LJUDSKE ŠEGE IN PRAZNIKI NA SLOVENSKEM (gradivo zbrala in uredila Mojca Pozvek, prof.)

1. LJUDSKE ŠEGE IN PRAZNIKI NA SLOVENSKEM(gradivo zbrala in uredila Mojca Pozvek, prof.) Uvodni diapozitiv– pregled ljudskih šeg in praznikov (št. diap.: 1) Jesenski običaji: Martinovo (št.diap.: 2) 31. oktober (noč čarovnic?) (št.diap.: 3, 4) 3. 1. november - vsi sveti (št.diap.: 5) Decembrski prazniki : Miklavževanje, sv. Miklavž (št.diap.: 6,7) Božič (št.diap.: 8, 9) silvestrovo in novo leto (št.diap.: 10) Februarske šege: Valentinovo (št.diap.: 11) Pust (št.diap.: 12, 13, 14, 15, 16,17) Spomladanska praznovanja: 9. Cvetna nedelja (št.diap.: 18) Velika noč (št.diap.: 19, 20, 21) Zaključni diapozitiv– zaključna misel in viri (št. diap.: 22)

2. Priljubljen slovenski praznik je martinovo (11. nov.), ko se zaključi jesensko delo na polju. Praznik je tesno povezan z vinom: Pršu je, pršu sveti Martin, on ga je krstil, jest ga bom pil. Ljudski rek pravi, da je martinovo “jesenski pust”. Vendar pa imata tako vino kot tudi pust malo opraviti s sv. Martinom. Verjetno je, da je sv. Martin stopil na mesto kakšnega keltskega božanstva. V novembru so namreč naši predniki praznovali praznik v zahvalo za letino in dobro pašo. Ker v tem času dozori tudi vino, so ga kasneje začeli povezovati s sv. Martinom. Legenda pravi, da naj bi tudi sv. Martin (tako kot Jezus) spremenil vodo v vino. Na slovenskem je zato navada, da za martinovo krstijo vino: Prej je bil mošt, od tega trenutka pa je vino. Sv. Martin Tourski je bil cerkveni konjeniški častnik v Galiji (sedanja Francija), kasneje pa je postal škof. Ker je bil zelo skromen, dober in nesebičen, so ga ljudje imeli radi in kmalu so okrog njegovega življenja spletali legende: Pozimi, l. 334 naj bi pred mestnimi vrati srečal berača, ki ni imel obleke. Prerezal je svoj plašč in ga polovico dal beraču, da ta ne bi zmrznil. Po njegovi smrti so ga ljudje začeli častitikot svetnika. M. Pozvek, prof. Martinovo

3. Noč čarovnic??? 31. oktober – nekoč: pričetek zime danes: noč čarovnic • Ljudska navada, da 31. oktobra zvečer ljudje postavijo pred vrata in okna izdolbeno bučo s svečo, izhaja iz davnih časov. • 31. okt., se je po keltskem koledarju pričela zima. To je bil čas mraza in teme, čas hudobnih duhov in čarovnic, ki so ugrabljali ljudi. Da bi jih pregnali, so kurili kresove in skakali čeznje, šele mnogo kasneje pa prižigali sveče v bučah (svetloba je pomenila sonce). • Po nekem drugem ljudskem izročilu pa je buča s svečo spomin na skopušnega Jako. Opombe: Kelti – staro pogansko ljudstvo, ki je živelo na območju Današnje Evrope (v Nemčiji in na Češkem) Buče so ena najstarejših vrtnin, saj naj bi jih poznali že pred 10.000 leti. Izdolbene buče so nekoč kot svetilke pri nas uporabljali na Štajerskem in v Prekmurju. M. Pozvek, prof.

