ZGODOVINA JEZIKA

1. ZGODOVINA JEZIKA 4. letnik tehniške gimnazije

2. Če ne bi imel svojega jezika, materinščine, tj. jezika, v katerem že od rojstva razmišljam, ne bi znal govoriti o tem, kar v bistvu sem: človek, ki čustvuje, ki ima rad, ki je jezen, ki razmišlja. Drugi narodi so si svoje mesto in državnost izbojevali pretežno na bojnih poljih, s politiko in diplomacijo, in ne z jezikom kot Slovenci. Zato je slovenski jezik temelj in vezivo naše samobitnosti in narodne identitete ter nas je ohranil kot narod. Normalno je in nujno, da smo odprti v svet in da se poleg materinščine učimo tudi tujih jezikov. Ta odprtost pa je rodovitna samo, če se hkrati držimo svoje zakoreninjenosti v svojem domačem jeziku in če dobro ali pa še bolje kakor za tuje jezike poskrbimo za svoj materni jezik in njegov razvoj, za njegovo uveljavljanje.

3. Obdobje pisnega jezika Od naselitve do 16. stoletja Alpski Slovani, predniki Slovencev, so se naselili na novo ozemlje v dveh naselitvenih tokovih. Naseljvanje je trajalo od 6. do začetka 9. stol. V tem času so naši predniki zavzeli ozemlje, ki je segalo od zgornjega Jadranskega morja in Kolpe na jugu do Donave na severu ter od Blatnega jezera na vzhodu skoraj do izvira Drave na zahodu. Zaradi obrambe pred Obri in Bavarci je nastala prva slovenska država Karantanija. Ta se je po sto letih samostojnosti v strahu pred Obri povezala z Bavarci in to samostojnost izgubila.Vključila se je v politično in gospodarsko življenje evropskega zahoda. Od njega niso naši predniki dobili le nove družbene ureditve, ampak tudi novo vero – krščanstvo.

4. Obdobje pisnega jezika Bavarce in z njimi Slovence so okrog leta 740 premagali Franki, ki so takoj začeli s pokristanjevnajem. Glavni misijonski središči sta bili nemški Salzburg [salcburg] in romanski Oglej. Pokrščevalci so oznanjali vero v domačem jeziku, to se pravi v jeziku ljudstva. V slovenščino so prevajali potrebna verska besedila in niso bili nestrpni do starih poganskih obredov. Slednji so dobili le krščansko vsebino in se kot taki ohranili še dolga stoletja, tako da so danes znani kot krščanska praznovanja: koledovanje, jurjevanje, kresovanje in božič.

5. Slovenci v 9. stoletju

6. Obdobje pisnega jezika Misijonarji so uporabljali poseben priročnik z natančnimi navodili, po katerem so morali ljudem najprej predstaviti krščanski življenjski nazor, deset zapovedi, pojasniti pojem krščanskega Boga in zagovarjati krščanstvo kot edino pravo vero. Karel Veliki je določil, da morajo verniki znati veroizpoved, očenaš ter glavne grehe in kreposti na pamet, in sicer v domačem jeziku. Pokristjanjevanje pa ni zajelo le Slovencev, ampak tudi druge Slovane. Pri tem sta pomembno vlogo odigrala Ciril in Metod.

7. Obdobje pisnega jezika Slovenci v srednjem veku niso ustvarili književnih del, ki bi se lahko primerjala z zahodno- in srednjeevropskimi besedili. Razlog za to je bil družbeno-politične narave. Naši predniki namreč v tem času niso imeli svojega plemstva in vitezov, v mestih so prevladovali prebivalci nemške narodnosti. Nastala pa so polliterarna besedila za cerkveno rabo, povezanega s pokristjanjevanjem in obstajala je tradicija ustnega ljudskega slovstva.

