska) satira : humor (komik : humorist, zabavljač) komika : smešnost orožje socialnega boja : izraz elementarne življenjske sile

devin
Télécharger la présentation

Vrste komike oz. humorja

An Image/Link below is provided (as is) to download presentation Download Policy: Content on the Website is provided to you AS IS for your information and personal use and may not be sold / licensed / shared on other websites without getting consent from its author. Content is provided to you AS IS for your information and personal use only. Download presentation by click this link. While downloading, if for some reason you are not able to download a presentation, the publisher may have deleted the file from their server. During download, if you can't get a presentation, the file might be deleted by the publisher.

E N D

Presentation Transcript


  1. Vrste komikeoz. humorja visoka : nizka (trivialna) estetska : neestetska idejna : neidejna družbena : naturna (karnevalska) satira : humor (komik : humorist, zabavljač) komika : smešnost orožje socialnega boja : izraz elementarne življenjske sile satira, groteska, ironija : dovtip (vic), karikatura, burka brezinteresna kontemplacija : fizični smeh zabaven način spoznavanja resnice : zabava (Vladimir Jakovljevič Propp, Проблемы комизма и смеха. Moskva, 1976) Josip Tominšek:"Smeh je v ustih, šala na jeziku, veselje v očeh.“ (smešno > šaljivo > humorno (duhovito)).

  2. Vrste komike, še • situacijska (nizka), karakterna, besedna • pijančevanje, vojaško življenje, erotika, lik tašče, fantovanje na vasi– so motivi, primerni le za nizke oblike humornosti

  3. Kako avtorji vtihotapijo smešnost v svoja dela? • tako da jo upravičijo z nazorskimi, političnimi, socialnimi ipd. cilji • tako da jih namenijo mladini • tako da izberejo primerne žanre, npr. fantastično ali zgodovinsko povest

  4. Oblike smešnega v prozi • Smeh je po svoji naravi kratek, zato daljša pripovedna proza ni najprimernejša zanj. Komične scene se v njej izmenjavajo z resnimi. • smešne situacije (situacijska komika), osebein njihov jezik (karakterna komika) : smešno pripovedovanje (besedna komika) • smešen junak (norček) : porednež (povzročitelj smešnih situacij, norčav junak)

  5. Slovenski problemi s smehom • (žalostni značaj naroda) • resnobna funkcija literature pri konstituiranju naroda • katoliški vzgojni monopol • komičen, tj. distanciran odnos, pomeni socialno grožnjo • humoristična dela se, tako kot druga žanrska literatura,upirajo periodizaciji

  6. In vendar • Prva slovenska drama je komedija (Linhart, 1790) • Prva slovenska pesniška zbirka je humorna (Pavel Knobel, Štiri pare kratkočasnih novih pesmi, 1801) • Prva izvirna slovenska proza je komična (godčevske zgodbe) • Zbirke šal od 1838 dalje (Andrej Gutman, Novi vedež za smeh, Janko P. Vijanski, Nanos, slovenski zabavnik za 1862, G. Martelanc, Različne burke za veselo slovensko ljudstvo (Trst 1872), A. Brezovnik, Šaljivi slovenec (1884, 1896), L. Štepišnik, Ženitne napitnice z godčevskim katekizmom (Maribor, 1884), D. Bastiančič, Godčevski katekizem (1892), Silvester Košutnik, Slovenski šaljivec, 1–5 (1900–1913, 21924–1926), M. Malovrh, Greh in smeh (1912), istega avtorja Burke in porednosti (1914), Burke in šaljivi prizori (Gorica, 1914) itd.)