4. Legenda o skopušnem Jaku Skopušni Jaka je bil ubog pijanček, ki jo je rad vsakomur zagodel. Neko noč, bilo je na noč čarovnic, je Jaka v krčmi, kjer je pil, srečal Hudiča. Ponudil mu je svojo dušo, če mu Hudič plača pijačo. Hudič se je hitro spremenil v zlatnik, Jaka pa ga je pograbi in vtaknil v žep poleg srebrnega križa, ki ga je nosil s seboj. Hudič je ostal brez moči in se ni mogel spremeniti nazaj. Jaka ga je izpustil šele, ko mu je Hudič obljubil, da njegove duše ne bo zahteval naslednjih deset let. Hudič je privolil. Ko sta se čez deset let srečala, je Jaka hodil po vaški cesti. Hudič mu je hotel vzeti dušo, toda Jaka ga je spet presenetil. Rekel mu je: “Šel bom, ampak preden greva, prosim, če mi odtrgaš eno jabolko s tega drevesa.” Hudič, ki je bil prepričan, da nima kaj izgubiti, je skočil na drevo, da bi odtrgal jabolko. Jaka pa je hitro okrog jablane položil križe iz vejic in tako zopet ujel Hudiča. Tokrat je zahteval, da mu Hudič obljubi, da ne bo vzel njegove duše, ko bo umrl. Hudič je godrnjaje privolil. Ko je Jaka veliko let kasneje umrl, je šel do vrat v nebesa, vendar so ga zavrnili, ker je celo življenje pil, bil goljufiv in stiskaški. Tako se je Jaka obrnil in šel v pekel in vprašal Hudiča, če ga vzame on. Vendar ga je Hudič spomnil na obljubo in ga ni hotel vzeti. “Ampak, kam bom pa šel?” je prestrašeno vprašal Jaka. “Tja, od koder si prišel,” mu je rekel Hudič. Ker je bilo vetrovno in temno kot v rogu, je Jaka prosi Hudiča, naj mu da luč, da bo laže našel pot nazaj. Preden je Hudič pred Jako zaloputnil vrata, mu je vrgel ogorek iz dna pekla. Jaka ga je položil v bučo, ki je bila že votla, saj jo je na poti jedel. Od tega dne je Jaka obsojen na večno romanje, saj ne more ne v nebesa, ne v pekel. Vse kar ima, je svetilka iz buče, ki mu v temi osvetljuje pot. M. Pozvek, prof.

5. Vsi sveti 1. NOVEMBER – vsi sveti ali dan mrtvih ali dan spomina na mrtve Navada je, da 1. novembra obiščemo grobove umrlih sorodnikov, prijateljev in znancev. Okrasimo jih s cvetjem in prižgemo sveče. Za grobove skrbimo in jih krasimo celo leto. Pomembno pa je, da vsi, ki so umrli in smo jih imeli radi, živijo v naših mislih in srcu naprej! NOVEMBRSKI SPOMIN Prav tak je dan kot dnevi vsi – megla povsod in dež prši; počasen je ljudi korak, dan zgodaj tone v prvi mrak, a sveč ga tisoč razsvetli, ko v vetru plamen zadrhti. Vseeno dan kot drugi ni, na mrtve misel v nas budi – preteklost veže zadnji čas s spomini, ki živijo v nas… (Franci Lakovič) Opomba: Kelti so na začetku novembra praznovali velik praznik mrtvih – Samhain in prav iz tega praznika naj bi nastal krščanski praznik vsi sveti. Na slovenskem se je do danes ohranila šega, da gospodinje spečejo hlebčke (prešice, vahtiči, krapci) iz različnih vrst moke in jih delijo revežem ob pokopaliških vratih ali pred cerkvijo. Šega simbolizira obdarovanje vernih duš, ki so jim nekoč na predvečer vseh svetih na mizi puščali jedi in pijačo. M. Pozvek, prof.