8. Obdobje pisnega jezika Med prvimi zapisi v slovenskem jeziku so: • Celovški ali Rateški rokopis Nastal je okrog leta 1380 Ratečah na Gorenjskem, hranijo pa ga v celovškem deželnem muzeju. V njem so zapisane tri molitve: očenaš, apostolska vera in zdravamarija. 2. Stiški rokopis Nastal je med letoma 1428 in 1440. Odkrili so ga v zborniku latinskih besedil , ki so jih hranili v stiškem samostanu. Sestavljata ga dva dela: • 1. del: molitev pred pridigo in Čaščena kraljica Avtor je češki menih.

9. Obdobje pisnega jezika • 2. del: obrazec splošne spovedi in prva kitica ljudske velikonočne cerkvene pesmi. Avtor je slovenski duhovnik, ki je uporabil mnoge dolenjske narečne izraze, pa tudi germanizme. Prve natisnjene slovenske besede pa so besede na letaku z nemško pesmijo, ki govori proti uporniškim slovenskim kmetom v letu 1515. Zapisano je, kaj so govorili uporniki: “stara pravda, “le vkup, le vkup, uboga gmajna”

10. Slovenske besede v nemški pesmi «Hörtwunderzu!DerbaurnunrueThetsich so ser auspraitten.Ausirergemainthetn si schrein:Stara pravda!— — — — — — — — — — — — — —Derbaurn list man nit vergistZusingenundzuschreiben …» («Pesem o slov. kmetih» iz 16. stoletja )

11. Brižinski spomeniki

12. Obdobje pisnega jezika Brižinski spomeniki Brižinski spomeniki spadajo med besedila pismenstva in predstavljajo prve zapise v slovenskem jeziku. Leta 1803 so v bavarskem mestu Freising (slov. Brižinje) našli zbornik latinskih srednjeveških rokopisov in ga leta 1807 prenesli v münchensko državno knjižnico. Tu pa so našli v njem troje zapisov v slovenskem jeziku:

13. Obdobje pisnega jezika • obrazec splošne spovedi • pridiga o grehu in pokori • obrazec splošne spovedi. Ohranjeni rokopisi so nastali med leti 975 in 1039, verjetno na ozemlju okrog Vrbskega jezera, kjer so imeli freisinški škofje svoje posesti. (v Freisingu je bil do leta 994 škof Abraham – posestvo je imel tudi v Škofji Loki) Zapisi niso izvirni, ampak zapisani po predlogah iz leta 800. V začetki 9. stol je aachenski škofijski zbor sklenil, naj se kateheza(učenje verskih resnic) odvija v ljudstvu razumljivem jeziku, po načelu

14. Obdobje pisnega jezika Vsak jezik bo slavil Boga, kar je Karel Veliki uzakonil (umrl 814, pokopan v Aachnu). Zato se je začelo prevajati nemške molitvene obrazce. Tema besedil je verska in namenjena bogoslužju Najpomembnejši je II. Brižinski spomenik, ki nosi naslov Pridiga o grehu in pokori. BS so napisani v latinici, to je v črkopisu, ki so ga prvotno uporabljali za zapisovaaje latinskih besedil, pozneje pa za zapisovanje nelatinskih besedil v srednejevropskem in zahodnoevropskem kulturnem območju. Ker je pisava nastala v obdobju Karla Velikega, se imenuje karolinška minuskula (Karolingi – frankovska vladarska rodbina, minuskula – male črke v latinski abecedi)

15. Obdobje knjižnega jezika BS so napisani v latinici, to je v črkopisu, ki so ga prvotno uporabljali za zapisovnaje latinskih besedil, pozneje pa za zapisovanje nelatinskih besedil v srednejevropskem in zahodnoevropskem kulturnem območju. Ker je pisava nastala v obdobju Karla Velikega, se imenuje karolinška minuskula (Karolingi – frankovska vladarska rodbina, minuskula – male črke v latinski abecedi)

16. Obdobje knjižnega jezika 16. stoletje Beseda reformacija izvira iz glagola reformirati (lat. reformare), to je preoblikovati, dati novo obliko, preurediti, obnoviti. Reformacija je bila veliko versko gibanje v Z Evropi v 16. stol.. Njeni pripadniki so hoteli spremeniti cerkev v skladu s prvotnimi krščanskimi načeli, k čemur jih je spodbujalo predvsem nemoralno življenje cerkvenih predstavnikov. Še posebej so bili ljudje nezadovoljni s tem, da so duhovniki prodajali odpustke, kar pomeni, da so vernikom odpuščali grehe v zameno za plačilo. To prodajo je razglasil papež, ker mu je primanjkovalo denarja pri gradnji veličastne cerkve sv. Petra v Rimu.

