UPORABA PRIPOVEDI V PSIHOSOCIALNEM DELU

1. UPORABA PRIPOVEDI V PSIHOSOCIALNEM DELU MOJCA UREK FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO 2012

2. Pomen pripovedovanja zgodb iz socialno-psiholo�kega vidika PRIPOVED IN IDENTITETA (Mirjana Ule) Na�a identiteta ali bolje receno na�e identitete govorijo in nastajajo tudi skozi na�e �ivljenjske pripovedi. cas, ki �ivimo zdaj naravnost ustvarja in podpira narativnost (pripovednost) identitete.

3. Posameznik ali posameznica morata znati v vseh okoli�cinah povedati ustrezno zgodbo o sebi. Pravzaprav se povsod pricakuje ustrezno narativno kompetenco, sposobnost za dobro samopredstavitev. Uradne institucije zahtevajo formalno biografijo; �ole, univerze, nekatera delovna mesta zahtevajo �e dalj�e samopredstavitve; v vsakdanjem �ivljenju osebne zgodbe predstavljamo sebi in drugim

4. Sposobnost posameznika, da gradi in ohranja kontinuiran pripovedni potek biografije, pripomore k razre�evanju eksistencnih vpra�anj identitete, vpra�anj, ki zadevajo temeljne parametre clovekovega �ivljenja in na katere tako ali drugace odgovarjamo.

5. Biografija posameznika ne more biti povsem fiktivna, ce hoce posameznik ohraniti interakcijo z drugimi v svojem vsakdanjem �ivljenju. Nenehno mora integrirati dogodke, ki se dogajajo v zunanjem svetu, in jih uvr�cati v �zgodbo� o samem sebi. Pomembna znacilnost stabilnega obcutka identitete, ki jo upo�tevajo tudi v narativnih pristopih v svetovalnem delu, je da predstavlja sestavino ontolo�ke varnosti, cuta za kontinuiteto in red.

6. Po vsem, kar smo �e do zdaj na�teli, je razvidno, da je pripovednost temeljnega pomena za clovekovo eksistenco. Narativnost smiselno pove�e stalnost in spremenljivost osebne identitete.

7. Posameznik ima obicajno na voljo vec razlicnih in celo nasprotujocih si zgodb o sebi. Vendar le v izrednih razmerah ta sebstva o�ivijo v samostojne identitete, ki zacasno prevladajo v posameznikovem do�ivljanju in delovanju. Ceprav imamo na voljo vec avtobiografij, bodo le nekatere tudi uporabljene. Poskusi omejevanja posameznika na le eno in isto avtobiografijo je huda prisila in lahko povzrocijo osebnostne motnje.

8. �ivljenjska zgodba osebe, za katero je dolga kariera zavodskega �ivljenja, je lahko tak primer graditve avtobiografije na redukcionisticnem institucionalnem pogledu nase, v okoli�cinah totalne nepluralnosti identitetnih izbir. Oblika mucenja stalinisticnih zasli�evalcev je bila tudi, da so silili jetnike, da so znova in znova pisali svojo avtobiografijo cimbolj enako.

9. Tak redukcionisticni postopek osebi odvzame obcutek za osebno kontinuiteto. Pravzaprav mu �ele pluralizem pripovedi o sebi omogoci, da zacuti in ohrani svojo identiteto v casu. Pomembno je tudi, kako je kontinuiteta dose�ena. Ce ni dose�ena na avtonomen in svoboden nacin, lahko postane resno ogro�ena.

10. Za oblikovanje zgodb nam ni toliko pomembna fakticna resnicnost, kot njihov smisel. Zgodbe nam pravzaprav govorijo o neki poti v bodocnosti, ki jo �elimo v zgodbi nakazati. Pogosto vsebujejo razloge za neka dolocena ravnanja ali za opustitev pricakovanih dejanj; pogosta so tudi opravicila odlocitev. Kakor koli �e, zgodbe so redko zgolj osvetlitev preteklosti. Pogosteje nakazujejo, opravicujejo, razlagajo, kako je ta preteklost vplivala na bodoce �ivljenjske usmeritve, dejanja, odlocitve.