  7. 7. Povést. Kako je Pavliha olarski ali prajarski hlapec, in psa namest hmela skuha? • Čez nekaj časa pride Pavliha v nekem mestu k nekemu olarju v službo. Enkrat je imel olar k ženitvi iti in ukaže Pavlihu, de naj z deklo ol ali pir kuha, dokler nazaj pride. Posebno naj skerbi, de se hmél dobro prekuha, de bo ol bolj ojster. Obljubi, njegovo povelje natanko spolniti. Potem gré olar s svojo ženo iz hiše. Pavliha začne kuhati in dékla ga je učila, ker se je bolj na to razúmela kot on. Ko je bil čas prišel, hmel kuhati, mu reče dekla „Rada bi šla malo gledat, kako kaj plešejo; saj boš znal sam hmel kuhati”. Pavlihu je bilo prav, ker si je mislil: „Češ, kadar jo dekla odtegne, znaš svojo porednost bolj pokazati”. • Olar je imel namreč velicega močnega psa, kteremu se je Hmél reklo. Ko je tedaj voda dobro zavrela, vjame psa, ga verže v vrelo vodo in ga tako dolgo kuha, de je šla dlaka in koža od njega. Ko dekla zopet domú pride in Pavlihu pomagati hoče, mu reče? „Dosti je, odtoči”. Ko cedilo prinese, mu reče: „Ali si tudi hméla pridjal? Nič ga ne čutim na lopati”. Ko dekla išče in išče, najde psove kosti na dnu in začne glasno vpiti: „Kaj si pa djal med ol? Konjač naj ga pije!” Med tem pride olar domu, precej vinjen. Pogledal je pa vender še po svojih ljudéh in jim reče: „Ljubi moji, kaj delate?” Dekla mu odgovori: „Ne vem, kaj; za pol ure sem šla k plesu in sem ukazala hlapcu hmél popolnama skuhati, on je pa našega psa skuhal; tu vidite njegov herbet”. Pavliha reče: „Saj ste mi rekli, če bi le vsi tako vbogljivi bili, bi bili gospodarji gotovo dovoljni”. Gospodar ga je pa še tisto uro iz službe spokal. Kaj je pa s svojim pasjim olam naredil, se še dandanašnji ne vé. (Izgubljeno v prevodu: Malavašič ni dobro prevedel besedne komike, ki je v jedru zgodbe: gospodarjevemu psu je bilo namreč po nemško ime Hops ‘hmelj’.)

  8. Dela z norčavim junakom • Fran Malavašič, Nemški Pavliha v slovenski obleki, 1850 (priredba ljudske knjige o Tillu Eulenspieglu; ponatisi 1859, 1866, 1885, 1890, 1897, 1902, 1909). Pavliha se v 49 zgodbah udinja pri različnih obrtnikih, ker pa se mu ne da delati, ušpiči kakšno neumnost, ki je gospodarju v škodo, in gre drugam. Žrtve si poišče med moralno negativnimi osebami (krčmarji, kmetje, čevljarji, peki, krojači, krznarji, skopuhi, neumnimi ženskami in otroki, tatovi, med napihnjenimi učenjaki, berači, invalidi). Pavliha ne prenaša gospode. --> Fran Levstik: Ljudstvo je v šalah rado grobo. V Popotovanju je Pavliho postavil za vzorec slovenske ljudske povesti. • Lažnjivi Kljukec, kako se mu je na morju, na suhim in v vojski godilo, 1856 (ponatisi 1863, 1872, 1885, 1893, 1900, 1908; fantastika!). • Turški Pavliha, SG 1864, Nasredinove burke, 1900; Iz dnevnika malega poredneža (A Bad Boy's Diary), 1910; Rado Murnik, Ženini naše Koprnele, 1921; John Habberton, Bob in Tedi, dva neugnanca; Rotman, Prigode porednega Bobija.