17. Obdobje knjižnega jezika Samostani, cerkve in razne cerkvene ustanove so imeli v lasti večino zemlje. Velik del duhovščine je dobro živel na račun meščanov in kmetov. Beseda protestantizem izvira iz glagola protestirati (lat. protestare), to je ugovarjati ali izražati nesoglasje s čim. Protestantizem je skupno ime krščanskih veroizpovedi, ki so se v reformaciji odcepile od katoliške cerkve. Protestanti so zahtevali, naj berejo verniki verska besedila v svojem maternem jeziku. Menili so tudi, da lahko le z materinščino ustrezno sodelujejo pri cerkvenih obredih. Trdili so namreč, da je duhovnik vernikom svetovalec, ne pa posrednik med njimi in Bogom.

18. Obdobje knjižnega jezika Zato so ukinili spoved, pri kateri “božji namestniki” odpuščajo grehe. Odpravili so tudi celibat(pravilo, da se duhovniki ne smejo poročati), samostanein čaščenje svetnikov.

19. Obdobje knjižnega jezika Reformacija v Evropi Proti napakam cerkve je prvi nastopil nemški duhovnik Martin Luther, ko je leta 1517 na vrata cerkve v Wittenbergu nabil 95 stavkov ali tez in v njih protestiral proti prodaji odpustkov. S tem je v vsej Evropi sprožil plaz nastopov proti papežu in rimokatoliški cerkvi. Luthru so sledili tudi drugi verski reformatorji, ki so imeli na nekatera vprašanja drugačne poglede kot on. Nastalo je več protestantskih ločin, najbolj znani so: luterani, kalvinisti in anglikanci. Prvi so sledili Luthru, drugi Calvinu, tretji pa se imenujejo po svoji domovini Angliji.

20. Obdobje knjižnega jezika Med katoličani in protestanti so potekali hudi vojni spopadi. V Nemčiji je bil leta 1555 sklenjen verski mir. Plemstvo je dobilo versko svobodo, podložniki pa so se morali glede veroizpovedi ravnati po gospodarjih. Tudi v avstrijskih deželah, v katerih so živeli Slovenci, je sprva veljalo enako načelo, a po letu 1573 je začela oblast protestante preganjati.

21. Obdobje knjižnega jezika Reformacija na Slovenskem Na Slovenskem so višji duhovniki in z dvorom povezani plemiči reformacijo odklanjali, kmetje so jo sprejemali izjemoma, za Luthrov nauk pa se je navduševal meščansko-plemiški sloj. Naklonjeni so mu bili tudi nekateri cerkveni dostojanstveniki, npr. tržaški škof Bonomo. Predstavniki slovenske reformacije: Primož Trubar je bil najpomembnejša osebnost slovenske reformacije. Bil je pisec prvih slovenskih knjig in utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika.

22. Dalmatinova Biblija

23. Katekizem in Abecednik (1. slovenski knjigi, natisnjeni v Tübingenu)

25. 16. stoletje Za knjižno delovanje je navdušil tudi druge protestantske izobražence, med njimi Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča. Jurij Dalamatin je prevedel v slovenščino celotno Sveto pismo z naslovom Biblija, tu je vse svetu pismu stariga inu noviga testamenta (kratko Biblija). Knjigo so natisnili leta 1584 v Wittenbergu na Saškem in jo po skrivnih poteh pošiljali v domovino. Takrat je namreč avstrijska oblast tudi v slovenskih deželah protestante že preganjala. Dalmatinova Biblija je največji dosežek slovenske reformacije. Ker ni le versko, ampak tudi literarno delo, je postala temelj poznejše slovenske besedne umetnosti. Ko so v protireformacijske