11. Ko pripovedujemo o kak�nem, za nas neugodnem izteku, se radi predstavljamo kot objektivni akterji dogajanja, kot avtonomne osebe, ki pa so jim �al neugodne okoli�cine preprecile uresnicitev nacrtov. Te strategije se obicajno poslu�ujemo pri razlagah biografskih dogodkov, kot so menjava poklica, nedokoncan �tudij ipd. Tako dose�emo, da vsaj pri sebi od�enemo misli o svojih pomanjkljivostih, ki so morda prispevale k manj ugodnemu poteku dogodkov.

12. Vcasih pa uporabimo prav nasprotno strategijo in povecujemo dramaticnost dogajanja, navajamo svoje notranje strahove, razklanosti, konflikte. Dramaticnost redko le�i v samih dogodkih, pogosteje pa v nacinu pripovedi, ki ga doloca polo�aj subjekta v njegovi pripovedi.

13. Jedrna pripoved Nekateri raziskovalci govorijo o tem, da vsak od nas razvije tudi t. i. jedrno pripoved. To je pripoved, v kateri posku�amo sami pri sebi �narediti piko�; predstavlja na�o ideologijo o nas samih, je del na�e laicne teorije socialnega sveta. V jedrni pripovedi posku�amo predstaviti smisel svojega �ivljenja, porocamo o �ivi drami svojega �ivljenja in poudarjamo svoj socialni in moralni polo�aj.

14. Dobro izpeljane jedrne pripovedi pomagajo ohranjati pozitivno samopodobo. Neredko so zo�ene le na nekaj vodilnih metafor posameznika o njem samem, v njih pa se praviloma izra�ajo razre�itve identitetnih kriz. Cas spodjeda konstruirano identiteto posameznika, zato smo jedrne pripovedi primorani vedno znova preverjati in rekonstruirati.

15. Narativne metode v socialnem delu � prakticne rabe Nekateri govorijo o posebni - pripovedni -metodi, drugi pa o pripovednih elementih v obstojecih metodah psihosocialnega dela. Narativna perspektiva je komplementarna, dopolnjuje ostale intervencije, ki so bolj usmerjene k re�evanju problemov, izobra�evanju, nacrtovanju, zagotavljanju resursov iz skupnosti.

16. Narativna perspektiva v socialnem delu Bistvo te perspektive je spo�tovanje, poudarjanje pomena subjektivnih izku�enj in avtonomija posameznih oseb v pripisovanju pomena dolocenim izku�njam in dogodkom, v nasprotju z metodami, ki razlagajo izkljucno od zunaj, �objektivno�, kaj se s klientom dogaja.

17. Pripovedna perspektiva in neugodni �ivljenjski dogodki �En sam dogodek je bil dovolj, da se je moja �ivljenjska zgodba pretrgala. Pri�el sem domov, v naslednjem trenutku je moje stanovanje gorelo, moje stvari, knjige [�], pri�li so gasilci, policija, sosedi, bila je panika. Jaz sem samo stal, kot da se ni dogajalo meni. Potem me je nekdo odpeljal na psihiatrijo. Pisalo je povsod po casopisih. Takrat se je moja zgodba, moje �ivljenje pretrgalo. Po tistem nikoli vec ni bilo isto [�]. Nisem imel vec doma, stvari, ki so mi bile pri srcu, nicesar, prijatelji so �li stran [�]. Nisem se mogel vec vrniti tja. Ogromna luknja je med tistim M. od prej in dana�njim M. Kot da nimata zveze en z drugim. Dve loceni zgodbi. Veliko let je od tega, pocasi bi rad razumel, da sem bil tisti prej tudi jaz. Zdaj o tem lahko vsaj govorim.� 

18. Pripoved organizira dogodke tako, da se poka�ejo kot smiselni, koherentni (skladni, nepretrgani) in da nakazujejo smer in gibanje v casu. Vsaka oseba postane svoj osebni zgodovinar/zgodovinarka, ko razvije notranjo konsistentno interpretacijo �ivljenjskega cikla, tako da so preteklost, sedanjost in prihodnost skladne. Ti procesi delujejo v smeri kontinuitete lastne identitete.

