1 / 122

EKONOMIKA IN ANALIZA POSLOVANJA Prof.dr. Stanka SETNIKAR-CANKAR

EKONOMIKA IN ANALIZA POSLOVANJA Prof.dr. Stanka SETNIKAR-CANKAR. 1. del Prof.dr. Stanka SETNIKAR-CANKAR. UVOD. SODOBNO TRŽNO GOSPODARSTVO Proizvodno tehnološka in lastninska struktura. Podjetništvo in tržna struktura. Vloga države v sodobnem gospodarstvu.

Télécharger la présentation

EKONOMIKA IN ANALIZA POSLOVANJA Prof.dr. Stanka SETNIKAR-CANKAR

An Image/Link below is provided (as is) to download presentation Download Policy: Content on the Website is provided to you AS IS for your information and personal use and may not be sold / licensed / shared on other websites without getting consent from its author. Content is provided to you AS IS for your information and personal use only. Download presentation by click this link. While downloading, if for some reason you are not able to download a presentation, the publisher may have deleted the file from their server. During download, if you can't get a presentation, the file might be deleted by the publisher.

E N D

Presentation Transcript


  1. EKONOMIKA IN ANALIZA POSLOVANJA Prof.dr. Stanka SETNIKAR-CANKAR

  2. 1. del Prof.dr. Stanka SETNIKAR-CANKAR

  3. UVOD • SODOBNO TRŽNO GOSPODARSTVO • Proizvodno tehnološka in lastninska struktura. • Podjetništvo in tržna struktura. • Vloga države v sodobnem gospodarstvu. POLITIČNO EKONOMSKI PROBLEMI SODOBNEGA GOSPODARSTVA • Dilema ekonomskega koordinacijskega mehanizma: slabosti trga. • Monetarni problemi, inflacija in stagflacija. • Sodobni vidiki monetarizma. • Različne oblike inflacije in brezposelnosti. • Vloga fiskalne politike. • Makroekonomija odprtega gospodarstva: komparativne prednosti, valutni tečaji in mednarodno gospodarstvo. • Različne oblike protekcionizma. • Zunanja zadolženost. • SLOVENIJA V PROCESU PREOBRAZBE • Ekonomski, politični in socialni problemi. • Razvojna strategija slovenske družbe. • Proces lastninjenja in podjetništvo.

  4. EKONOMSKI PROBLEM DRUŽBE • Kaj naj se producira? 2. Kako naj se producira? Vlada lahko preko javnih podjetij sama producira dobrine ali pa jih od privatnega sektorja. Vlada je na številnih področjih prisotna tudi preko svojih politik – npr. Z davčno in carinsko politiko draži ali pocenjuje posamezne produkcijske tvorce, tehnologije in s tem (de)stimulira njihovo uporabo 3. Za koga producirati? Vladne odločitve o transfernih, davčnih, socialnih politikah pomembno določajo obseg dohodkov posameznih skupin prebivalstva. 4. Kako se sprejema javne odločitve? Proces javne izbire oziroma javnega odločanja je zapleten. Posamezniki imajo različne potrebe glede različnih javnih dobrin in proces njihovega usklajevanja je dolgotrajen in zapleten.. Večina odločitev je sprejeta posredno (vlada, parlament, lokalne skupnosti).

  5. 100% PREB. 50 40 10 0 50 100% DOHODKA LORENZOVA KRIVULJA

  6. N G E K KRIVULJA PRODUKCIJSKIH MOŽNOSTI DRUŽBE GLEDE NA KOMBINACIJO JAVNIH IN PRIVATNIH DOBRIN Privatne dobrine Javne dobrine

  7. NEUČINKOVITOST TRGA KOT RAZLOG VLADNE AKTIVNOSTI Zahodna ekonomska teorija je identificirala vrsto področij oziroma vzrokov neučinkovitosti trga, ki zahtevajo posredovanje in prisotnost vladnega sektorja: • nekonkurenčna tržna struktura, • alokacijska funkcija vlade, • eksternalije, • nepopolnost trga, • informacijska funkcija vlade, • stabilizacijska funkcija vlade, • distribucijska funkcija vlade, • vlada kot varuh zakonitosti in objektivnega interesa.

