Prehranska kriza in prehranska varnost ESF.SI 23. 3. 2011

1. Prehranska kriza in prehranska varnostESF.SI 23. 3. 2011 • Globalni in slovenski pogled geografa in ekologista, torej pogled (zgolj) z določenega zornega kota na problematiko prehranske krize in prehranske varnosti svetovnega prebivalstva in Slovenije • Ključna vprašanja in poskus iskanja odgovorov: 1. Ali je resnično ogrožena trenutna prehranska varnost svetovnega prebivalstva? 2. Ali je mogoče dolgoročno in okoljsko sprejemljivo v prvi polovici 21. stoletja zagotoviti prehransko varnost planeta? 3. Ali in na kakšen način lahko v Sloveniji odgovorimo na problematiko prehranske varnosti, samooskrbe?

2. 1. Ali je resnično ogrožena trenutna prehranska varnost svetovnega prebivalstva? • 2008/2009 = svetovna proizvodnja žit je bila nekaj nad 2 milijardi ton oziroma za četrtino na prebivalca več kot v 60. letih 20. stoletja, a 1 milijarda prebivalcev je lačna • Od srede 80. let se letna količina žit na prebivalca ni več povečevala in znaša 300 – 350 kg na prebivalca • 1981 = 730 mio ha žitnih površin; 2006 = 695 mio ha • Žitne površine na prebivalca: 1950 = 0,23 ha; 2007 = 0,10 ha • Pomanjkanje hrane na svetovnem trgu: pogostejše suše in poplave, novi kupci in najemniki zemljišč (Kitajska…), rast cen mineralnih gnojil, biogoriva, pozidave in erozija prsti (75 milijard ton na leto), raba žit za proizvodnjo mesa • Januarja 2011 so svetovne cene dosegle rekordno visoke vrednosti in sprožile socialne nemire – hrana strateška dobrina!

3. 1. Ali je resnično ogrožena trenutna prehranska varnost svetovnega prebivalstva? • Velike prostorske razlike med kontinenti in državami glede obdelovalnih površin (11 % površja) (Afrika, J Azija : Avstralija, Severna Amerika, Evropa): primanjkljaji in presežki hrane = prevozi hrane na velike razdalje (4-krat večje emisije TGP kot pri rabi obroka lokalne hrane!) • Velika poraba fosilnih goriv, mineralnih snovi, zaščitnih sredstev in vode za proizvodnjo hrane (70 % porabe vode; 1000 ton vode za 1 tono žita) – številni negativni okoljski učinki • Kmetijstvo prispeva 18 % neposrednih globalnih emisij TGP in eno tretjino posrednih globalnih emisij (krčenje gozda kot ponora ogljika) • Okoljska in ekosistemska dolgoročna izrazita tveganost obstoječega sodobnega načina kmetijstva za trajno zagotavljanje prehranske varnosti sredi 21. stoletja

10. VODA – OB PRSTI KLJUČEN DEJAVNIK KMETIJSTVA

11. Sonaravna trajnostna organizacija materialnega življenja – utopija ali edina civilizacijska alternativa? Sonaravno, trajnostno družbo srede 21. stoletja naj bi razen stabilizacije prebivalstva označevalo (Stutz in Warf, 2005): • prilagoditev na organsko kmetijstvo, zasnovano za sončni energiji; • raba obnovljivih virov energije; • raba primernih tehnologij in delovno intenzivnih metod proizvodnje; • raba lokalnih virov, decentralizacija produkcije zaradi potreb po večji samooskrbi in zmanjšanju stroškov in posledic prevoza.

12. Možnosti za predvideno povečanje globalnih potreb po hrani • Povečanje kmetijskih površin (10 % do leta 2030) • Povečanje donosov na obstoječih kmetijskih površin (zlasti v držav v razvoju, namakanje –večja vodna produktivnost, kolobarjenje, večkratne žetve, mineralna gnojila, zaščitna sredstva, GSO?) • Pravičnejša porazdelitev hrane po svetu (1000 kg žita na preb. ZDA; 200 – Indija!) • Sonaravno kmetijstvo (ohranjanje naravne rodovitnosti prsti, lokalne sorte, pasme, lokalna hrana…) • Spremembe prehrambenih navad (meso –vsak dan? mesne kalorije s pomočjo žit?, pašna živinoreja, vegetarijanstvo?)

13. Prehranska (ne)varnost planeta v 21. stoletju • Vse več prebivalcev z vse večjimi potrebami po hrani : dovolj hrane (in vode) za vse = ključni civilizacijski izziv prve polovice 21. stoletja; • Zagotavljanje prehranske varnosti v obdobju podnebnih sprememb in večjih potreb po hrani – globalni geopolitični problem • Cilj: prehranska varnost svetovnega prebivalstva v okviru trajne zmogljivosti planetarnega ekosistema = sonaravne, trajne, energetsko učinkoviti, nizkoogljični načini pridelave hrane • Strateško varna stopnja prehranske varnosti = ena od ključnih nacionalnih prioritet države!

14. Slovenija in prehranska (ne)varnost • Glede na svetovne razmere strateško nevarna in vse nižja stopnja samooskrbe s hrano (33-70 % pri kmet. rastlinah): 0,10 ha žitnih površin na prebivalca planeta in le 0,05 ha na prebivalca Slovenije • Dramatično zmanjševanje obsega kmetijskih zemljišč, zlasti njivskih (žitnih) površin (zaraščanje + pozidava): 1960: 1875 m2 njivskih površin na prebivalca; 2009 = 860!!!; 1991-2009: 17 % zmanjšanje kmetijskih zemljišč v uporabi in 29 % njivskih površin 3. 2/3 kmetijskih zemljišč z omejitvenimi naravnimi dejavniki; opuščanje tradicionalnega vzorca kulturne pokrajine in poselitvenega vzorca + povečevanje regionalnih razlik + ne-prepoznavanje več-funkcijskega, strateškega in geopolitičnega pomena domačega kmetijstva in gozdarstva

19. Slovenija: Setvena struktura njiv (2009)

20. Slovenija: Zunanjetrgovinska bilanca agroživilstva po tarifnih skupinah (v mio EUR) (2008 in 2009)

22. Prehranska varnost Slovenije – nujna strateška državna prioriteta, predpogoj preživetja in napredka • ključni pogoji prehranske varnosti in varne stopnje prehranske samooskrbe Slovenije: večja pridelava in delež porabe domače hrane + ohranjanje in povečevanje kmetijskih (za tretjino do leta 2030), zlasti njivskih površin (vsaj stanje leta 1960) • 2030 (70-80 % samooskrba): razmerje 50 % gozdnih + nad 40 % kmetijskih in 8 (10 %) neproduktivnih površin • zaradi globalnih razmer večji poudarek na domači pridelavi žit, zlasti koruze (vsaj 600.000 žit na leto) • njive za biogoriva – ne (izjema-degradirana območja…)! + večje površine za namakanje (omejitve!) + večji širši (tudi biotski!) pomen kmetijstva v vzpetih robnih območjih Slovenije + sonaravno kmetijstvo (vzpeti svet, zavarovana območja, vodovarstvena območja…).