19. T. i. neugodni dogodki (travme, bolezni, izgube, vojne, pa tudi �normalnej�e� situacije, kot so rojstvo otroka, upokojitev, poroka itn.) lahko pomenijo doloceno gro�njo kontinuiteti osebnih naracij. Da bi obdr�ala koherentnost in red, mora oseba ponovno pretresti svojo �ivljenjsko zgodbo in reflektirati dejstva in implikacije dogodka. Verjetno bo clovek, ki s pripovedjo naredi pregled preteklosti in ugleda nove dogodke v drugi luci, lahko zavzel stabilnej�e naracije, ki podpirajo koherentnost, premagovanje te�avnosti in prilagoditev.

20. V tem smislu lahko narativne procese razumemo kot refleksivne napore za premagovanje nepricakovanih in neugodnih dogodkov: s pripovedovanjem in poslu�anjem zgodb clovek organizira in razume izku�njo na nacin, ki ji pomaga obdr�ati obcutek koherentnosti in kontinuitete. Osrednja naloga je torej, prilagoditi se na travmaticni dogodek in ga vpisati v svojo �ivljenjsko zgodbo.

21. Pristop je v praksi zdru�ljiv s kratkotrajnim svetovanjem ali psihoterapijo, vendar narativni koncepti pomenijo raz�iritev obicajnega pristopa h kratkotrajnim obravnavam po stresnih ali travmaticnih idogodkih. Socialna delavka najprej omogoci odprt prostor, v katerem lahko stranka razvija pripoved iz svoje perspektive. Stranko opogumlja, da pripoveduje o svoji izku�nji na svoj nacin. �e zlasti pa je pozorna na njene napore pri osmi�ljanju izku�nje v kontekstu osebne pripovedi.

22. Posku�a razumeti, v kolik�ni meri je dogodek spodkopal strankino prej�njo �ivljenjsko zgodbo. V kontekstu kratkotrajne obravnave je cilj intervencije ponovno vzpostaviti individualni okvir za oceno izku�nje, prepoznati vire kontinuitete v smislu obcutka zase in doseci prej�nje psiholo�ko in socialno stanje. V bolj poglobljenih obravnavah lahko stranka razvije smiselnej�o osebno zgodovino in drugacno, mocnej�o osebno zgodbo.

23. V kontekstu kratkotrajne obravnave je cilj intervencije ponovno vzpostaviti individualni okvir za oceno izku�nje, prepoznati vire kontinuitete v smislu obcutka zase in doseci prej�nje psiholo�ko in socialno stanje. V bolj poglobljenih obravnavah lahko stranka razvije smiselnej�o osebno zgodovino in drugacno, mocnej�o osebno zgodbo.

24. Svetovanje kot reavtorizacija pripovedi(Murray, Epston in White , 1992) 2 izhodi�ca koncepta reavtorizacije pripovedi: 1. BRUNER: Objektiven opis sveta je nemogoc in nihce nima privilegiranega dostopa, da bi poimenoval to resnicnost, kar koli naj bi to bilo. vse, kar o svetu vemo, je dostopno le z lastno izku�njo. Najvec, kar lahko naredimo, je, da interpretiramo izku�njo drugih; to pomeni, da v bistvu lahko interpretiramo le izraze njihove izku�nje, saj nam je izku�nja drugega dostopna le v obliki, kot si jo je interpretiral zase in jo izrazil (za nas). Da bi lahko interpretirali izraze (in tako tudi interpretacije) drugih, se moramo opreti na svoje lastne izku�nje in na na�e predstave.

25. Da bi lahko osmislili svoje izku�nje, jih moramo organizirati, uokviriti, jih strukturirati in edino pripoved omogoca ustrezen okvir za do�ivljanje, razumevanje, organiziranje in strukturiranje �izku�enj, ki smo jih �iveli� [lived experience]. Zgodbe konstruirajo zacetke in konce; vsilijo zacetke in konce prepletenih izku�enj. Z vsakim pripovedovanjem vsiljujemo pomen prostemu pretoku spomina, saj poudarjamo nekatere zadeve in zmanj�ujemo pomen drugih � z drugimi besedami.