26. 16. stoletje verske komisije sežigale slovenske knjige, so prizanašale le tej. S posebnim dovoljenjem so jo uporabljali tudi katoliški duhovniki. Tako se je ohranil knjižni jezik protestantov. Adam Bohorič Ni bil duhovnik kot Trubar in Dalmatin, ampak znan šolnik. Njegova slovnica z naslovom Arcticae horulae[arktice horule] ali Zimske urice je bila natisnjena leta 1584 v Wittenbergu. To je prva slovnica slovenskega jezika, napisana v latinščini. Z njo je avtor dokazal, da je slovenščina jezik, ki ga je mogoče znanstveno proučevati, pomembne pa so tudi domoljubne misli, zapisane v uvodu.

27. 16. stoletje Pisava in jezik v obdobju protestantizma Prve besede in prvi knjigi so bile natisnjene v stari nemški pisavi, v gotici. Trubar pa je svoji prvi knjigi znova izdal leta 1555, tedaj v svoji priredbi latinične pisave. To pisavo sta kasneje spopolnila Trubarjeva sodobnika Krelj in Bohorič. Bohoričiča je ostala slovenska pisava vse do srede 19. stoletja. V bohoričici je nastalo čez 20 Trubarjevih del. Tudi drugi protestantski pisci so prevajali in prirejali verska dela, da bi jih ljudje lahko brali in poslušali v svojem jeziku ter jih tako bolje razumeli.

28. 16. stoletje Trubarjev knjižni jezik je utrdil Jurij Dalmatin s prevodom celotnega svetega pisma in tako dvesto let pomagal ohranjati enotnost in ugled knjižne slovenščine. Slovenščina je bila v 16. stol. Že močno narečno razcepljena. Trubar je bi doma z Rašice na Dolenjskem, seznanil pa se je tudi z nadnarečnim jezikom starejših prepisih cerkvenih besedil. Zato je za podstavo slovenskega knjiženga jezika vzel dolenjsko obarvan jezik ljubljanskega pridigarskega izročila (Ljubljana je bila od leta 1461 sedež ljubljanske škofije). ga.

29. 16. stoletje Leta 1592 je Nemec Hieronim Megiser izdal slovar štirih jezikov, poleg nemškega, latinskega in italijanskega tudi slovenske. Pomen reformacije za Slovence: • cerkveni obredi potekajo v domačem jeziku, • prve slovenske knjige, • utemeljitev slovenskega pravopisa in enotnega knjižnega jezika kot podlage za pisanje zahtevnejših knjiženih del v poznejših obdobjih, • zavest o skupnosti vseh Slovencev.

30. 17. stol. in 1. pol. 18. stol. Protireformacija V avstrijskih deželah je začela oblast protestante preganjati v sedemdestih letih 16. stol (izgoni, zaporne kazni, prepovedi pridiganja, denarne kazni), zmagovita pa je postala protitreformacija pod oblastjo avstrijskega nadvojvoda Ferdinanda. Leta 1598 je izšel ukaz o prepovedi delovanja vseh protestantskih ustanov in pridigarjev. Ljubljanski protestantski pridigarji so morali v enem dnevu zapustiti mesto, v treh dneh pa notranjeavstrijske dežele. Verske komisije, ki so delovale pod vodstvomškofa Tomaža Hrena, so rušile protestantske molilnice in sežigale protestantske knjige.