6. Miklavževanje 6. decembra goduje sv. Miklavž, ki je eden od najbolj priljubljenih svetnikov. Prvo poročilo o miklavževanju na slovenskem je iz l. 1839 in opisuje miklavževanje, kakršnega poznamo še danes. J. Navratil pa je l. 1885 zapisal: “Dobro pametimo, da je leta 1842 tudi v Novem mestu… v neki gosposki hiši na sv. Miklavža večer pridnim otrokom poleg jabolk in orehov… tudi sladkih smokev in drugih sladkarij delil Miklavž iz roke v roke…” Miklavževanje se je verjetno razširilo iz mest na podeželje in ne obratno. Na predvečer 6. dec. se prične obhod sv. Miklavža s spremstvom. To so angeli (najpogosteje dva) in parkelj (hudobec, peklenšček, zlodej…). Danes je v Miklavževem spremstvu večje št. angelov in parkeljnov. Parkeljni rožljajo z verigami in strašijo otroke. Miklavž je oblečen v belo oblačilo, na glavi ima mitro (škofovska kapa) , v rokah pa drži škofovsko palico in knjigo (v njej piše z zlatimi črkami, kaj so delali pridni otroci in s črnimi, kaj so počeli poredni). Včasih ima v roki tri zlate krogle (legenda!). Miklavževa darila so skromna in jih postavlja v nastavljene posode ali copate (jabolka, suho sadje in sladkarije za pridne in šiba za poredne otroke). M. Pozvek, prof.

7. Sv. Nikolaj - Miklavž Sv. Nikolaj – Miklavž se je rodil l. 240 ali 250. bogatim in zelo pobožnim staršem. V duhovnika ga je posvetil njegov stric, ki je bil škof. Kmalu za tem naj bi mu zaradi kuge umrli starši. Podedoval je veliko premoženje, ki pa ga je razdelil med reveže. Kasneje je postal škof v Miri (današnji Demre, Turčija). Legenda pravi, da je neke noči pred oknom neke koče skrivaj poslušal pogovor revnega očeta s tremi hčerami, ki se niso mogle poročiti, ker niso imele dote. Ponoči je v izbo vrgel tri kepe zlata. Ena od njih se je odkotalila v copat pred ognjiščem (od tod navada, da se nastavijo krožniki ali copati za Miklavževa darila). M. Pozvek, prof.

8. Božič je drugi največji krščanski praznik, vendar pa veliko mlajši od velike noči. Praznovanje božiča se je začelo šele okoli l. 350 v Rimu, kjer so tudi izbrali 25. december kot datum Kristusovega rojstva. Jezus Kristus se je rodil v betlehemski votlini, materi Mariji in očetu, tesarju Jožefu. Kristjani se na praznovanje pripravljajo štiri adventne nedelje (advent – prihod). Dogodek opisuje Evangelij po Luku z naslednjimi besedami: Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora (Lk, 2,1-7). Na sveti večer (24. dec.) kristjani postavljajo jaslice in božično drevesce (vloga novoletne jelke), gospodinje pa pripravijo veliko jedi. To je predvsem družinski praznik, ko družina skupaj moli, poje božične pesmi in gre k polnočnici. Darove nosi Božiček, simbolični starček, ki obdaruje otroke. Na sam božič velja, da se ne hodi po obiskih, ampak se na slavnostnem kosilu zbere vsa družina. Božični čas traja vse do 6. januarja, tj. sv. treh kraljev. M. Pozvek, prof. Božič

