KRIZNI MANAGEMENT

1. KRIZNI MANAGEMENT • Sodobne družbe kljub impresivnim tehnološkim zmogljivostim postajajo vse bolj podvržene različnim krizam- te zahtevajo resno angažiranje vlade, od katere del politične elite, mediji in javnost veliko pričakujejo. • Mnoge skupnosti, ki so bile pred nedavnim relativno neranljive, kar zadeva možnost pojava različnih kriz, so danes vse bolj ogrožene. • Japonskaje bila dolgo časa obravnavana kot otok stabilnosti v zadnjih letih pa je izkusila vrsto kriz: teroristični napadi s kemičnimi sredstvi na postajah podzemne železnice, ugrabitve letal, škandali povezani s politično korupcijo, atentati na javne uslužbence, katastrofalni potresi in ekonomsko-finančna kriza

2. Švedska je drugi tak primer: atentat na premiera Olofa Palmeja 1986 leta, nasukanje sovjetske podmornice na otočju Karlskrona 1981 (whiskey on the rock), radiološka kontaminacija velikega dela države zaradi černobilske jedrske nesreče 1986, nesreča trajekta Estonija 1994, prihod velikega števila beguncev z območja bivše SFRJ v državo, požar v diskoteki v Goeteborgu in bolezen 'norih krav'. • Slovenija - vojna za samostojnost 1991;begunci 1991-; poplave 1990, 1997, 1998;neurja s točo leta 1994 in 1995; snegolom ob koncu leta 1995 in januarski žled 1996;požari leta 1997; potres v Posočju 12. aprila 1998, plaz pod Mangartom 2000, suša 2001.

3. ZNAČILNOSTI KRIZ • lastne, situacijsko in kontekstualno pogojene značilnosti kriz • skupne značilnosti: • ogrožanje temeljnih vrednot, • omejen čas za oblikovanje politike in sprejemanje odločitev. • odločevalci delujejo pod velikim stresom • sprejemanje odločitevpotekav negotovih razmerah, v katerih dogodki prehitevajo eden drugega. Eric K. Stern. 1999. Crisis Decisionmaking: A Cognitive Institutional Approach. Stockholm: OCB

4. Zakaj preučevati krizo? • zaradi intrinzičnega pomena krize, kar pomeni, da nas zanima narava same krize. Krize so dramatični dogodki, ki pogosto stimulirajo človekovo (laiki, praktiki in znanstveniki) radovednost. Krize so dogodki, ki imajo velik vpliv na določeno entiteto (referenčno točko), zahtevajo pomembne odločitve in prinašajo velike politične in etične dileme. 2. zaradi pomena tovrstnega opazovanja krize, ki ni, kot bi rekli nekateri, z vidika temeljnega političnega procesa zgolj nenavaden in atipičen dogodek, ampak lepo dopolnjuje siceršnje politološko raziskovanje. V bistvu gre pri krizi za bolj intenziven in hiter proces politično-upravnega odločanja.

5. OPREDELITEV KRIZE • Tako kot velja za varnost nasploh (Buzan, Weaver, de Wilde 1997, 35-42), tudi kriza zahteva neko eksplicitno referenčno točko (na koga se nanaša), ki je lahko posameznik, skupina, organizacija, družba ali država. • Na mednarodni ravni (C.F. Hermann) gre za tri vrste pristopov k analizi, in sicer: • sistemski pristop, ki se ukvarja z ogrožanjem stabilnosti mednarodnega reda, • pristop konfrontacije akterjev (dva ali več akterjev je vključenih v konfliktno komuniciranje in krizno pogajanje) in • pristop odločanja (osredotoča se na procese, ki potekajo znotraj države ali drugih akterjev). Temu bi lahko dodali še četrti pristop, ki se uveljavlja v zadnjem času, in sicer 4. politično simbolni pristop, ki se osredotoča na manipulacijo simbolov, ritualov in moči v kriznem odločanju (glej P. 't Hart).

6. Holsti (1990): pravi, dakrizo označujeta resno ogrožanje pomembnih vrednot in omejen čas za ukrepanje. Značilno je tudi, da kriza povečuje stres med tistimi, ki se z njo ukvarjajo. • Hermann (1963) je odločevalsko krizo definiral kot situacijo, ki • ogroža prioritetne cilje enote odločanja, • omejuje čas, ki je na razpolago za izvajanje odločitve, in • s svojim pojavom preseneti pripadnike enote odločanja. Pri tej definiciji gre za subjektivno zaznavo krize, s strani vpletenih odločevalcev. • International Crisis Behavior – ICB znanstveniki so mednarodno krizo, gledano s perspektive države, definirali s pomočjo treh zaznav: • ogrožanje temeljnih vrednot, • omejen čas za ukrepanje in • visoka verjetnost prisotnosti vojaške sovražnosti.