31. 17. stol. in 1. pol. 18. stol. Samo v Ljubljani so sežgali enajst voz knjig. Prizanesli so le DalmatinoviBibliji. Po zaslugi škofa Hrena pa vendarle izide v tem času priročnik za katoliške duhovnike Evangelija inu listuvi1612 (Evangeliji in pisma - listi). Janez Ludvik Schӧnleben je večkrat natisnil to delo. V latinskem predgovoru izdaje iz leta 1672 je omenil tudi svoja jezikovna načela: zaradi močnega vpliva govora (predvsem gorenjskega), na pisno normo, podedovano od protestantov, je zahteval enotnost samo v pisanju, v govoru pa je dopuščal različnost (“pisanje po šegi rodu, govor po šegi pokrajine”)

32. 17. stol. in 1. pol. 18. stol. Sicer pa je 17. stol. predvsem obdobje rokopisov, in sicer zasebnih in javnih. Zasebno dopisovanje so npr. plemiška pisma Marije Izabele Marenzi iz Trsta in njene matere Ester M. Coraduzzi z gradu Koča vas pri Ložu. Ta pisma kažejo na rabo slovenščine tudi med višjimi plastmi prebivalstva. Javni rokopisi pa so npr. prisežni obrazci (uradne prisege) za meščane pred opravljanjem funkcij. Proti koncu 17. stoletja., še bolj pa v prvi polovici 18. stol. se je spet razmahnilo izdajanje slovenskih knjig z versko vsebino in za duhovnike.

33. 17. stol. in 1. pol. 18. stol. Najbolj znan slovenski pridigar je bil Janez Svetokriški (Tobija Lionelli). Pridige je izdal v zbirki Sacrum promptaurium (Sveti priročnik)1691. Znani pridigarji so bili tudi Matija Kastelec, o. Rogerij in Franc Miha Paglovec.V njihovem jeziku najdemo značilnosti pokrajin, iz katerih so izvirali (Svetokriški iz Vipavskega, Kastelec z Notranjskega, Paglovec z Gorenjskega). To pomeni, da je bilo v knjižnem jeziku opuščenih še nekaj potez dolenjščine, čeprav omenjena dela ohranjajo protestantsko jezikovno izročilo.

34. 2. pol. 18. stol. 18. stoletje je tudi obdobje uporov. Najpomembnejša je bila francoska buržoazna (meščanska) revolucija leta 1789, ki je opravila fevdalni družbeni red. Potekala je pod geslom “svoboda, enakost, bratstvo”. Po njej so se uveljavila nekatera demokratična družbena načela, med drugim enakost vseh državljanov pred sodiščem.

35. 2. pol. 18. stol. Družbeno-politične razmere na Slovenskem Slovenci smo v 18. stoletju živeli v habsburški monarhiji, ki sta ji vladala Marija Terezija (1740 – 1780) in njen sin Jožef II. (1780 – 1790). Izvedla sta vrsto reform, med katerimi so bile najpomembnejše: • splošna šolska obveznost – 1774 Šolo so morali obiskovati vsi otroci, ki so dopolnili šest let, v slovenščini pa je potekal pouk le prvi dve leti, v višjih razredih pa je bil učni jezik nemški. • reforma o podložništvu – 1782 (odprava kmetove osebne odvisnosti)

36. 2. pol. 18. stol. Tako se je izboljšal položaj kmetov. Znižala se je tlaka. Kmet je lahko svobodno odšel z zemlje, se šolal in izbral poklic brez fevdalčevega dovoljenja. Tlačan se je lahko tudi odkupil. - ustanovitev deželnih vlad in okrožnih ali kresijskih uradov Namesto zemljiškega gospoda je kmetu po novem sodil sodnik, ki je skupaj z drugimi državnimi uradniki uradoval v okrožju ali kresiji (Matiček se ženi) • splošna vojaška obveznost • svoboda veroizpovedi

37. 2. pol. 18. stol. Leta 1809 je bil večji del Slovencev (Štajerci in del Korošcev ne) vključen v Ilirske province. V njih je francoski cesar Napoleon uvedel državna sodišča, enotne davke in uzakonil enakost državljanov. Pomembne so bile tudi njegove šolske reforme, zlasti uvedba slovenščine, ki je bila priznana kot učni jezik v osnovni in srednji šoli. Po letu 1813 se je v slovenske dežele vrnila avstrijska oblast.