9. Božične šege Božični venček se splete iz zimzelenega rastlinja in storžev. Okrašen je s pentljami. Božični kruh (hleb) je po slovenskih pokrajinah različen (pšenični, ajdov, ržen)in nosi različna imena: poprtnjak, božičnik, mižnik, badnjak,močen kruh… Božične pesmi so nastale iz pesmi, ki so jih na ta praznik recitirali po cerkvah (pesem Sveta noč je nastala l. 1818 v Oberndorfu pri Salzburgu) Koledovanje: V 13. stol. je prišlo v navado, da so ljudje v božičnem času hodili od hiše do hiše in peli kolednice. Najprej so pesem, ki je napovedala pomen obiska, zapeli, šele nato so vse v hiši pozdravili in jim zaželeli vesele praznike. Gospodar ali gospodinja pa so jih obdarili. Božične kolednike so kasneje nadomestili trikraljevski ali pa so se oboji združili. Prenašanje prižganega kadila po domu,škropljenje z blagoslovljeno vodo in prižiganje luči, pomeni v krščanstvu nov čas, ki je nastopil z Jezusovim rojstvom. Zažiganje drevesnega panja(čok, štor,čuja…) je zelo stara šega (17. stol.),ki se je ohranila do današnjih dni (Ista, Notranjska, Bela krajina). Drevesno klado so pripravili že jeseni. Do hiše so jo spravili s parom volov, saj je bila dolga tudi 2 m in težka 100 kg. V hišo pa so jo do ognjišča spravili z verigami. Panj je bil tako velik zato, ker naj bi gorel do 12 dni. Panj so zažgali na sveti večer. M. Pozvek, prof. trikraljevski (božični) koledniki kadilnica Božič, badni dan,sveti dan Dobar dan, gospodar,Bog vam dobre gostje daj!Na dvori vam zelen bor.Zanj' privezan konjič vran.Na konjički sedlice,Na sedlici sinek vaš,Sinek ima srebern pas.(kolednica, Bela krajina)

10. Silvestrovo in novo leto Silvestrovo, ali starega leta dan (31. dec.), je zadnji dan v letu. Ime mu je dal papež sv. Silvester, ki na ta dan goduje (umrl l. 335 – na zadnji dan v letu). Slovenci so zadnjemu dnevu v letu rekli “staro leto”, večeru pa “drugi sveti večer”. Silvestrov večer kot ga poznamo danes, je nastal mnogo kasneje. Do danes se je tudi pri nas (Škofja Loka in Poljanska dolina) ohranila šega, da se na večer pred novim letom otresa sadno drevje (tako prebujeni duhovi naj bi poskrbeli za dobro sadno letino). Le delno pa se je ohranila navada, da po vaških hišah hodijo novoletni koledniki, ki s pesmijo voščijo dobro letino. Kolednice so se končale s prošnjo za darove kot npr.: En talar orehov, en talar klobas, en litrček vina, pa gremo od vas! Ker so ljudje verovali, da koledniki prinašajo srečo, so jih gospodinje obdarile s klobasami, jajci in vinom. Bolj za zabavo kot zares pa so si ljudje na silvestrovo prerokovali prihodnost z vlivanjem svinca v vodo. Danes so se običaji spremenili. Praznovanje prihoda novega leta je pri ljudeh, ki ne praznujejo božiča, povezano s postavljanjem novoletne smrečice. Prav tako je v navadi obdarovanje, darove pa prinese dedek Mraz (iz ruske legende smo ga preselili pod Triglav). Stara slovenska imena mesecev januar - prosinec februar – svečan marec – sušec april – mali traven maj – veliki traven junij – rožnik julij – mali srpan avgust – veliki srpan september – kimavec oktober – vinotok november – listopad december – gruden M. Pozvek, prof.

11. Valentinovo Po ljudskem izročilu se 14. februarja – na valentinovo, prične prebujati pomlad (zato so mu rekli tudi prvi spomladin). Na ta dan ima svoj praznik svetnik Valentin in pregovor pravi: Svet΄ Valentin nosi ključ do korenin! (Ponekod ta praznik povezujejo z ženitvijo ptičev, vendar naj bi se “ptički ženili” na gregorjevo, 12. marca). Za naše prednike je bilo valentinovo čas hrepenenja po pomladi in tako se je še do danes ohranilo nekaj starih običajev: • Prlekija – Gospodinje na ta dan spečejo iz testa preproste ptičke, ki jih obesijo zunaj na veje grmovja, da jih otroci, ko gredo iz šole, lahko poberejo in pojedo. • Primorska – Tu je prva nedelja po valentinovem čas, ko se zunaj spet lahko začnejo vaški prazniki (v kraju Šmavr imajo takrat praznik štrukljev). • Bela krajina – Tu še danes pravijo, da je valentinovo prvi spomladanski dan. Navada je, da na ta dan ne vprežejo živine. Valentinovo pa je tudi praznik ljubezni. Praznik izvira iz Anglije, kjer je sv. Valentin že stoletja veljal za zaščitnika zaljubljencev in prijateljev.V nekem angl. koledarju iz l. 1797 je zapisana legenda: Valentin, ki je bil zaprt zaradi krščanske vere, naj bi se zaljubil v slepo hčer svojega paznika. Pisal ji je pesmi – od tu naj bi izvirala navada, da si zaljubljeni na valentinovo pišejo pesmice. Ječarjevi hčeri je vrnil vid, zato je vsa njena družina prestopila v krščanstvo, Valentina pa so obglavili. M. Pozvek, prof.