  9. Levstik o šalah v Popotovanju iz Litije do Čateža • Kančnikovo ime je slulo široko po Dolenjskem. Poleg svetih je zdelal mnogo drugih, posebno zabavljivih in zdravic. Največ so gotovo zabavljice vredne, v katerih kaj rad šeška žené, pa vendar si ni mogel kaj, da bi se ne bi trikrat poročil. Prepevajo se nekatere njegove še zdaj po Dobrépoljah, po Laščah in po Ribnici. Najimenitneje so: Od svinjarjev, Od lončarjev, Mož in žena, Od uši in bolhe, Kaj nevesta prinese k hiši (posebno smešna in posebno - kosmata). [...]Nekoliko je natisnjenih med narodnimi, toda najsmešneje se pogrešajo, ker jih Korytko morda ni slišal ali pa, kar je še bolj resnici podobno, ker so se mu zdele prekosmate. Ljudstvo je v šalah robato, v jeziku rado ohlapno; take so tudi Kančnikove pesmi. • Narod šale ne čisla samo v navadnem pogovoru, kakor nam kažejo mnoge ribniške smešnice, ki so ravno po Ribnici najbolj znane, ampak Slovencu je dobrovoljnost všeč tudi v knjigah. Prepričan sem, da prosti ljudje v Novicah radi beró, kar piše Kurnik in ravno le-ta pevec si je v rodu s Kančnikom. Kmetje imajo še celo veselje nad Lažnjivim Kljukcem (Münchhausen) in Nemškim Pavlihom v slovenski obleki (Eulenspiegel), daravno je oboje le prestavljeno pa še zelo po vrhu. • Kaže nam vse to, da bi jako ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S takim pisanjem bi se ljudstvo najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje do knjig. • Skorajda ravno tako malo snovi imamo za roman, ali dejal bi, da tukaj nam stojita odprti vsaj dve poti. [...] Saj vemo vsi, da šaljivi Ribničan obide križem svet. • V narodu je snovi dovolj, zlasti za šaljivo pisanje, ali da se ne zgradi kaka zmes brez okusa, zopet opominjamo: učimo se jezika in ljudstva!

  10. Dela z bebčkom v glavni vlogi • Godčevske zgodbe: Simon Jenko, Kaznovana tercijalka, Ljubljana, Predpustnica (Slovenska koleda za 1858). • Filip Haderlap, Loterijo je pustil, 1882 (Slovenske večernice). V središču je žrtev norčevanja, ki že kliče po sočutju, cilj ni zabava, ampak vzgoja. • Josip Jurčič, Vrban Smukova ženitev, 1865, Kozlovska sodba v Višnji gori, 1867; Rado Murnik, Matajev Matija, 1910.

  11. Simon Jenko, Kaznovana tercjalka, Vaje 1855 • Neka tercjalka je študente, ki so pri nji stanovali, vselej prav zgodaj na noge spravila, i potlej v cerkev šla. Galiču se je to prav sitno zdelo; sklenil je, se nad njo maševati. Nekega dne pred petemi vstane, se obleče, da je bil ves že napravljen, ko gospodinja budit pride. Gospodinja pri enih vratih proti cerkvi gre, Galič pa pri drugih ravno tje i se v spovednico, ki je tik vrat stala, spravi. Kmalo tercjalika do cerkvenih vrat pride, se do tla pripogne i milo zdihne: „O moj Bog! Ali smem nevredna grešnica v ta tvoj sveti tempelj stopiti?” Baba nak! ji strašen glas na ušesi zadoni, da se od strahu zgrudi i napol glasno izdihuje: Oh, Bog se me vsmili, velike grešnice! Vem, da nisim vredna, ker snoči še nisim ubila tri bolhe, ko vem, da bi bile rade živele, i bi bile meni lahko za pokoro služile. Komej se pobere i domu prekrevsa, kjer je več tednov bolna ležala, dokler ji ni ves strah s potom vred iz kože šel. Da so študentje nad tem zjutrej mir imeli, si vsak lahko misli.