26. 2. Pripoved nikoli ne se�e do konca na�ih izku�enj. Pripovedne strukture sicer organizirajo izku�njo in ji dajo pomen, vendar je tu vedno preostanek obcutkov in izku�enj, ki niso pokriti s prevladujoco zgodbo. Skratka, razpolagamo z vec materiala (pre�ivetih izku�enj), kot je upovedanih. Ce se nam ga ne posreci prevesti v kak�no razumljivo obliko, se to zgodi zgolj zaradi pomanjkanja sredstev in ne zaradi pomanjkanja materiala.

27. Ko strukturiramo zgodbo, pademo v selektiven proces, v katerem svoje izku�nje oklestimo vseh tistih dogodkov, ki ne sodijo v prevladujoco zgodbo, ki jo imamo sami in drugi o sebi. Scasoma je vedno vec takih izku�enj, ki �niso v zgodbah�, izku�enj, ki niso bile nikoli povedane, ki so brez oblike, organizacije. Nekatere izku�nje ostanejo �zunaj zgodbe�, ker kratko malo ne razumemo, kaj do�ivljamo, ker nimamo besed za to.

28. Liz Kelly: govori o �enskah, s katerimi se je pogovarjala o njihovih zgodnjih izku�njah spolnega nasilja; veliko jih je reklo �Ne vem, kako naj temu recem� ali �Nisem razumela, kaj pocne. Vedela sem, da je narobe, vendar nisem razumela, kaj se mi dogaja.� Prevladujoca zgodba, prevladujoci patriarhalni diskurz v tem primeru deluje kot zamegljevanje pojmov in opravicevanje spolnega nasilja. Da bi �enske poimenovale svoje izku�nje, morajo najprej prevpra�ati vse �zdravorazumske� definicije in predsodke o spolnem nasilju. V tem procesu se veckrat ujamejo med prevladujoci diskurz in svojo resnico, svoje do�ivljanje. 

29. Zgodbe imajo torej veliko vrzeli, lukenj, ki jih mora oseba izpopolniti, da bi lahko predstavila svojo zgodbo. Veliko na�ih izku�enj izpade iz prevladujoce zgodbe o na�em �ivljenju in odnosih z ljudmi. Te izku�nje so pomemben vir alternativnih zgodb o sebi. Ponovno prevpra�evanje �ivljenjskih zgodb je ena od poti, da se izkristalizirajo in ozavestijo izku�nje, ki jih ni v korpusu na�e dosedanje zgodbe.

30. Strokovnjakinje in strokovnjaki, ki se ukvarjajo z zlorabami otrok, govorijo o znacilnih praksah pripovedovanja zgodb v sistemu zlorab, ko storilci praviloma odvzemajo in zanikajo zlorabljenim njihove pravice do pripovedovanja zgodb. To pocnejo na vec nacinov. Precej obicajno je, da si povzrocitelji prizadevajo �rtvam posredovati sporocila, da so same krive za zlorabe. Ker je njihov interes, da zlorabe ostanejo skrivnost, oddaljujejo �rtev od dru�ine. Izvajajo pa �e razne druge vrste nadzora, ki pripomorejo, da otrok razvije ustaljene odgovore strahu in panike v intimnih odnosih, tudi ko odraste.

31. Ljudje, ki so bili tako ali drugace vkljuceni v zatirajoce zgodbe, lahko nenadoma odkrijejo svoje zgodbe ali si ponovno izborijo pravico do pripovedovanja svojih zgodb. Strokovnjaki jih pri svojem delu podprejo pri tem, da postanejo sami svoji avtorji in avtorice. Reavtorizirajoca terapija naj bi ljudi spodbudila, da svoje izku�nje sestavijo v �alternativno zgodbo�, ki ima drugacen referencni okvir od tistega, ki ga je imela zgodba, ki je dotlej prevladovala v njihovem �ivljenju.