12. Šemljenje je eden najstarejših ljudskih običajev. Ljudje (prvotno so se maskirali le moški) so se šemili, da bi pregnali zimo in prebudili naravo. Obisk maškar po hišah prinaša srečo in dobro letino. Star pregovor pravi: Če maškare visoko skačejo, bo lan visok, če divje plešejo, bo repa debela! Zato so maškare ali pustne šeme nagajive, vesele in poskočne. Na slovenskem je Pustu ime tudi Kurent ali Korant. Prekmurskalegenda pravi, da je bil to prelep mladenič, ki zaradi svoje lepote nikoli ni imel miru pred ženskami. Zato se je umaknil v puščavo in prosil boga, naj mu skazi obraz. Bil je uslišan in tako so mu zrasli rogovi. Takšen se je vrnil med ljudi. Fant z iznakaženim obrazom žensk ni zanimal več. M. Pozvek, prof. Pust

13. SLOVENSKE PUSTNE ŠEME: Brkini: škoromati(visoki koničasti klobuki, okrašeni z rožami iz papirja, na obrazu lesena maska, oblečeni so v ovčje kožuhe z zvonci okrog pasu) in škopit (grozljiva maškara, oblečena v črn plašč in ogrnjena v kože divjadi, z velikimi lesenimi kleščami v rokah, ki naj bi s svojo grozljivo podobo odganjal temne sile narave). M. Pozvek, prof.

14. Ptuj: Kurenti ali Koranti: M. Pozvek, prof.

15. Cerknica: coprnica Uršula – mati vseh čarovnic, povodni mož Jezerko, ščuka, žabe in polhi M. Pozvek, prof.

16. Drežnica (Kobarid): Drežniški pustovi - To je eden najstarejših pustnih običajev pri nas, saj ni znano, kdaj se je pustovanje v Drežnici začelo, niti ni znano, kje ima svoje korenine. Našemijo se lahko le neoženjeni moški. Pustni svatovski sprevod sestavlja približno 15 različnih likov, ki se delijo na “ta lepe” in “ ta grde”. M. Pozvek, prof.

17. Cerkno: laufarji– tj. fantovska družina, ki šteje 24 članov. Vsi razen enega nosijo na obrazih lesene, lepo obarvane maske – larfe. Te so izrezljane iz lipovega lesa in so posebnost, saj takih, človeškemu obrazu podobnih mask, ni nikjer v Sloveniji (pust – osrednji lik, ki pooseblja zimo in vse kar se je slabega v letu zgodilo, zato ga je treba uničiti; ima obleko iz mahu in rastlinja, ki je težka od 60 – 80 kg; ta star in ta stara, ta žleht, ta terjast – razcefrana obleka, narejena iz terja tj. ostankov platna -v vsaki družini laufarjev so kar trije ta tirjasti, ki skrbijo za red med laufarji in gledalci, ta krastov, tažakljev, ta perjav, gospod in gospa). M. Pozvek, prof.