  12. Filip Haderlap, Loterijo je pustil (1882, SV 36) • Dolenjski mesar Jurij je podobno kot jeprški učitelj udarjen z loterijo. Žena in boter Marko ga želita ozdraviti strasti. Marko se obleče v hudiča, zvabi Jurija in njegovega dolgega in plašljivega pomočnika Jožeta opolnoči v zapuščeno lopo, pripravi mesarja, da mu za pravo loterijsko številko proda svojo dušo, potem pa ju naklesti in nažene. Vendar Jurija batine ne streznijo, zato se boter še enkrat preobleče, tokrat v angelja, in mu prišepne magično številko 33777. Jurij se v transu že vživlja v vlogo novopečenega bogataša, gosti in zapravlja, ko mu boter Marko, spet preoblečen v hudiča, prinese na pojedino izid zadnje stave, ki seveda Juriju ne prinaša ničesar. Pretresen vrne Jurij "hudiču" rep, ki ga je ta izgubil v pretepu, "hudič" pa njemu pogodbo o prodani duši. Boter Juriju na koncu svojo potegavščino še razloži. Jurij je ozdravljen.

  13. Jurčič, Vrban Smukova ženitev, SG 1865 • Snov "humoristične povesti iz narodnega življenja" – ponesrečena ženitev vaškega tepčka – je enaka kot v Jenkovem Tilki. Revež hoče bogato Boštetovo Jero. Zakonski mešetar, ki tu išče svoje koristi, ga tako obnori, da se gre v Ljubljano zapisat novi veri, samo da bi dobil 100 gld., s katerimi bi na kresno noč od hudiča izvabil premoženje za ženitev. Tam ga navihanci pošljejo naravnost h gorečemu patru Felicijanu, ki ga strezni od prevelikih načrtov.

  14. Bebasti kolektivi • Fran Levstik, Sveti doktor Bežanec v Tožbanji vasi (Zvon 1870). • Silvester Košutnik, Premodre glave, Zvonček, KMD 1907 do 1912. • Janko Osojnik, Šaljivec iz Podravja (1910): 17 zgodbic o Marberžanih. • Fran Milčinski, Butalci, Ribničani, Poldrugi Martin, Muhoborci. • Rado Murnik, Ata Žužamaža. • Joža Vovk, Zaplankarji (1941). • Šaljive zgodbe o Lemberžanih.

  15. Fran Milčinski Rado Murnik Vladimir Levstik Miroslav Malovrh

  16. Satira, pamfleti, parodija • Janez Trdina, Pripovedka od zlate hruške (1850); Valentin Zarnik, Don Quixotte della Blatna vas, "načrt tragične komedije v štirih dejanjih, s predigro in s petjem“ (Zagreb 1862); časopis Edinost, njega skriti uredovalec in pa strupena kača (1876). • Andrej Volkar, satirična noveleta" Dijak v Luni, 1871. • Janez Mencinger, "iz kanibalščine poslovenjen izviren roman" Cmokavzar in Ušperna, LZ 1883.

  17. Dijak v Luni, 1871 • Bogati Rojin da vzgajati sina Mateja v neživljenjskega učenjaka. Pridni dijak je živo nasprotje svoje uživaške in praktične mame in v posmeh sošolcem, ki raje gledajo za dekleti. Po prihodu z Dunaja se z neslovenskim duhom zameri stricu, s praznim učenjaštvom pa vsega drugega potrebnim dekletom in njihovim oboževalcem. Dvoboju zaradi razžalitve se umakne v samostan, kjer mu Zlatica z logiko dobrega, lepega in pravega dokaže upravičenost svoje ljubezni. Po materi podeduje bogastvo, ki ga mora še prej izpuliti njenemu drugemu možu. Ugotovi, da učenost res ni nič vredna, in gre z dijaškima prijateljema Jožetom in Zbegunom na potovanja zapravljat premoženje. Poigrajo se z dekleti. Kot berača se Jože in Matej srečata na Hrvaškem, najdeta balon in se z njim popeljeta. Zanese ju kar na Luno, kjer je idealno urejena, na poljedelstvu, živinoreji in obrtništvu temelječa družba. Kljub lepim dekletom jima v popolnem redu postane dolgčas in komaj začneta delati težave, že se znajdeta spet na Zemlji. V Ljubljani zabavljata čez nemčurje, zato ju zapro. V arestu se srečata z bivšima ljubicama Zlatico in Lidico, zaprtima verjetno zaradi prostitucije. Ti ju jezni pretepeta, mirit jih pride stražar – Zbegun. • [vzgojni roman (Bildungsroman), pikareskni roman, fantastični (utopični) roman, humoristični roman]