32. Zgodbe, v katere stopamo s svojimi izku�njami, imajo torej realne ucinke na na�a �ivljenja. Izrazi na�ih izku�enj v zgodbah oblikujejo na�e �ivljenje in odnose; na�e �ivljenje je konstituirano v procesih interpretacije v kontekstu zgodbe, v katero smo stopili. Vendar ni zadosti, da clovek samo pove novo zgodbo o sebi, opozarjajo avtorji. �ivljenje ni sinonim za tekst, �ivljenje je izvajanje tekstov. In prav izvedba teh tekstov preoblikuje �ivljenja ljudi.

33. Z vsako interakcijo, z vsakim performansom torej reavtoriziramo svoje �ivljenje. Vsako pripovedovanje je nekaj vec od prej�njega. Reavtorizacija je proces, je stopanje osebe v zgodbo s svojimi izku�njami in domi�ljijo, je proces pripovedovanja in prisvajanja teh zgodb.

34. Pripovedovanje zgodb v casu du�evnih kriz(Tanja Lamovec) Po ge�taltistu Irvingu Polsterju �ivljenje vsakega cloveka je vredno romana (1994). Pripovedovanje zgodb drugi osebi ima pomembno funkcijo, in sicer nam pomaga spoznati, da smo zanimivi. Ljudje namrec pogosto obcudujemo �ivljenja drugih ljudi ali izmi�ljenih likov iz filmov, romanov, svoje lastno �ivljenje pa do�ivljamo kot nepomembno in nezanimivo. Ob pripovedovanju zgodb pa skorajda ne moremo spregledati dejstva, da smo na neki nacin zanimivi. Po ge�taltistu Irvingu Polsterju �ivljenje vsakega cloveka je vredno romana (1994). Po ge�taltistu Irvingu Polsterju �ivljenje vsakega cloveka je vredno romana (1994).

35. Dva razlicna tipa pripovedovalcev zgodb: Na eni strani so ljudje, ki si zelo prizadevajo skriti vse nenavadno v svojem �ivljenju. Dajejo vtis, da se jim nic ne dogaja. Delujejo nam nekako sterilno, nevtralno, navidez prazno. Gre za masko, ki si jo nadenejo, da bi odvrnili pozornost od tega, kar je res zanimivo. Na drugi strani pa so ljudje, ki pretiravajo v nasprotni smeri. Iz vsake malenkosti naredijo dramo. Kar naprej se jim dogajajo neobicajne stvari, ki jih ne morejo obvladovati.

36. Ge�talt terapija predlaga delo na nacelu polarnosti. Poudarek je na izmenjavi lika in ozadja. Pri nekaterih ljudeh so njihove lastne �ivljenjske zgodbe ozadje za zgodbe drugih, ki nastopajo kot liki. Pri drugih pa je ravno narobe. Vsaka malenkost, ki se jim zgodi, te�i k temu, da postane lik. V obeh primerih je koristno poiskati �e drugo polarnost. Pri osebah, pri katerih se zdi, da se ne dogaja nic, i�cemo nenavadno, pri tistih, ki se jim dogaja prevec, pa smo pozorni na obicajno, vsakdanje.

37. Med pripovedovanjem zgodb vedno nastopijo trenutki, ko clovek zapusti svoje skrivali�ce in odvr�e konvencionalne okvire ter se poka�e v svoji barviti individualnosti. Prav ti trenutki so izhodi�ce za delo na polarnosti, lahko pa so tudi zacetek nove zgodbe. Na prvi znak ogro�enosti se bodo sicer te osebe zelo verjetno vrnile v obicajno praznino, v kateri se pocutijo varne. Vendar je pomembno, da ne spregledamo trenutkov prebujenja.

38. Nekateri sebe ne do�ivljajo kot glavne igralce v svojem �ivljenju. To vlogo imajo njihova mati, oce, otrok, partner. Drugi pa se tako in tako pocutijo kot podalj�ki nekoga drugega. V ge�talt terapiji se spodbuja, da oseba govori o sebi kot o glavnem igralcu zgodbe. Nekaterim to povzroca precej�nje te�ave, saj so navajeni nenehno pripovedovati zgodbe drugih ljudi, o sebi pa ne povedo nic.

