USPOSABLJANJE KTK_ VALVAZOR, 2. DAN

1. USPOSABLJANJE KTK_ VALVAZOR, 2. DAN 02.07.2010

2. V petek, 2. dan, smo se ob 7.00 zbrali na zajtrku, po njem pa odšli veselo na delo. Aldo nam je predaval o vodenju tur. Po predavanjih smo zadevo takoj preizkusili tudi v praksi. Razdelili so nas v skupine in nam na platnu pokazali kam bomo šli. Dobili smo tudi print naših slik ter celo stran orientacijskih nalog, ki smo jih na poti opravili. Vsaka skupina je imela enega vodnika iz naših vrst, ki je vodil turo in enega od predavateljev. Z nami je bil Aldo, naš vodnik pa je bil Sandi, poleg njiju pa smo bili v skupini še jaz, Božo in Simon. Pot nas je vodila do Zabreške planine, kjer smo pred prihodom druge ekipe imeli čas opraviti že skoraj vse vaje povezane z orientacijo, nato pa smo nadaljevali do Doslovške planine, kjer smo počakali drugo skupino. Ta je veselo odbrzela mimo nas naprej v hrib in se kmalu ustavila in zakrila odcep levo, zato smo jo mi zvesti Sandiju mahnili za njim naprej mimo njih. Po strmi, zaraščeni gozdni poti smo nadaljevali pot in končno le ugotovili, da smo šli predaleč in tudi kje naj bi zgrešili. Pogledala sem sliko druge skupine na postanku, ki sem jo naredila, vendar odcepa ni bilo videti, ker so ga s svojimi postavami zakrivali. Ko smo se vrnili do tja, je odcep bil in kmalu smo dohiteli eno od skupin, ki se je tako kot mi ubijala po neugodni pobočni singli. Tudi to smo prevozili in se vrnili na Zabreško planino, kjer smo po skupinah ponovili vse vaje iz orientacije, nato pa nekateri preostali čas za front pivote, Ireno pa je Polona opravila v ščitnike za zahtevnejši spust po gozdu, ki je nato sledil. Tako opravljena je najprej pozirala z Lukovim piciklom, nato pa še preizkusila Poloninega in bog vedi, če ni bil to odločilni trenutek v odločitvi za nakup polnovzmetenca, k čemur se je že nagibala v pogovoru po večerji. Torej sledil je prej omenjeni spust, ki smo ga vsak po svojih zmožnostih odpeljali in prišli na glavno cesto, ki pelje do Valvazorja. Čeprav se bojim takih spustov, se mi zdi da mi je bilo na njem veliko lažje kot potem na vzponu po vročem soncu. Za nameček sem šele pred ciljem opazila, da mi je sedežna opora zdrsnila za 2 cm prenizko, zaradi česar sem se še dodatno mučila. Po povratku smo se na hitro stuširali, nato pa je sledilo kosilo. Po kosilu je Aldo odpredaval drugi del svoje teme, tokrat o nevarnih in nepredvidenih dogodkih na turah. Nato smo poslušali predavanje Tanje o vodenju in socialnem vplivanju v športu, pri katerem smo doslej še najbolj sodelovali. Že na začetku smo zaradi eno – oz. dvosmernega komuniciranja morali zapustiti prostor (ena polovica predavalnice), kar je naredilo predavanje še bolj dinamično in zanimivo. No resnici na ljubo je s tem naredila veliko veselje privržencem nogometa, saj so za čas odsotnosti lahko gledali tekmo med Brazilijo in Nizozemsko. Sledil je gibljivejši del predavanj, vsaj mislili smo tako, saj smo se opremljeni z armafleksi namestili na travo pred domom in čakali, da bomo delali vaje. Ko je prišla Nika nas je odgnala od naših namer, saj je sledil najprej teoretični del predavanja “Gibljivost in modeli raztezanja”, nato pa končno še praktični del. Najzanimivejši je bil začetni del ko smo delali v parih, nato pa še posamično. Kljub pozni uri se nikomur ni preveč mudilo na večerjo, saj smo le redki takoj odšli v jedilnico. Ko smo povečerjali, je večina odšla na drugo nogometno tekmo, dolenjski del ter Luka in Polona pa smo še klepetali. Tudi mi smo se nato poslovili in sicer jaz zaradi pisanja poročila, Damjan zaradi oblikovanja napisa na naših majicah za Nordkap, ostali trije pa verjetno na počitek .