38. 2. pol. 18. stol. Slovensko razsvetljenstvo se je začelo leta 1768, ko je izšla Kraynska gramatika Marka Pohlina. Močneje se je uveljavilo po letu 1780 v Zoisovem krogu, doseglo vrh leta 1790 in se z Vodnikovim pesniškim in publicističnim delom nadaljevalo do leta 1810. Končalo se je leta 1819 z Vodnikovo in Zoisovo smrtjo. Najpomembnejši predstavniki slovenskega razsvetljenstva so: - Valentin Vodnik, Žiga Zois in Anton Tomaž Linhart

39. 2. pol. 18. stol. Preroditelji so se združevali v različne skupine, imenovane krožki. • Pohlinov krožek (Marko Pohlin 1735 – 1801) • Okrog njega s se zbirali menihi in duhovniki. • Napisal je slovnico, slovar, njegov krog pa je izdal 1. pesniški almanah Pisanice (1779 - 1781). 2. Zoisov krožek (Žiga Zois 1747 – 1819) - Bil je veleposestnik in lastnik plavžev in rudnikov na Gorenjskem. - Bil je mentor (svetovalec, vodnik) in mecen (denarno je podpiral kulturno dejavnost).

40. 2. pol. 18. stol. • Okrog njega so se zbirali Vodnik, Linhart, Japelj in Kumardej, pa tudi mlajši: Kopitar in Metelko. • Njegovega programa sta se najdosledneje držala Vodnik in Linhart. 3. Japljev krožek (Jurij Japelj 1744 – 1807) • Okrog njega so se zbirali duhovniki. • Skupaj z Blažem Kumardejem sta izdala 2. prevod Biblije (1784 – 1802).

41. 2. pol. 18. stol. V 2. pol. 18. stol. Je bilo natisnjenih veliko del. Njihovi pisci niso bili vsi iz osrednjih slovenskih območij, temveč tudi od drugod, npr. iz Štajerske, Koroške, Prekmurja (Slovenci so bili namreč v tem času upravno razdeljeni po raznih deželah). Ker so si pisci želeli pridobiti čim več bralcev (da bi jih izobrazili), so pisali v jeziku svoje dežele. Zato so se pojavile različice knjižnega jezika, tj. osrednji, štajerski, koroški, prekmurski. Utemeljitelj prekmurske različice je bil protestanstski pastor Štefan Küzmičs prevodom Nove zaveze v prekmurski knjižni jezik

42. 2. pol. 18. stol. Konec 18. stol. se uveljavijo tudi- strokovna dela – Valentin Vodnik: Kuharske bukve, Babištvo ali porodničarski vuk za babice - publicistična besedila – Valentin Vodnik: Velika pratika, Mala pratika, Lublanske novice - leposlovna dela - pesniški almanah Pisanice, Valentin Vodnik: Pesme za pokušino, Pesmi za brambovce; Anton Tomaž Linhart: Županova Micka, Ta veseli dan ali Matiček se ženi.

43. Prva pol. 19. stoletja V 1. pol. 19. stol. so slovenski razumniki razmišljali predvsem o: • razvitosti slovenskega jezika, • po smiselnosti vztrajanja pri slovenščini, • potrebi po enotnem slovenskem književnem jeziku, • o ustreznosti slovenske pisave. Obdobje je zaznamovala jasno izražena želja po združitvi Slovencev, zavrnitev ilirizma (gibanje za združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov)in poenotenje slovenskega knjižnega jezika.