7. Rosenthal, 't Hart in Charles (1989) so v svoji definiciji krize poudarili ogroženost temeljnih vrednot in norm ter časovni pritisk, medtem ko so pomen presenečenja zmanjšali in ga nadomestili z negotovostjo. Rezultat je bila naslednja definicija krize: Kriza je resna grožnja ključnim strukturam ter temeljnim vrednotam in normam družbenega sistema, ki – pod časovnim pritiskom in v zelo negotovih razmerah – zahteva sprejemanje kritičnih odločitev. • Stern (1999) pa na podlagi predstavljenih definicij ponuja sintetično definicijo krize, ki pravi: kriza odločanja je situacija, ki izhaja iz spremembe zunanjega ali notranjega okolja določene kolektivitete in jo označujejo tri nujne in zadostne zaznave dela odgovornih odločevalcev: ogroženost temeljnih vrednot, nujnost (v smislu časovnega pritiska, MM) in negotovost

8. Ole R. Holsti. 1990. Crisis Management. V: Betty Glad (ed.). Psychological Dimensions of War. Newbury Park: SAGE Publications. • V izhodišče obravnave kriznega menedžmenta lahko postavimo znano teoretično in empirično opažanje: ko je vložek nizek, stroški napake pa so majhni, lahko razne napake in neracionalne prvine zmanjšajo kakovost odločitev. V veliki krizi, ko gre lahko celo za nacionalno preživetje pa so voditelji in vlade dorasli izzivu in delajo po najboljših močeh. V krizi odločevalci postanejo bolj inventivni in imajo boljšo sposobnost zaznavanja, kot pa to velja za rutinske razmere. • Ta opažanja potrjujejo konvencionalno modrost, da je v procesu kriznega odločanja, nujnost pravzaprav 'mati inventivnosti'.

9. Avtor v prispevku preučuje tri različne vrste virov, ki pojasnjujejo odnos med krizo in kognitivnimi vidiki odločanja: • teorije o zunanjepolitičnem odločanju, • odnos med krizo, stresom in odločanjem v psihološki teoriji in • krizno odločanje v luči empiričnih podatkov. Add 1: Teorije zunanjepolitičnega odločanja štiri ravni analize: • država, • birokratska organizacija, • skupina in • posameznik

10. Tradicionalna in še vedno prevladujoča realistična teorija izhaja iz predpostavke, da lahko nacionalne države (nation-state) najbolje označimo kot 'unitarne racionalne akterje'. Posledično teoretiki te paradigme pripisujejo relativno nizko eksplanatorno moč kognitivnim vidikom odločanja v krizi. Kot najbolj uporabno perspektivo za razumevanje odnosov med državami, realisti ponujajo tisto, ki predpostavlja, da v mednarodnem sistemu, katerega značilnost je strukturalna anarhija, oblikovalce politike vodi 'nacionalni interes‘ • Tudi organizacijsko-birokratska perspektiva teži k optimizmu, kar zadeva odločanje v mednarodni krizi. Osrednja premisa je, da je odločanje v birokratski organizaciji zelo omejeno, predvsem z legalnimi in formalnimi normami, ki povečujejo racionalnost odločanja in eliminirajo spremenljivo birokratsko vedenje.

11. Prednost skupine • Skupine, trdijo nekateri avtorji, se lahko ob soočanju s kompleksnimi nalogami obnesejo bolje kot posamezniki. V podstati takega razmišljanja je predpostavka, da skupine niso zgolj seštevek posameznikov, ampak dinamika skupinske interakcije zelo verjetno pozitivno vpliva na vsebino in kakovost odločitev, kar je zasluga različnih pogledov in talentov, delitve dela, kakovostnih vsebinskih razprav, ki se nanašajo na diagnozo situacije in izbor receptov za soočanje z njo. Hkrati lahkoskupine svojim pripadnikom zagotovijo emocionalno podporo, ki je potrebna v stresnih razmerah. 

12. ranljivost skupine patologija skupinskega mišljenja (groupthink), v kateri skupinska solidarnost prevlada nad učinkovitim izvajanjem ključnih nalog pri sprejemanju odločitev. Skupine so nagnjene k neupravičenemu optimizmu in občutku neranljivosti, stereotipnim predstavam o nasprotnikih, nepozornosti na opozorila in k močnemu, čeravno latentnemu pritisku proti nestrinjanju. Nekateri celo menijo, da so skupine bolj nagnjene k tveganim odločitvam.

