1 / 19

KOVINE V 8. RAZREDU OŠ

KOVINE V 8. RAZREDU OŠ. UPORABA . Za nekatere kovine pravimo, da so samorodne . Dobimo jih z nabiranjem večjih ali manjših kosov snovi, v kateri kovino opazimo (baker, srebro, svinec…). Večina kovin v zemeljski skorji je kemijsko vezanih z drugimi

dusty
Télécharger la présentation

KOVINE V 8. RAZREDU OŠ

An Image/Link below is provided (as is) to download presentation Download Policy: Content on the Website is provided to you AS IS for your information and personal use and may not be sold / licensed / shared on other websites without getting consent from its author. Content is provided to you AS IS for your information and personal use only. Download presentation by click this link. While downloading, if for some reason you are not able to download a presentation, the publisher may have deleted the file from their server. During download, if you can't get a presentation, the file might be deleted by the publisher.

E N D

Presentation Transcript

  1. KOVINE V 8. RAZREDU OŠ

  2. UPORABA

  3. Za nekatere kovine pravimo, da so samorodne. Dobimo jih z nabiranjem večjih ali manjših kosov snovi, v kateri kovino opazimo (baker, srebro, svinec…). Večina kovin v zemeljski skorji je kemijsko vezanih z drugimi elementi. Pravimo jim spojine. Spojinam običajno na pogled ne moremo pripisati vsebnosti kovine, posebno, ker so pomešane z drugimi materiali – jalovino. Taki kamnini rečemo ruda. Odstotek kovine v rudi odloča ali jo je gospodarno izkopavati ali ne. Če jo najdejo v bližini zemeljskega površja, jo odkopavajo v t.i. dnevnem kopu. Kadar je ruda globlje, izkopljejo do nje rove – nastane rudnik. Dostopne zaloge rud so vse manjše. Pravimo, da so kovine neobnovljivi naravni vir.

  4. Dnevni kop Rudnik

  5. POLIZDELKI • Iz obratov za pridobivanje dobimo kovino, ki je ulita v • dogovorjene oblike. • Najpogostejši polizdelki so: • - kovinske plošče, • žica, • cevi, • folija, • pločevina, • profili…

  6. Prečni prerez kovinske palice ima lahko obliko geometrijskega lika, kot so: krog, kvadrat, pravokotnik, šestkotnik ali osemkotnik. Preseki nekaterih palic so tudi bolj zahtevni. Pravimo jim profili. Najpogostejši so I-, U-, L- in T- profil. L profil U profil T profil

  7. Kemijsko čiste kovine uporabljamo v tehniki le v posebnih primerih (zlato, srebro, baker, aluminij). Poleg teh neprestano izdelujejo njihove zlitine, ki nastanejo, če dve ali več kovin raztalijo in zmešajo med seboj. Zlitina ima drugačne lastnosti kot kovine, ki jo sestavljajo.

  8. ŽELEZNE KOVINE IN NJIHOVE ZLITINE Železo je gotovo najpomembnejša kovina, ki jo uporabljamo v tehniki. Čisto železo kemiki označujejo s Fe. Je mehko, krhko in se spaja s kisikom – rjavi (oksidira). Postopki pridobivanja so zasnovani tako, da v procesu taljenja rude uporabljajo gorivo z mnogo ogljika. Iz železa izdelajo jeklo, ki je čistejše tehnološko železo in vsebuje malo ogljika.

  9. NEŽELEZNE ALI BARVNE KOVINE BAKER Baker je rdečerjav. Pridobivajo ga iz različnih rud, ki običajno vsebujejo 2 do 3 % bakra. Zato je treba bakrovo rudo pred taljenjem bogatiti. Na koncu baker izločijo s pomočjo enosmernega toka. Postopek se imenuje elektroliza. Na negativni elektrodi se nabira čisti baker, ki ga označujemo s Cu. Baker se tali pri 10830 C. Ima dobro toplotno in električno prevodnost. Dobro ga lahko varimo in mehansko obdelujemo. Je žilav in sodi med mehkejše kovine.

