ETIČNA IN MORALNA VPRAŠANJA V KRAJINSKI ARHITEKTURI I. del ETIKA OKOLJA - NARAVE I. Marušič

1. ETIČNA IN MORALNA VPRAŠANJA V KRAJINSKI ARHITEKTURI I. del ETIKA OKOLJA - NARAVE I. Marušič

2. IZHODIŠČA Krajinska arhitektura kot razlaga človekovega odnosa do narave Narava kot nedoumljiva rečnost (B. Ošlaj- Človek in narava-Osnove diaforične etike narave) Negotovost kot temelj našega odnosa do narave/okolja Krajinska arhitektura kot USTVARJALNO VARSTVO

3. ETIKA OKOLJA Človekove pravice Kategoričen imperativ: Ravnaj, kot da hočeš, da bi postal zakon tvojega ravnanja splošen zakon (tega, kar ne bi storil sebi, ne stori drugemu) Koristi posameznika in škoda drugih ali širše skupnosti (Tragedija srenjskega pašnika - konflikt med posamezniki) Koristi danes in škode prihodnjim generacijam Kirn: Živeti kratko, toda bogato in ekstravagantno ali živeti dolgo, toda skromno Ne moremo reči, katere pravice naj bi bodoče generacije imele

4. ETIKE NARAVE Ob mnogih različnih etičnih sistemih sta dva temeljna: Trajnostni - izhodišče je mogoče najti v Land Ethics A. Leopolda “Človek je del biotične skupnosti Zemlje” Spoštovanje narave - Kantov etični sistem razširjen na urejanje človekovega odnosa do naravnih osebkov - P.Taylor Diaforična etika narave - B. Ošlaj - ker vem, da je narava nedoumljiva rečnost, sem dolžan ohranjati njeno drugost; zanjo sem odgovoren.

5. LAND ETHICS “Varstvo je stanje harmonije med ljudmi in zemljo” “Človek ima obveznosti do celote … do biotične skupnosti” “Etika zemlje preprosto razširja meje skupnosti, tako da vključuje tla, vode, rastline, živali, ali skupaj: zemljo. … Etika zemlje ne more preprečiti spreminjanja, obdlave in uporabe teh virov, zato pa utrjuje njihovo pravico do tega, da je njihov obstoj stalen in da se, vsaj na posameznih mestih, stalno ohranja v naravnem stanju.” “Ekološko ravnotežje med organizmi in med organizmi ter njihovim okoljem v zdravem ekosistemu naj bi bilo naše vodilo pri urejanju človekove kulture, ki naj bi bila taka, da se prilega naravnemu redu.” Sklep: Ekologija ponuja model, ki naj bi ga posnemali na področju okoljske etike.

6. LAND ETHICS V lovu ni nič inherentno nemoralnega in v primerih, ko lov prispeva k dobrobiti biotične skupnosti, je ustrezen tudi v moralnem pogledu. Posamezen organizem - individuum ni pomemben. Pomembna je skupnost. (Korporativistično gledanje) Kaj je harmonija? Kaj naravno ravnotežje? Naravno ravnovesje je stanje medsebojno uravnoteženih odnosov in vplivov živih bitij med seboj in z njihovimi habitati Ali jo/ga je mogoče določiti? Kako določiti homeostatsko raven? Kdo to določi? Znanost - ekologija? Politika?

7. SPOŠTOVANJE NARAVE - TAYLOR ČLOVEK KOT POSEBNOST BIOLOŠKEGA SISTEMA “Kako naj bi se človekova kultura prilagajala naravnemu redu, ni vprašanje bioloških dejstev. To je vprašanje, ki zadeva ljudi v vlogi moralnih subjektov in ne ljudi v vlogi bioloških organizmov” “Človeka označuje dvojnost članstva v življenjski skupnosti Zemlje, dvojnost razpetosti med biološko naravo in moralno avtonomijo… samo-usmerjajoče zasledovanje lastnega dobrega, samoustvarjanje koncepcije o tem, kaj je za nekoga resnično dobro” Naravo moramo obravnavati v skladu s stališčem ustreznega spoštovanja

8. SPOŠTOVANJE NARAVE - TAYLOR Instrumentalne in intrinzične vrednosti narave (a) za kaj je x dober? (b) kaj je x-ovo dobro? (a) instrumentalna vrednost, to je vrednost sredstva (b) intrinzična vrednost, to je vrednost cilja - moralnega objekta, ki ima lastno dobro - sledi lastnemu cilju Ločitev med živimi bitji - individuumi in mrtvo naravo - reko, peskom ipd. Ali je naša biološka narava sploh upoštevanja vredna pri izbirah, ki jih moramo opraviti kot moralni subjekti? Nobenega živega bitja ni mogoče obravnavati kot inherentno superiornega ali inferiornega od kateregakoli drugega...