  8. PRIVATNE IN JAVNE DOBRINE A) Če so koristi od potrošnje posamezne dobrine omejene le na posameznika, ki jih troši, je ta dobrina čista privatna dobrina. Vsi drugi so iz potrošnje te dobrine izključeni. Način potrošnje posamezne dobrine (privatnost ali javnost) pa ni vezan na sektor, v katerem je producirana in distribuirana: podjetjih privatnega ali javnega sektorja. B) Če koristi od potrošnje enote dobrine lahko troši skupaj več potrošnikov in to tako, da potrošnja enega v ničemer ne omejuje količine ali kakovosti potrošnje drugega, je dobrina čista javna dobrina. C) V večini primerov se javnost in privatnost dobrin prepletata. Število prejemnikov koristi javne dobrine običajno pogojuje način njenega financiranja. Tržna ekonomija lahko ob določenih predpostavkah zagotovi učinkovito produkcijo privatnih dobrin. Trg je še vedno najboljši mehanizem zagotavljanja privatnih dobrin. Številne dobrine pa nimajo takšnih lastnosti (npr. Svetilnik na morju, javna razsvetljava) in njihovo trošenje ni rivalsko izključujoče. Družba in gospodarstvo takšne dobrine potrebujejo in tu mora vlada s svojimi dohodki financirati produkcijo javnih dobrin.

  9. NEKONKURENČNA TRŽNA STRUKTURA Na trgih, kjer se pojavljajo monopoli, mora vlada bodisi s svojimi politikami bodisi z lastno produkcijo (podjetji) povečati stopnjo konkurenčnosti. Odstraniti mora ovire prostemu vstopu; povečati število producentov in potrošnikov tako, da nobeden ne bo mogel vplivati na ceno; poskrbeti za popolno obveščenost producentov in potrošnikov.

  10. ALOKACIJSKA FUNKCIJA VLADE Vlade z alokacijskimi politikami vplivajo: • na razpoložljivost dobrin za v privatnem sektorju, • spreminjajo način kombiniranj produkcijskih tvorcev, • spreminjajo način kombiniranj produkcijskih tvorcev, • vplivajo na cene produkcijskih faktorjev in produktov. Razlog, da trgi privatnih dobrin ne morejo producirati čistih javnih dobrin, je nezmožnost izključevanja neplačnikov. Čiste javne dobrine imajo namreč dve značilnosti: • dodatni uporabnik koristi javnih dobrin ne povzroči dodatnih stroškov, • praviloma je iz uživanja takšne javne dobrine posameznika težko ali nemogoče izločiti.

  11. ALOKACIJSKA FUNKCIJA VLADE Razlikujemo med javno preskrbo javnih dobrin in javno produkcijo. • Privatne dobrine lahko proizvajajo in prodajajo tako privatna kot javna podjetja. • Javne dobrine lahko proizvajajo privatna podjetja in nato prodajajo vladnemu sektorju ali pa se proizvajajo v vladnem sektorju. • Če govorimo o javni preskrbi, mislimo na način financiranja – preko proračunov in na njihovo dostopnost brez plačila (polne) cene. • Gre torej za dvojno odločitev: ali proizvajati privatne ali javne dobrine in ali proizvajati (javne in privatne) dobrine v javnem ali privatnem sektorju.

  12. KRIVULJA PRODUKCIJSKIH MOŽNOSTI B A Dobrine za javni sektor X Dobrine za privatni sektor C D

  13. INFORMACIJSKA FUNKCIJA VLADE • Vlada je aktivna pri reguliranju sporočil, ki jih morajo proizvajalci sporočiti potrošnikom. • V to skupino štejemo npr. Napise o škodljivosti kajenja na cigaretnih škatlicah, pa sestavo pijač, hrane in drugih izdelkov na embalaži. • Določene vrste informacij (npr. Vremenske informacije, informacije za varno plovbo..) so javne dobrine.