44. Prva pol. 19. stoletja Najpomembnejši predstavniki so bili: Jernej Kopitar, Matija Čop in France Prešeren. Jernej Kopitar je bil ravnatelj dunajske dvorne knjižnice ter cenzor za slovanske in novogrške knjige. 1808 izda Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (Gramatik derSlavischenSprache in Krain, KȁrntenundSteyermark). V njej je zahteval enoten knjižni jezik za vse Slovence. Podlaga naj bi mu bilo pisno izročilo protestantov in razsvetljencev. Pozival je tudi k reformi pisave. Zagovarjal je namreč načelo, da naj

45. Prva pol. 19. stoletja bi imel vsak glas svojo črko. Nasprotoval je dvočrkjem (ta so bila v bohoričici: ʃh - š, sh- ž, zh – č). Zavzemal se je tudi, da bi bila črka iz enega dela (zato je nasprotoval gajici: š, ž, č). Njegove ideje sta prevzela Franc Metelko in Peter Dajnko. Metelko je v svoji v nemščini pisani slovnici vključil nov črkopis, kjer je poleg bohoričice uporabljal tudi črke iz cirilice. Precej zapleteno in neestetsko metelčico (tudi krevljico ali žabico) so začeli uvajati v šolske in nabožne knjige, vendar so jo zaradi kritike Matija Čopa prepovedali za rabo v šoli.

46. Prva pol. 19. stoletja Zaradi te pisave se je med Kopitarjem in Čopovim krogom vnela široka polemika, imenovana črkarska pravda. Na Štajerskem je svojo pisavo vpeljal Peter Dajnko. Izdal je nemško pisano slovnico jezika in v njej predstavil nov črkopis – dajnčico. Tudi dajnčico so prepovedali za rabo v šoli. Novi pisavi nista bili sprejeti zaradi neenotnega videza (mešanice latiničnih in cirilskih črk) ter zaradi utrjenega izročila bohoričice. Njihova dobra stran je bila le, da sta pokazala na prednost pisave, ki za vsak glas uporablja svojo črko.

47. Prva pol. 19. stoletja Za mirno vpeljavo gajice ima velike zasluge predvsem Janez Bleiweis, urednik Kmetijskih in rokodelskih novic, ki je že od l. 1843 objavljal tudi članke v gajici (sprva celo drugega ob drugem v bohoričici in gajici).

48. Prva pol. 19. stoletja Jernej Kopitar s sodelavci - bil je razsvetljenski mislec • 1808 je izdal 1. slovensko slovnico na znanstveni osnovi in velja za utemeljitelja slavistike • Zavzemal se je za združitev Slovanov na osnovi enotnega črkopisa, tako da bi latinico dopolnil s črkami iz cirilice. To sta skušala uresničiti njegova sodelavca Meteljko in Dajnko Čop in Prešeren • Njuno prijateljstvo je bilo osnovano že v dijaških letih • Od leta 1828, ko sta se vrnila v Ljubljano, sta tesno sodelovala na vseh področjih. • Čop je bil izredno razgledana osebnost, znal je 19 jezikov,ukvarjal se je z literarno-teoretskimi vprašanji. Prešerna je seznanil z romantiko in novimi pesniškimi oblikami.

49. Prva pol. 19. stoletja • Zahteval je, da se slovenski jezik očisti germanizmov in tuje skladnje. Temelji naj na kmečkem jeziku, ki je edini čist. Ustvarja naj se le literatura za kmetove duhovne potrebe. Ta naj bo poučna in nepohujšljiva. • S to miselnostjo je prišel leta 1833 v spor s Prešernom in Čopom. • Skupaj sta sodelovala pri KČ in črkarski pravdi. • Leta 1835 je utonil v Savi in njegova smrt je Prešerna močno prizadela.

50. Prva pol. 19. stoletja Črkarska pravda Ni bila le boj proti metelčici, žabici ali krevljici, ki jo je pod Kopitarjevim vplivom v svojo slovnico uvedel Metelko, ampak je bila predvsem politični boj liberalcev proti konservativcem. Razvnela se je ob 4. zvezku KČ, ki naj bi izšel 1833. Kopitar je zvezek izredno negativno ocenil in tako preprečil njegov izid. Odgovoril mu je Čop še istega leta v IllyrischesBlattu (Ilirskem listu). Članek je pomemben zato, ker Čop v njem spregovori o problemu jezika, književnosti in kulture sploh.