  18. Janez Mencinger,Cmokavzar in Ušperna, 1883 V tem hipu se pa Drejče zmuzne raz kembelj ter pade skozi line svojemu očetu za tilnik s tako močjo, da se oba zgrudita na tla. Oče si je zlomil vrat; sin Drejče se je pa razpočil. Otroci se se veselili zopetne nepričakovane sreče, da bodo vnovič zvonili, in da tisto jutro, ko bodo šli Drejčetu za pogrebom, celo šole ne bo. Možakarji so nesli oba mrliča v mrtvašnico, in sosed je rekel sosedu: Škoda, dober gospodar je bil Bosopetnik; premožen in vender pošten! Kozoglav, ako te vdova vzame, terno boš zadel. Toda Kozoglav in vdova se nista mogla vzeti; pač pa so naši že tolikrat in zdaj vender zadnjič imenovani otroci čez štirinajst dni imeli zopet nepričakovano veselje. Pokloftanova Ošpeta je umrla. Očesna rana se je prisadila, prisad je udaril na možgane, in nobeno mazilo ni pomagalo. Bosopetnikovi vdovi se je v žalosti po izgubljenem moži in jedinem sinu pamet zmešala. Kruh je vmesila in peč zakurila. Stopila je pred masteje, da bi umešene hlebe vsadila. Zdajci pa položi svojo jedino štiri tedne staro hčerko na lopar in jo vsadi v razbeljeno peč. Potlej pa še sama v peč zleze in pokrov za seboj zavezne. Čez tri ure so našli možakarji mater spečeno, dete pa sežgano. Kozoglav ni dolgo žaloval po vdovi, katero je zares mislil v zakon vzeti. Kakor pred tristo leti črna luterš-duša, kamniški Goriček pred Strmoljskim gradom, tako je neki večer ležal tudi Kozoglav v rosni travi za rožnatim grmom na trebuhu in sapo je nase vlekel, ter utepal posluške, vse tako kakor tisti Goriček. Hotel je namreč vedeti, kdo govori pred okni Bosopetnikove vdove, in kaj? V hladni majnikovi noči v rosi na trebuhu ležati je pa v devetnajstem stoletji škodljivo mladim in starim. Kozoglav je torej zbolel, in se tudi za onimi preselil v krtovo deželo.

  19. Zares dolga besedila • Rado Murnik, Groga in drugi: Roman, LZ 1895. • Miroslav Malovrh: Zaljubljeni kapucin, 1910. • Miroslav Malovrh: Skušnjave Tomaža Krmežljavčka, 1911. • Vladimir Levstik, "satiričen roman" Višnjeva repatica,1920. • (Fran Milčinski, Gospodična Mici, 1930.)

  20. Groga in drugi Groga Kozol, gosposka žalost imenovan, ne najbolj bistri sluga upokojenega majorja Stojana, je prva oseba na javorniškem gradu. Tu med drugimi žive še zoprna stara devica in guvernanta Etiennette Steinberg, ki vzgaja 16-letno Stanko in 19-letno Mileno, zaljubljeno v inženirja Vojnika. Od gospodarjevega vina vedno omotični Groga zameša pisma in s tem povzroči neslutene zaplete. Karikaturica blaziranega barona Adalberta Gundakarja Bruna Frodoberta von Lahnberga se zaradi zmešnjave že čuti Mileninega ljubimca, pa ga vaški fantje nazadnje našeškajo po nagi riti. Vojniku in Mileni zamenjava prizadene obilo ljubezenskih bolečin, ki se na koncu hitro zacelijo, Grogi (on osvaja deklo Katrico) pa privede na ljubezenski sestanek hrepenečo guvernanto. Za srečen konec se mlada dva poročita, intrigantska guvernanta odide od hiše, ko jo je Lahnberg oskubil za vse prihranke, opravljivkama Grizajki in Zobelji pa je prepovedan vstop v grad.

