Čezoceanske migracije, prostorska, dinamična in populacijska povezovanja belih morskih psov

1. INTRASPECIFIČNA RAZMERJA/ TERITORIALNOST Čezoceanske migracije, prostorska, dinamična in populacijska povezovanja belih morskih psov

2. UVOD • Na splošno je migracija dvosmerno gibanje, ki se odziva na evolucijsko in okoljsko prilagoditev oziroma pritisk. • Imamo več vrst migracij: - ponavljajoča gibanja (dnevna ali sezonska); - enkratna gibanja, (živali podajo na pot samo enkrat v življenju), zaradi parjenja; • kopenske, vodne migracije; • Na splošno teritorij opišemo, kot nekaj, kar vsaka žival potrebuje: kjer se prehranjuje, skriva in zadovoljuje druge življenjske potrebe. Tega brani pred drugimi vsiljivci. • Beli morski psi zasedajo vrh (večine morskih) prehranjevalnih verig v morju. • Glavna nahajališča psov, kjer imajo dosti hrane v izobilju so:

3. Nova Zelandija Kalifornija Zahodna Avstralija Južna Afrika

4. Hierarhija morskih psov je odvisna od velikosti. Manjši osebki se izogibajo večjim. • Beli morski pes dominira ostalim. • Ta obsega prostorsko dinamično in populacijsko strukturo največjih marinskih predatorjev.

5. Beli morski psi, so zaradi dolgih razdalj in migracij, izpostavljeni večji možnosti za smrt-predvsem, ko ti zapustijo domače, zaščitene vode v južni Afriki/Avstraliji. Kažejo na niz vedenjskih vzorcev, ki vsebujejo obalne in najhitrejše čezoceanske selitve med morsko favno.

6. Hipoteze, ki sem jih podala glede na članek o belih morskih psih: • Pri čezoceanskem migriranju ne potrebujejo začasnih zatočišč, kjer bi se skrili. • Po predvidevanjih so to najhitrejše selitve. • So zvesti in se vedno vrnejo na prvotno mesto, izhodiščni položaj od koder so odšli. • Navigacijski mehanizmi belih morskih psov. • Povezanost med dvema široko ločenima populacijama južne Afrike in Avstralije. Dokaz, da se seli tudi ženski spol morskih psov. • Predvidevamo, da se ne zadržujejo samo v obalnih, temveč tudi v oceanskih vodah.

7. Modro plavuta tuna je visoko mobilna riba. • Nanjo vplivajo zunanji oceanografski procesi, kot so: • temperatura morske gladine, površja; • območja visoke produktivnosti/izobilja • V zadnjih letih opaženo drastično upadanje le te in ogroženost.

8. METODE IN REZULTATIMetode dela pri belih morskih psih • Ko raziskujemo te živali v njihovem naravnem okolju se spopademo z vrsto problemov, kot so: • pse je težko preučevati v naravnem okolju; • številne vrste so nam neznane, nenavadne, redke; • večina morskih psov se ljudem izogiba; • Večino vrst je težko gojiti v ujetništvu; • Raziskovanje je drago, finančni viri omejeni; • Z razvojem boljših, natančnejših telemetrijskih instrumentov in visoko-resolucijskih genetičnih pokazateljev so odkrili marsikaj;

9. Pop-up satelitski oddajnik • So majhne naprave, katere so vstavljene z bodico pod kožo ribe, zraven hrbtne plavuti. Sam oddajnik je zunaj. Ti merijo temp., globino in intenziteto svetlobe. Omogočijo nam, da sledimo ribi na njenem potovanju. Tako lahko preučimo obnašanje rib in njihovo gibanje.

10. Z njimi so zabeležili dnevno prisotnost in odsotnost posameznega belega morskega psa iz Gansbaaia. • Kategorizirali so štiri vedenjske vzorce: • hitre čezoceanske migracije; • pogosta daljša oddaljenost od obale; • majhna stopnja teritorialnega varovanja; • zvestoba (vedno se vrnejo na prvotno območje, od koder so odšli); • Označili so nekaj morskih psov, s sodobnimi zgoraj naštetimi napravami spremljali, beležili podatke, ugotovitve.

11. Metode dela pri modro plavutih tunah • Migracije modro plavute tune so raziskovali, s pomočjo rekreacijskega in komercialnega ribolova v severnem Atlantskem oceanu in Jadranskem morju. • Prav tako uporabljali tehniko, ki se je razvila šele zdaj, npr: satelitska telemetrija. • Modro plavuti tuni so vsadili elektronske spominske trakce in pop-up satelitske arhivske trakce.