  14. NEPOPOLNOST TRGA • Trgi so nepopolni glede asortimana produktov, ki so ga sposobni priskrbeti. • Privatni trgi so zlasti neučinkoviti pri zagotavljanju zavarovanja in kreditov: • zavarovanje nepremičnin pred poplavami, demonstracijami, • zavarovanje varčevalcev pred izgubo njihovih prihrankov zaradi nesolventnosti bank, • vladne garancije za študentske kredite, • programi za kreditiranje kmetov, majhnih podjetij, mednarodnih poslov, hipotek na hišah.

  15. EKSTERNALIJE V številnih primerih produkcija privatnih dobrin povzroča stranske učinke, ki vplivajo na posameznike in institucije kot škode ali koristi (npr. zastrupljanje okolja pri produkciji številnih izdelkov). V primeru takšnih eksternalij je tržna alokacija resursov pogosto neučinkovita, saj producenti ne nosijo vseh stroškov (negativnih eksternalij), ki jih s svojo produkcijo povzročajo. Vlada reagira na eksternalije različno: • Oblikuje ustrezno regulacijo: emisijske standarde, načine prečiščevanja (namesto standardov lahko predpiše tudi progresivni davek na obseg emisije). • Za negativne eksternalije lahko predpisuje tudi kazni, za pozitivne pa nagrade.

  16. STABILIZACIJSKA FUNKCIJA VLADE • Z makroekonomskimi politikami vlada uresničuje svojo stabilizacijsko funkcijo. • Stabilizacijske politike se ne ukvarjajo samo z nezaposlenostjo in inflacijo, marveč morajo upoštevati tudi rast outputa. Davčne politike lahko vplivajo na nagnjenost k varčevanju in pripravljenost k investiranju ter posledično na na obseg oblikovanja kapitala. • Vladni izdatki prispevajo k celotnemu (privatnemu in javnemu) povpraševanju, medtem pa koga davki zmanjšujejo. • Problem ustrezne politike ni le izbrati smer spreminjanja, marveč tudi določiti pravilno dinamiko in obseg spreminjanja. • Na strani vladnega trošenja se lahko oblikujejo ustrezni programi zaposlovanja; javni kapitalski skladi, usmerjeni v zviševanje produktivnosti in povečanje stopenj rasti; subvencije lahko povečujejo pripravljenost privatnega sektorja za investiranje. • Potrebno je doseči takšno kombinacijo monetarnih in davčnih politik (policy mix), ki bo omogočila doseganje postavljenih gospodarskih ciljev.

  17. DISTRIBUCIJSKA FUNKCIJA VLADE • Vprašanje “pravične distribucije”. • Distribucija dohodka in premoženja je v prvi vrsti odvisna od distribucije sposobnosti in drugih produkcijskih dejavnikov, ki jih imajo posamezniki. • Distribucija dohodka med posamezniki pa tudi med institucijami je torej odvisna od distribucije sposobnosti in drugih produkcijskih dejavnikov, ki jih imajo posamezniki. • Funkcija vladnih distribucijskih politik je torej spreminjanje distribucije dohodka, ki jo narekuje trg, v smeri večje enakosti in pravičnosti. • Welfare ekonomija je ekonomsko učinkovitost opredelila na način, ki izključuje vpliv razdelitve.

  18. DISTRIBUCIJSKA POLITIKA • Distribucijska politika se v veliki meri opira na tri davčne instrumente: • Davčno-transferna shema kombinira obdavčenje skupin z visokimi dohodki s subvencioniranjem gospodinjstev z nizkimi dohodki. • Progresivno obdavčenje dohodkov se lahko uporabi za financiranje javnih storitev. • Redistribucija dohodka lahko poteka tudi preko dodatnega obdavčenja luksuznih dobrin in subvencioniranju dobrin, ki jih pretežno trošijo revnejši sloji.

  19. VLADA KOT VARUH ZAKONITOSTI IN OBJEKTIVNEGA INTERESA • Vlada lahko deluje kot izdajatelj prepovedi (uporaba in prodaja mamil, orožja, alkohola) ali kot predpisovalec obveznosti uporabe (varnostni pasovi, higienski in sanitarni standardi, osnovnošolska izobrazba). • Pogosto lahko vlada doseže iste učinke npr. z davčno politiko (namesto prepovedi uvoza zviša carinsko stopnjo).