  21. Zaljubljeni kapucin Razgrajaški pater Angelik pobegne iz samostana z nuno Adelgundo, za spomin nabijeta na vrata samostana nunsko srajco. Popivata po gostilnah in se zabavata, dokler njega ne zapro in se mora ona začeti preživljati na prastari način. V mesto pride stari grof Panigaj, iščoč sina, ki ga je nekoč naredil neki ljubljanski lahkoživki. Zagleda se v Adelgundo. Ta ima poleg Angelika še enega neuslišanega ljubimca, obubožano plemiško karikaturo, barona Rovetto di Kadono, ki se udinja za grofovega slugo. Ko Angelika zaradi razgrajanja pod Adelgundinim oknom že tretjič zapro, se pri zaslišanju izkaže, da je on Panigajev izgubljeni sin Ignacij Kozamernik, Magdalena Hudošpičnica, članica po Angeliku v znamenju figovega lista ustanovljene bratovščine neutolažljivih vdov, pa njegova mati. Angelik obogati, Adelgunda zdaj sama pride k njemu, kapucini pa morajo iz Ljubljane.

  22. Humoristična dela Frana Milčinskega • Igračke (1909) • Muhoborci • Zločinci (1912) • Drobiž (1921) • Gospod Fridolin Žolna in njegova družina(1923) • Gospodična Mici (Slovan 1917; 1930)

  23. Gospodična Mici "Naj me blagovoli takoj brcniti koklja, če ni sledeča historija skoz in skoz resnična, ne dosti manj. Od konca do kraja je posneta po uradnih spisih, skoraj bi lahko pritisnil pečat podnjo s ptičem, in povest ne bi bila več povest, ampak — kapo dol! — javna listina in učena reč. Res in brez šale! Nimajo povsod take beletrije."(http://sl.wikisource.org/wiki/Gospodična_Mici)

  24. Komika v Gospodični Mici • ironizacija Kersnikove V zemljiški knjigi (“dokazati ti hočem na kratko, da prav pri nas v naših prašnih suhih aktih ali v enem samem izpisku najdeš lahko cel roman – tragedijo, da, večkrat tragedijo; suhi, lapidarni stil naše uradne pisave ji ne daje nobene barve – niti tendence niti okoliša – in morda prav zato še bolj pretrese bralca, ki jo slučajno zasledi.") • komična parafraza božične zgodbe • parodija najdenske povesti • glavna oseba je zvita, vendar se njeni načrti izjalovijo, kar daje povesti vzgojno sporočilo

  25. Sklepi • Slovenska daljša humoristična pripovedna proza za kratek čas je nastajala kontinuirano. • Dolžina ni njena odlika, a z razvojem raste. • Zelo dolga dela vključujejo tudi drugorodne, nekomične odlomke (Murnik, Malovrh, V. Levstik). • Več je aditivne kompozicije kot dramske (razen pri krajših burkah), ker poslednja zahteva večje oblikovalne sposobnosti. • Izvirna komika ima raje junaka tepčka, tujeizvorni začetek in modernejši čas pa si bolj želita junaka poredneža. • Intenzivnost pripovedovalčeve ekspliciranosti ustreza stopnji njegovih oblikovalnih ambicij. • Kar je izšlo komike v knjigi, ne pa v periodiki, se je s stališča tradicionalne vrednostne delitve izkazalo nižjega ranga.

More Related