39. Tudi na�i kriteriji o tem, kaj je zanimivo in vredno povedati, so razlicni. Nekateri si postavljajo zelo visoke kriterije, drugi pa pripovedujejo najbolj vsakdanje podrobnosti kot skrajno zanimive. Prav vsakdanje podrobnosti koristne. Lamovec (izku�nje iz samopomocnih skupinpsih. uporabnikov): Obicajno si ljudje v njih pripovedujejo, kaj so poceli od prej�njega srecanja. Dogodki, npr. obisk tr�nice, kuhanje kosila, sprehodi ipd., dajejo �ivljenju vsebino in kontinuiteto.

40. Odprtost za vsakdanje dogodke je pravzaprav ozadje za posebne drame. Ljudje, ki izrinejo iz zavesti prevec vsakdanjih do�ivetij, pogosto postanejo pretirano aktivni ali pa na lovu za vedno novimi dogodiv�cinami. Druga skrajnost pa je omrtvelost, ko si oseba kopici ustaljene, dolgocasne in vsakdanje dogodke in izrine iz zavesti vse, kar bi jo lahko prebudilo.

41. Mnogim osebam potem, ko so do�ivele izrazite krize, manjka obcutek kontinuitete. Vsakdanji dogodki so potisnjeni v ozadje, saj povsem zbledijo v primerjavi z dramaticnim psihoticnim do�ivljanjem. Podobno kot pri zaljubljenosti, le da je pri psihozah ozadje bledo in prazno ali pa zapolnjeno z negativnimi custvi. Nekaterim ljudem, ki so �e veckrat pre�iveli du�evne krize, se tako zdi, da �ivljenje ni nic drugega kot zaporedje posamicnih kriz, vmes pa ni kontinuitete. Pogosto imajo obcutek, da ne vedo, kdo sploh so, kadar niso v krizi.

42. Krize na nek nacin potrebujejo, da pridejo v stik s svojimi vitalnimi deli. Kot da vse ostalo nekako sploh ni pravo �ivljenje. Intenzivnost, po kateri hlepimo morda lahko vnesemo s pripovedovanjem zgodb, s preobrati obicajnega v izjemno in iz izjemnega v obicajno.

43. Pri osebah, ki do�ivljajo izrazite in pogoste krize, ka�e delati oboje: vecanje pomena vsakdanjosti in dedramatizacijo kriz. Po eni strani jim posku�amo pribli�ati vrednost vsakdanjih do�ivetij (z vajami, ki zajamejo razlicne modalnosti, npr. kak�en okus ima hrana, katere barve te obkro�ajo itn. Do�ivetje postane bolj plasticno, zavest pa se raz�iri. Obenem pa posku�amo zmanj�ati dojemljivost za �alostne in stra�ljive dogodke in jih postaviti v ozadje.

44. V ospredje pa, kot receno, postavljamo zmernost, umirjenost, obicajnost. Tudi to lahko pocnemo z vajami ali s pripovedovanjem zgodb. Ucinkovita je npr. preprosta vaja, ko sogovornika spodbujamo, naj opazuje ljudi, mimo katerih hodi, in nam potem o njih kaj pove. Tudi banalna vsakodnevna opravila, npr. pospravljanje, kuhanje ipd. lahko dobro denejo v smislu �prizemljevanja�. Pri tem pa ta opravila ne smejo biti casovno omejena. Za osebo v akutni du�evni krizi je na zacetku lahko dovolj �e deset minut takih opravil, sicer se zgodi obrat v prej�nje stanje.

45. Vse to je pravzaprav proces preci�cevanja, s katerim posku�amo izravnati pretirano usmerjenost k nekaterim vidikom stvarnosti. Tej fazi sledi kultiviranje prave mere.