18. Imenuje pa se tudi cvetnica in je zadnja nedelja pred veliko nočjo, ko krščanski verniki nosijo k blagoslovu v butare ali v šope povezano spomladansko zelenje. Praznik predstavlja spomin na palmove veje, ki so jih ljudje lomili in postlali kot preprogo pred Jezusom, ko je ta prijahal na oslici v Jeruzalem in doživel navdušen sprejem (Judje so ga imeli za odrešenika, ki jih bo rešil rimskega suženjstva) . Verjetno pa je obredje povezano tudi z zelo staro predkrščansko šego, ko so ljudje zbirali “sveto” rastlinje, ki naj bi jih varovalo pred strelo in neurji, odganjalo pa naj bi zle sile in bolezen. Cvetna nedelja-tudi oljčna nedelja Zelenje, povezano v šope (cvetoči dren, brin, borovnica, rdeča omela…), ki ga verniki, nosijo k blagoslovu, nosi v Sloveniji različna imena: • butarica, butara – Ljubljana in okolica • presnec – Prekmurje • fašine (v šop povezane oljčne vejice) – slov. Istra • beganica – Gorenjska • hebanca – Bohinj • žegen ali leseni – Dolenjska • drenek – Bela krajina Posebnost so ljubljanske butarice. V njih je malo pravega zelenja (le šop brinja ali vejica ciprese ali pušpana). Značilnost so pobarvani (rdeča, modra, bela, rumena ali roza), zaviti in prepleteni oblanci. M. Pozvek, prof.

19. Velika noč Velika noč je največji in najstarejši krščanski praznik. Kristjani se na ta praznik spominjajo Kristusovega vstajenja od mrtvih. Jezusa Kristusa so križali na veliki petek, tretji dan po tem (na nedeljo) pa je vstal od mrtvih (ponoči oz. zgodaj zjutraj). Po krščanskem pojmovanju naj bi z vstajenjem odrešil svet, zato je bila tista noč res velika (od tu izhaja ime praznika). M. Pozvek, prof.

20. Simboli velike noči na slovenskem so: velikonočna jajca (pirhi) - simbol vstajenja ali kaplje krvi hren - žeblji potica – trnova krona velikonočna šunka – Kristusovo telo Velika noč se praznuje po luninem koledarju, v zgodnji spomladi, tj. vedno na prvo nedeljo po prvipolni pomladanski luni (zato je praznik vsako leto ob drugačnem času). M. Pozvek, prof.

21. Velikonočni običaji • Skrivanje pirhov po vrtu (ali stanovanju) – Otroci iščejo in zbirajo skrite pirhe. • Valinčanje pirhov– podobno kot balinanje • Sekanje pirhov - V, na travo postavljene pirhe, se mečejo kovanci (da se zasekajo). Danes prirejajo prava tekmovanja v sekanju. • Streljanje zmožnarjem (glej sliki levo) • Velikonočne bitkeJajčne vojne so bile priljubljen velikonočni šport v srednjem veku. Najbolj slavna se je pripetila leta 975, v Angliji in sicer med chesterskih škofom in cerkvenim zborom. Bitka je izbruhnila med velikonočnim obredjem v cerkvi in je trajala dobro uro, saj so bili vsi prisotni dobro oboroženi z municijo. Sodobniki so zabeležili, da je bilo še tedne zatem slišati lomljenje jajčnih lupin pod podplati. ljubljanska zanimivost: • jabolčna kanonada – dogajala se je v gramozni jami (tam, kjer je danes Navje). Šega naj bi spominjala na čas, ko so bili Turki premagani. Ti so se 1584 utaborili v tej jami in ropali po ljubljanski okolici. Zato so jamo imenovali Turška jama. V jami so se zbrali fantiči, ki so predstavljali Turke, obiskovalci pa so jih obmetavali z jabolki, pirhi… otroci pa so se borili za dobrote te kanonade. M. Pozvek, prof.

22. Opomba: Slike in določeni deli besedila so last avtorjev, moja vloga je bila le v zbiranju in prirejanju različnih gradiv za osnovnošolsko uporabo. Diapozitivi so zgolj dopolnilo pri pridobivanju učne snovi in nikakor ne nadomestijo same učne priprave. Mojca Pozvek, prof. Ljubljana, 30. julij 2007 Viri: • Ovsec, Damjan: Velika knjiga o praznikih, Trije dobri možje • Slovenski etnološki leksikon • Internetna gradiva (besedila in fotografije) (fotografija/internet: Extempore – OŠ Solkan)