  20. 2. del Prof.dr. Stanka SETNIKAR-CANKAR

  21. TIPIČNE ZNAČILNOSTI POSLOVANJA NEPROFITNIH ORGANIZACIJ A) Temeljni cilj ni doseganje ekonomskega rezultata. B) Ustarjeni dobiček ne izplačujejo lastnikom ali zaposlenim. C) Deležne so davčnih ugodnosti, dotacij, donacij in drugih podpor. D D) Praviloma ne delujejo na tržnih načelih.

  22. NEPROFITNA ORGANIZACIJA IN NJENO OKOLJE • 1. NARAVNO OKOLJE • prebivalstvo • naravna bogastva • topografske značilnosti • klima • 2. KULTURNO OKOLJE • socialno varstvo • izobrazba • delovne navade • tradicija • prevladujoče vrednoste • vodilna filozofija • potrebe ljudi • 3. POLITIČNO OKOLJE • mednarodni politični položaj • pravni sistem • politične organizacije in določanje političnih ciljev • delovanje uprave in sodstva • vodenje nosilcev oblasti • porazdelitev moči

  23. NEPROFITNA ORGANIZACIJA IN NJENO OKOLJE - nadaljevanje • 4. GOSPODARSKO OKOLJE • dinamika gospodarskih dejavnosti doma in v svetu • gospodarska infra in super struktura • gospodarski sistem • gospodarska politika • razvitost gospodarstva • struktura gospodarstva • naravna bogastva • 5. TEHNIČNO-TEHNOLOŠKO OKOLJE • potrebe družbe • znanje in razumevanje tehnično tehnoloških pojavov • izkušnje in tehnika • domišljija in spretnost • redukcija tehničnih novosti pri uporabi

  24. VRSTE NEPROFITNIH ORGANIZACIJ PRAVNO- ORGANIZACIJSKE OBLIKE 1. PODJETJA 2. ZAVODI 4. DRUŠTVA 3. USTANOVE

  25. NEPROFITNE ORGANIZACIJE: podjetja PRAVNO-ORGANIZACIJSKE OBLIKE: PRIVATNA ALI ZASEBNA PODJETJA, to je individualno podjetje ali družba (osebne in kapitalske družbe) • JAVNA PODJETJA, ki se pojavijo zaradi tržnih monopolov ali posebnega interesa države na posameznem področju (pošta, železnice, vojaška industrija…) • MEŠANA PODJETJA, kjer je del kapitala zasebnega, del pa javnega

  26. CILJI DELOVANJA NEPROFITNE ORGANIZACIJE • zagotoviti določene storitve (transport, izobraževanje, rekreacija, zdravstvene usluge) vsem članom družbe, ne glede na njhovo sposobnost plačevanja teh uslug; • zagotoviti službe, ki drugače ne bi mogle biti organizirane in ki jih nihče ne plačuje (kot npr. gasilci, policija); • zagotoviti storitve po nižjih stroških, kot bi bili v primeru, če bi bila njihova organizacija izpeljana v profitnem sektorju; • razne organizacije za zaščito pravic in svoboščin državljanov.

  27. PREDNOSTI USTVARJANJA DODATNEGA DOHODKA • finančna neodvisnost omogoča iskanje novih virov • neprofitna organizacija lahko zaradi finančne neodvisnosti dosega višji nivo kvalitete, • usmeritev v trg pomeni pot k zadovoljevanju uporabnikovih želja in potreb.

  28. TEMELJNE FAZE POSLOVNEGA PROCESA: NABAVA PROIZVODNJA OZ. OPRAVLJANJE STORITEV PRODAJA OKOLJE OKOLJE FINANCIRANJE

  29. SESTAVINE POSLOVNEGA PROCESA DELOVNA SREDSTVA DELOVNI PREDMETI (predmeti dela) DELO, kjer lahko govorimo o lastni delovni sili oz. delavcih TUJE STORITVE (tuja delovna sila)

  30. DELOVNA SREDSTVA • ZEMLJIŠČA; t.j. prostor, kjer poteka delovni proces. • ZGRADBE; vsi objekti, ki se uporabljajo v poslovne namene. • OPREMA; stroji in naprave s katerimi se obdelujejo, dodelujejo ali predeljujejo delovni predmeti. • DOLGOLETNI NASADI (vinogradi, sadovnjaki); • OSNOVNA ČREDA (plemenska in delovna živina); • DROBNI INVENTAR.