46. S spodbujanjem k pripovedovanju zgodb, h kompleksnosti pri pripovedovanju, k upo�tevanju vec dimenzij, dobrih in slabih plati necesa itd., posku�amo z osebo, ki je v casu krize nagnjena k bipolarnosti (poudarjanju samo skrajnih znacilnosti necesa), najti pravo mero. Za tem pa pride tudi cas, ko je treba potegniti crto in se nehati vracati v neprijetna stanja. V tej fazi ima posameznik �e precej izbire, kaj hoce obcutiti. Lahko se odloci, da se ne bo pustil zvleci v neprijetna custvena stanja.

47. Ena od znacilnosti vseh vrst du�evnih kriz je, da nas preplavita bolecina in trpljenje. Takrat nam ostane zelo malo pozornosti za ostalo stvarnost, ki bi lahko dala okvir, obrise, pomen, sorazmerja in navdih. Pomembno nam je le trpljenje, ki ga vcasih povecujemo do neznosnosti. Tedaj se vkljucijo obrambni mehanizmi, postanemo neobcutljivi, depresivni. Zavest se zo�i. �ele potem, ko se trpljenje zmanj�a, lahko povemo svojo zgodbo bolj celovito.

48. S pripovedovanjem zgodbe lahko �alostni dogodki najdejo svoje mesto v celotni osebnosti. Ob pripovedovanju se posameznik zave, da je njegova eksistenca sicer ranjena, a vredna. Vcasih izbolj�anju sledi nenaden preboj custev, kot bi spustili paro iz lonca. �e bolj pogosto pa se to dogaja postopno in vsaka nova epizoda/pripovedovanje pomeni korak vec k izbolj�anju.

49. Izku�nja pripovedovanja zgodb pa daje tudi obcutek skupnosti, ker ve�e pripovedovalca in poslu�alca. In vrednost povedanega izhaja pravzaprav iz poslu�alcevega razumevanja. Pomembno je, da poslu�alec da osebi vedeti, da ga zgodba zanima. Ce govorimo o odnosu med pomocnikom in stranko, ni nujno, da je naloga pomocnika ugotoviti, kaj se je �zares� zgodilo.

50. Pomocnik lahko pomaga urediti izku�nje tako, da imajo rep in glavo. Zgodba le redko poteka linearno. Pogosto je preskakovanje, vzporedno pripovedovanje (kot zgodba v zgodbi), zgo�canje in redcenje dogodkov. To je poslu�alcu izziv, kako naj se odzove na razlicne oblike nelinearnih zgodb. Pomembno je vedeti, da �e tako nepovezane dogodke v zgodbi povezuje skupni smisel, ki ni vedno takoj razviden. To pomeni, da je treba poslu�ati in pocakati, vcasih pa je smiselno postaviti tudi kak�no podvpra�anje.

51. Ovire pri prenosu zgodb so lahkona obeh straneh. Tako kot so za pripovedovalce nekatere zgodbe zelo ogro�ujoce, pa na drugi strani obstaja dolocen prag bolecine, ki ga vecina poslu�alcev ni pripravljena prestopiti.

52. pripovedovanje zgodb v na�ih �ivljenjih ima velik potencial za okrevanje: Dogodki, ki �ivijo v zgodbah, nosijo v sebi trajno realnost in povezujejo izbrane dele osebnih izku�enj. Brez teh spon bi ostal le zelo bled obcutek za realnost in pomanjkanje kontinuitete.

53. �ivljenje si lahko pravzaprav predstavljamo kot sestavljeno iz zgodb, ki nam tako daje nek okvir in obcutek kontinuitete. Brez tega okvira bi se vsa do�ivetja stopila v nesmiselno istost. Mnoge zgodbe so plod domi�ljije, a so kljub temu pomemben vir informacij. Kar si zami�ljamo, namrec pomembno vpliva na na�o prihodnost in obna�anje.

54. V nekaterih zgodbah se pojavijo vodilne slike, metafore, ki so pomemben del pripovedovalcevega �ivljenja. Te slike tvorijo prevladujoci motiv in omogocajo nastanek novih zgodb. Predstavljajo mini teorije o �ivljenju neke osebe. Pomagajo osvetliti kaos in omogocijo, da se iz niza nepovezanih do�ivljajev rodi zgodba. Pri tem je kaos lahko posledica krize, v kateri izku�nja razpade.