  10. UPORABA: Čisti baker uporabljamo predvsem za električne vodnike, za izdelavo cevi, pločevine, žice itd. Baker se dobro zliva z drugimi kovinami. Najbolj znani sta zlitina bakra s cinkom, ki jo imenujemo MED (medenina) in tista s kositrom ali nekaterimi drugimi kovinami, ki se imenuje BRON. Okrasni predmet Bron iz medi

  11. ALUMINIJ Aluminij je svetlosiva kovina, majhne gostote. V zemeljski skorji ga je 7,5%. Je izredno razširjen element na zemlji. Kot surovino za pridobivanje aluminija uporabljajo boksit, ki vsebuje čez polovico aluminija, spojenega s kisikom. Postopki pridobivanja aluminija so zelo zahtevni in ekološko nevarni. Najprej pridobijo glinico, iz katere izločijo aluminij. Pri tem potrebujejo velike količine električne energije. Boksit vsebuje rdeča zemlja

  12. Na zraku je zelo obstojen, saj se hitro prekrije s plastjo oksida,ki je trda in nepropustna.Ta plast preprečuje varjenje na zraku. Zato so izumili posebne načine varjenja, pri katerih mesto zvara obdajo s snovjo, ki preprečuje dostop kisiku. Zlitino aluminija z nizkimi odstotki bakra, magnezija in mangana imenujejo duraluminij.Izdelki iz njega so lahki in imajo trdnost jekla. UPORABA: Aluminij najdemo v gospodinjstvu v obliki folij, pločevink in posod, iz njega gradijo letala, najsodobnejše avtomobilske motorje, vsebujejo ga protikorozivni premazi, nepogrešljiv je v tiskarnah.

  13. CINK (Zn) Je težka kovina. Od vseh kovin ima cink največjo toplotno razteznost. Na zraku je odporen, slabo pa je odporen proti kislinam in solem. Prelomnina je groba. UPORABA: Čisti cink predelujejo v pločevino, v žico in cevi. Uporabljamo ga za prevleke jeklene pločevine in drugih delov (pocinkanje), zelo važne so cinkove zlitine.

  14. KOSITER (Sn) Kositer je zelo odporen proti kemičnim vplivom, zato prevlečemo z njim jekleno pločevino (bela pločevina za konzerve), da je lugi in kisline ne najedajo. UPORABA: Za pokositrenje pločevine (bela pločevina), za folije za elektrotehniko, za lote in zlitine.

  15. LASTNOSTI KOVIN PREVODNOST Kovine so dobri električni in toplotni prevodniki, zato pri sobni temperaturi na otip delujejo hladno. OKSIDACIJA Na nekatere kovine se iz okolice kemijsko veže kisik. Procesu rečemo oksidacija.Plast, ki nastane na površini, se imenuje oksid. Nekatere kovine plast oksida zaščiti pred nadaljno oksidacijo (aluminij). Pri železu je oksid (rja) porozen ter prepušča zrak in vodo, zato se rjavenje ne ustavi. Tako propadajo karoserije avtomobilov, ladijski trupi ipd., če jih ne zaščitimo.

  16. TALJENJE Če kovine segrevamo, se stalijo in z ohlajanjem se zopet strdijo. Vsaka kovina ima drugačno temperaturo tališča. Kovine se pri temperaturah, ki so blizu tališča, zmehčajo. Tekoče kovine lahko lijemo. Če jih segrejemo do vrelišča, Začnejo izparevati, zato jih lahko naparevamo. Postopek je pomemben pri izdelavi mikroelektronskih gradnikov.

  17. ŽILAVOST Kako bi ločili žilavo kovino od nežilave? Predstavljajmo si žico, ki jo napenjamo podobno kot struno na kitari. Če bi jo opazovali točno na mestu, kjer se začne trgati, bi se žica iz žilavega gradiva raztegnila in nato pretrgala. Krhka žica bi se pretrgala brez preoblikovanja. Posamezne kovine lahko razvrstimo po žilavosti, če povsem enako debele kose pločevine vpnemo v primež in jih prepogibamo tako dolgo, da se prelomijo. Krhke kovine se prelomijo že po enem ali dveh zgibih, žilave pa se na mestu prepogibanja raztegujejo in se zato prelomijo šele po desetih ali več pregibih.

  18. TRDOTA Trdoto kovin preizkušamo, če na masivnejši kvader iz kovine spuščamo zelo trdo jekleno kroglico. Merimo, kako visoko kroglica po trku odskoči. Od bolj trdih površin odskoči višje. Če imamo merilno lupo, lahko izmerimo premer jamice, ki jo je vtisnila kroglica, ko je udarila na površino kovine. Večji premer pomeni manjšo trdoto.

More Related