  31. ZNAČILNOSTI DELOVNIH SREDSTEV • V produkcijskem procesu ne spreminjajo svoje prvotne oblike. • V produkcijskem procesu sodelujejo večkrat. • Obrabljajo se postpoma, zato sodelujejo v več zaporednih produkcijskih procesih v času svoje življenske dobe.

  32. PREDMETI DELA (delovni predmeti): • PRAVI DELOVNI PREDMETI • surovine, • osnovni materiali, • polproizvodi, deli in lastna nedokončana proizvodnja. • POMOŽNI DELOVNI PREDMETI: • pomožni delovni predmeti (veziva, kemikalije, embalaža), • pogonske tvarine (elektrika, bencin), • režijski materiali ( pisarniški materail, stroški ogrevanja, čiščenja).

  33. OBRAČANJE OBRATNIH SREDSTEV Koeficient obračanja = ---------------------------------------------------- Promet v obdobju povprečno stanje obratnih sredstev Trajanje enega obrata = ------------------------------- 360 koeficient obračanja

  34. SREDSTVA NEPROFITNE ORGANIZACIJE DENAR STVARI PRAVICE

  35. OSNOVNI KAPITAL NEPROFITNE ORGANIZACIJE Glede na lastnike neprofitne organizacije ločimo: DRUŽBENI KAPITAL DRŽAVNI KAPITAL ZASEBNI KAPITAL

  36. VIRI SREDSTEV TRAJNI VIRI (lastni viri ali kapital) TUJI VIRI SREDSTEV (obveznosti) PASIVNE ČASOVNE RAZMEJITVE

  37. VRSTE DOLGOROČNIH FINANČNIH NALOŽB: • LOČIMO: • dolgoročne finančne naložbe v kapital drugih podjetij; • dolgoročno dana posojila; • dolgoročno dane depozite in varščine; • dolgoročne naložbe v nakupljene lastne delnice. • DOLGOROČNE FINANČNE NALOŽBE PA LOČIMO TUDI NA: • dolgoročne finančne naložbe v državi, • dolgoročne finančne naložbe v tujini.

  38. Osnovna sredstva Lastniški kapital Obratna sredstva Dolgoročne obveznosti Kratkoročne obveznosti BILANCA STANJA Poenostavljen prikaz bilance stanja: AKTIVA PASIVA

  39. PRIHODKI IZ POSLOVANJA • Ločimo naslednje vrste prihodkov iz poslovanja ali poslovnih prihodkov: • prihodki od prodaje proizvodov, • prihodki od prodaje storitev, • prihodki od prodaje materiala, • prihodki od prodaje blaga, • prihodki od subvencij, dotacij, regresov, kompenazacij, premij in podobno.

  40. PRIHODKI OD FINANCIRANJA • Ločimo naslednje vrste prihodkov iz poslovanja ali • poslovnih prihodkov: • prihodki od obresti, • prihodki od dividend, • prihodki od drugih udeležb v dobičku, • prihodki od tečajnih razlik, • revalorizacijski primanjkljaj.

  41. VRSTE POSLOVNEGA IZIDA Ločimo tri vrste poslovnega izida: dobiček iz financiranja 1. Dobiček iz rednega poslovanja DOBIČEK dobiček iz poslovanja 2. Izredni dobiček ČISTI DOBIČEK IZGUBA

  42. TEMELJNE ZNAČILNOSTI PREDMETOV DELA v PROIZVODNEM PROCESU: • v poslovnem procesu izgubijo svojo prvotno obliko; • v poslovnem procesu se v prvotni obliki pojavijo le enkrat; • v enem proizvodnem procesu se v celoti porabijo • Predmeti dela se razlikujejo od delovnih sredstev po načinu trošenja. • Izgubijo prvotno oblikone menjajo prvotne oblike