9. SPOŠTOVANJE NARAVE - TAYLOR 1. Prepričanje, da so ljudje člani Zemljine življenjske skupnosti na enak način in ob enakih pogojih kot drugi člani te skupnosti 2. Prepričanje, da je človeška vrsta skupaj z vsemi drugimi vrstami integralna sestavina v sistemu medsebojne odvisnosti na način, da je preživetje vsakega živega bitja enako kot njegove možnosti uspevanja dobro in slabo določena ne samo s fizičnimi razmerami njegovega okolja temveč tudi z njegovimi odnosi z drugimi živimi organizmi. 3. Prepričanje, da so vsi organizmi teleološka žarišča življenja na način, da je vsako bitje enkraten osebek, ki zasleduje lastno dobro na lasten način. 4. Prepričanje, da ljudje niso inherentno superiorni nad drugimi živimi bitji.

10. ODGOVORNOST DO NARAVE - OŠLAJ ČLOVEK IZLOČEN IZ BIOLOŠKEGA SISTEMA - diaforična etika “S pomočjo diaforične odgovornosti je mogoče doseči posredovano enotnost z naravo” “Toda to ni odgovornost zato, da bi rešili sebe ali omogočili prihodnjim generacijam življenje,temveč zaradi narave same, in to kljub temu, da na sebi ni nič vrednostnega.” “Odgovornost za reč zato ni mogoče iskati na ravni vrednot, temveč v naši vednosti o tem, da nam je zavest skozi diaforo - ki nas sili v simbolna podvajanja - nastavila past”

11. TAYLORJEVA ETIČNA NAČELA Načelo samoobrambe Načelo proporcionalnosti Načelo najmanjšega zla Načelo porazdeljene pravičnosti Načelo povrnitve pravičnosti “Na razpolago ne sme biti nobene alternative, za katero bi vedeli, da je enako učinkovita, hkrati pa povzroča manj škode ‘napadajočemu’ organizmu”

12. ETIČNA IN MORALNA VPRAŠANJA V KRAJINSKI ARHITEKTURI II. del DEONTOLOGIJA – POKLICNA ETIKA I. Marušič

13. DEONTOLOGIJA ŠTIRJE POLOŽAJI poklicnega delovanja krajinskega arhitekta 1. Krajinski arhitekt -širša družbena skupnost 2. Krajinski arhitekt - naročnik 3. Krajinski arhitekt - krajinski arhitekt 4. Krajinski arhitekt - druge stroke Osnovno merilo presoje - etičnost ustvarjalnega dejanja Vse kar prispeva k večanju ustvarjalnosti veča izbor alternativ

14. KRAJINSKI ARHITEKT - ŠIRŠA DRUŽBENA SKUPNOST 1. Pravično razreševanje konflikta med človekom in naravo 2. Pravično razreševanje konflikta med sedanjimi in prihodnjimi generacijami 3. Pravično razreševanje konflikta med posameznikovimi koristmi in škodo širše družbene skupnosti 4. Pravično razreševanje med koristmi širše družbene skupnosti in škodo posameznika USTVARJALNO RAZVIJANJE ALTERNATIV IN IZBOR ZA VSE NAJBOLJ PRAVIČNE

15. KRAJINSKI ARHITEKT - NAROČNIK Delitev ‘pravice’ do ustvarjalnosti Delitev dolžnosti in zavezanosti k ustvarjalnemu varstvu naročnik enako kot krajinski arhitekt Ustvarjalno dejanje: vzpodbuda - inkubacija - iluminacija - verifikacija

16. KRAJINSKI ARHITEKT - KRAJINSKI ARHITEKT 1. Tekmovalnost znotraj poklicne skupnosti a. Pridobivanje prednosti izključno na osnovi znanja in ustvarjalne sposobnosti b. Strokovna kritika kot prispevek k večanju znanja, k večanju ustvarjalne napetosti in odpiranju novih poti 2. Solidarnost med člani poklicne skupnosti Solidarnost kot strokovna samopomoč znotraj poklicne skupnosti

17. KRAJINSKI ARHITEKT - KRAJINSKI ARHITEKT 3. Resnicoljubnost a. Visoka strokovnost - ustvarjalnost - ‘za vse sprejemljiva alternativa’ pomeni resnicoljubnost 4. Prenašanje znanja na druge vsi gradimo na ‘tujem’ znanju temelj uspešnega reševanja družbenih problemov - razvijanja novih alternativ

18. KRAJINSKI ARHITEKT - KRAJINSKI ARHITEKT 5. Ustvarjalna svoboda in kakovost Krajinski arhitekt je toliko svoboden pri svojem ustvarjanju, koliko s tem ne omejuje svobode drugih v ustvarjalnem procesu 6. Konkurenčnost, ki ne izhaja iz kakovosti dela

19. KRAJINSKI ARHITEKT - DRUGE STROKE Dirigent ali sodelavec Enakost vseh udeležencev Enake pravice in dolžnosti vsake stroke, da z ustvarjalnim naporom prispeva k oblikovanju pravičnih rešitev za vse.

20. USTVARJALNO VARSTVO Pravo etično stališče je tisto, ki nas zavezuje k ustvarjanju izbir in večanju možnosti, da najdemo tisto, ki je pravična za vse - za člane človeške skupnosti, za člane biotske skupnosti, za prvobitnosti sestavin narave in njenih procesov

21. HVALA ZA POZORNOST