12. Rezultati raziskave belih morskih psov • HIPOTEZA 1 Psi ne potrebujejo začasnih oceanskih otokov, kamor bi se zatekli pred oceanskimi migracijami. Opravil je 11.000 km dolgo premestitev iz več kot 750 km oddaljenega južnega dela Afrike po direktni poti do severno-zahodne Avstralije. • HIPOTEZA 2 Med migracijskim potovanjem do Avstralije je morski pes P12 plaval pri minimalni hitrosti 4,7 km/h. To je najhitrejša nepretrgana hitrost, ki je nasploh znana med morskimi psi. • HIPOTEZA 3 Rezultat je bil dosežen s pomočjo fotografske identifikacije (vrnitev P12 iz Avstralije do njegovega prvotnega območja, dne 4.avgusta 2004). Ta razkriva njegovo stran zvestobe in izrazito navigacijsko sposobnost.

13. HIPOTEZA 4 Navigacijski mehanizmi, ki jih uporablja P12 za potovanje v Avstralijo in nazaj ostajajo neznani. Na poti čez južno- zahodni Indijski ocean in Nintey East Ridgeo ni poleg nekaj površinskih morskih gor nobenih topografskih oblik, ki bi lahko služile za orientacijo. Sklepajo pa, da bi lahko morski psi zaznali zemeljsko magnetno polje in se orientirali po njem.

14. HIPOTEZA 5 Ta potrdi, da sta populaciji fizično povezani. Uprli so se na prenašanje jedrnih in mitohondrijskih genskih informacij med južno Afriko in Avstralijo. Imamo dve možnosti: • Če je mitohondrijski material enak pri vseh morskih psih ene populacije, pomeni, da so se selili samo psi moškega spola. Ta material se prenaša samo preko ženskega spola. Prenašale bi se jedrne in ne mitohondrijske genske informacije in samo moški spol bi pripomogel k zdajšnji populaciji. • Če pa je mitohondrijski material mešan, so se selili tako moški, kot ženske. Oba spola bi opravljala čezoceanske migracije.

15. HIPOTEZA 6 S pomočjo satelitskih prenosljivih podatkov so analizirali plavalni vzorec P12 in ugotovili, da je med vzhodno čezoceansko migracijo naredil frekvenčno globoke potope. Največji potop, ki ga je naredil je bil 980 m, pri temperaturi 3,4°C. 18% časa je preživel na globini od 500 do 750 m. Precej več časa, kar 61% je preživel tik pod površjem oceanskih voda. Komaj 23% je preživel v obalnih vodah. S pomočjo satelitskega zasledovanja in PAT sledilnim pop-up lokatorjem, so odkrili, da se beli morski psi spoprimejo z dolgo-oddaljenimi migracijskimi potmi vzdolž južno-afriške obale relativno pogosto.

16. Potujejo iz območij, kjer je hrane v izobilju (zahodni Cape), pa do 2000 km oddaljene vode kwaZulu-Natal in onstran. Potujejo po podvodnih poteh vzdolž kontinentalnega šelfa in se nato po 4 do 6 mesecih vrnejo na prvotno mesto zahodnega Capea.

17. Rezultati raziskave o tunah • Populaciji modro plavutih tun sta v vzhodnem in zahodnem atlantskem oceanu ločeni in tako tudi obravnavani. • Rezultati so pokazali, da sta dve glavni populaciji Atlantskega oceana zares prepletata in kažeta migracije na dolge razdalje, tako kot pri belih morskih psih. • Tune so endotermne in etiketirani osebki so pokazali, da prenesejo široko območje okoljskih temperatur od (2,8 do 30,6)°C. • Večino časa se zadržuje v zgornjih 300 m vode, z občasnimi potopi do 1000m.

18. RAZPRAVA IN SKLEPI • Prav tako tune, kot beli morski psi zdržijo nizke temperature. • Pri migracijah in čezoceanskem potovanju dosežejo velike hitrosti, ter globoke potope. • Zastopanost belih morskih psov v obalnih vodah je odvisna tudi od izobilja tun. Ta predstavlja glavni plen tem predatorjem. • Znanstveniki sami ugotavljajo, da so migracije tudi v povezavi s prehranjevalnim vzorcem. Tako sklepam, da so potovanja iz južne Afrike v Avstralijo, tudi v povezavi z obiljem hrane, v tem primeru tun.

19. Migracije usodno vplivajo na morske pse in tune. Potovanja povečajo možnost smrti teh predatorjev, ko ti zapustijo domače, zaščitene vode v južni Afriki in potujejo v sosednje oddaljene države. • Ti plenilci spadajo v tretjo kategorijo po ogroženosti zaradi ribolova. • Ribolov ogroža tako morske pse, kot tune. • Rezultati kažejo na drastičen upad tun v zadnjih nekaj letih v zahodnem Atlantiku

20. Ti predatorji igrajo pomembno vlogo v morskem ekosistemu in njihovo izginotje bi usodno vplivalo ne samo na živali v morju, temveč tudi na nas. • Uporaba naprednih satelitskih telemetrij, nam odpre novo obzorje in možnosti za raziskovanje vedenj in premikanj morskih živali.