  43. POTROŠKI, STROŠKI, IZDATKI, ODHODKI • 1. POTROŠKI so količinska poraba ali obraba prvin pooslovnega procesa (kilogrami, metri, ure). • 2. STROŠEK = porabljenan količina x cena 3. IZDATKI pomenijo odliv denarja. • 4. ODHODKI: • A) REDNI ODHODKI pomenijo stroške, ki so zajeti v proizvedenih in prodanih poslovnih učinkih v danem obračunskem obdobju. • B) IZREDNI ODHODKI pa so stroški, ki direktno zmanjšujejo poslovni izid (npr. kazni, odpis terjatev).

  44. STROŠKI PO MESTU NASTANKA • PO POSLOVNIH FUNKCIJAH (stroški kadrovanja, nabave, proizvodnje, prodaje, financiranja, informiranja, upravljanja) • PO STROŠKOVNIH MESTIH, kar omogoča: • lažje ugotavljanje stroškov po posameznih proizvodih oz. storitvah • ugotavljanje povzročitelja stroška, • določitev višine in vrste stroška, kar vse omogoča zniževanje stroškov.

  45. NEPROFITNE ORGANIZACIJE SMATRAJO SVOJE STORITVE ZA NUJNO POTREBNE IN SE JIM NE ZDI PRIMERNO: • da se zahteva znižanje stroškov, • da se zahteva usmerjenost k novim prihodkom, • da kdo zahteva upravičevanje načina vodenja, stroškov, angažiranih sredstev, • marketing se ocenjuje kot neprimeren, nepotreben.

  46. MANAGERJI NEPROFITNIH ORGANIZACIJ NE RAZMIŠLJAJO PODJETNIŠKO • Njihovo šolanje ni specializirano (so npr. zdravniki, sociologi, psihologi, učitelji…); • če že, se učijo vodenja obstoječih organizacij; • ne usposablja se jih za ustvarjanje novih; • niso pripravljeni na spremembe v pristopu, ker bi “to ogrozilo poslanstvo organizacije”; • pogosto so značajsko drugačni.

  47. RAZLOGI ZA MANJŠO INOVATIVNOST PRI POSLOVANJU • Ne soočajo se s konkurenco. • Nimajo finančnih sredstev za eksperimentiranje z novimi proizvodi ali metodami. • Ni načrtovanja in varčevanja za bodoče investicije in bodoče potrebe. • Managerji neprofitnih organizacij ne razmišljajo podjetniško. • Neprofitne organizacije smatrajo svoje storitve za nujne potrebne. • Nejasna navedba ciljev. • Kultura neprofitne organizacije je takšna, da sebe ne vidi kot podjetniško. • Praviloma v neprofitnih organizacijah ne najdemo nagrad za storilnost in uspešno podjetništvo.

  48. PODJETNIŠKI ELEMENTI V NEPROFITNI ORGANIZACIJI: • razumljivi cilji in vrednote, • energija usmerjena na primerjalne prednosti, • uporaba intuicije pri odločitvah, • uporaba intuicije pri odločitvah,. • prilagodljivo okolje, • odlična izvedba, • ohranjanje moči in pomembnosti - zaupanje v projekt in vztrajanje na projektu, • vzgoja in razvoj izjemno dobrega kadra, • spretno ravnanje z različnimi institucijami in okoljem, • občutek za pomebne stvari in to, kako vplivati nanje, • aktivno in pozitivno vodstvo.

  49. 3. del podjetništvo Prof.dr. Stanka SETNIKAR-CANKAR

  50. POJEM ANALIZE, METODE IN ZVRSTI • SPREMLJANJE IN OCENJEVANJE RAZLIČNIH ENOT • NARODNO GOSPODARSKE KATEGORIJE • Opredelitev narodnogospodarskih kategorij • Struktura narodnogospodarskih kategorij • Primeri analize narodnogospodarskih kategorij • ANALIZA POSLOVANJA ENOT JAVNEGA SEKTORJA • Analiza poslovnih funkcij • Kazalci poslovanja

More Related