13. Pristopi, ki se osredotočajo na odločanje posameznika pogosto poudarjajo prepad med zahtevami klasičnega modela racionalnega odločanja in različnimi kognitivnimi omejitvami, ki lahko odigrajo pomembno vlogo tudi v relativno preprostih razmerah. Če so se v preteklosti znanstveniki osredotočali na različne tipe psihopatologij med političnimi voditelji (na primer paranoja, avtoritarianizem), dajejo danes poudarek kognitivnim omejitvam, ki vplivajo na odločanje 'normalnih' in ne deviantnih subjektov. Se pravi, da analiza zajema vse voditelje in ne zgolj tiste, ki kažejo jasne znake klinične abnormalnosti (Hitler, Stalin, …).

14. Add 2: Kriza, stres in odločanje: nekaj eksperimentalnih dokazov • Kognitivne omejitve racionalnosti vključujejo nezmožnost posameznika: • da sprejme, obdela in ponotranji informacije o razmerah; • njegovo nezmožnost generiranja celotnega skupka alternativ določene politike; • fragmentarno znanje o posledicah vsake od izbir in nezmožnost razvrščanja preferenc glede na pričakovane posledice.

15. Za učinkovito odločanje v krizi je nujna sposobnost posameznika, da uspešno opravi vsaj naslednjime kognitivne, informacijske in menedžerske naloge: • opredeli glavne prvine situacije; na primer, kaj je ogroženo, • identificira in ustrezno upošteva ključne vrednote, interese in cilje, ki naj bi jih uresničil, • poišče in oceni glavne alternative izvajanja akcij, • oceni verjetne stroške in tveganja pa tudi verjetne posledice različnih alternativ (razlikovanje med možnim in verjetnim), • poišče dodatne informacije, ki so relevantne za presojo različnih izbir,

16. ohrani dovzetnost za nove informacije, tudi take, ki postavijo pod vprašaj najbolj zaželen način izvajanja akcij (sposobnost, da loči med relevantnimi in irelevantnimi informacijami, da se upre prehitremu sklepanju in da tolerira nejasnost razmer), • upošteva probleme, ki se pojavijo ob izvajanju različnih izbir, • oceni razmere s perspektive druge strani (v konfliktu), • upira se tako defenzivnemu zavlačevanju kot tudi prehitro sprejetim odločitvam, • opazuje 'feedback', ki ga prinaša razvoj situacije, • prilagodi se dejanskim spremembam razmer (razlikuje navidezne od dejanskih sprememb).

17. Ako kriza traja dlje časa in je zelo intenzivna, pride do erozije sposobnosti izvajanja navedenih nalog. • hipoteze, ki povezujejo atribute krize najprej s stresom in potem še z izbranimi vidiki kriznega odločanja • Poleg neposredne prizadetosti ali anticipiranja le-te, so lahko viri stresa v procesu odločanja tudi preobremenjenost z nalogami, preobloženost z informacijami in konflikt vlog (role conflict). • Osebe, ki doživijo močan stres utrpijo večjo kognitivno rigidnost in erozijo splošnih kognitivnih sposobnosti, vključno s kreativnostjo in sposobnostjo ukvarjanja s komplesnimi razmerami. • Pri visokih politikih na področju zunanje politike je bilo ugotovljeno, da bolj cenijo takojšnje učinke, medtem ko jih tisti, ki jih lahko dosežemo na daljši rok ne zanimajo. Raziskave kažejo, da stres pospešuje to kratkoročno perspektivo.

18. Add. 3: Odločanje v krizi: komparativno preučevanje • primer prve svetovne vojne • objektivni razlogi za vojno (stopnja razvoja vojaške tehnologije, evropske vojaške koalicije, neravnotežje moči in ogrožanje stabilnosti, vojni načrti vlad, ofenzivne vojaške doktrine, zgodovinsko pogojene sovražnosti, ekonomsko in imperialno tekmovanje), • subjektivni razlogi za vojno- napačna zaznava interesov drugih držav, njihovih namer in potencialnih reakcij na krizne dogodke (Srbija), neobčutljivost na opozorila, potiskanje (suppression), popačenje ali zavračanje informacij, ki so postavljale pod vprašaj sprejete premise, nesposobnost uvideti napake, ko se je kriza že razvijala, dopuščanje skoraj popolne svobode pri odločanju nasprotne strani in vztrajanje na omejitvah izbir politike lastne strani ter skrajno prenapeto vedenje, ko je bila kriza na vrhuncu.

19. Kubanska raketna kriza (1962) pa je pozitiven primer kriznega odločanja • kar zadeva ameriško stran, je po splošnem prepričanju predsednik Kennedy s svojimi svetovalci dosegel umik sovjetskih jedrskih raket, ker ni delal napak v odločanju, ki smo jih videli na primeru 1. svetovne vojne in se je iz zgodovine veliko naučil.