1 / 54

UPORABA PRIPOVEDI V PSIHOSOCIALNEM DELU

Pomen pripovedovanja zgodb iz socialno-psiholokega vidika . PRIPOVED IN IDENTITETA (Mirjana Ule)Naa identiteta ali bolje receno nae identitete govorijo in nastajajo tudi skozi nae ivljenjske pripovedi. cas, ki ivimo zdaj naravnost ustvarja in podpira narativnost (pripovednost) identitete.

clarice
Télécharger la présentation

UPORABA PRIPOVEDI V PSIHOSOCIALNEM DELU

An Image/Link below is provided (as is) to download presentation Download Policy: Content on the Website is provided to you AS IS for your information and personal use and may not be sold / licensed / shared on other websites without getting consent from its author. Content is provided to you AS IS for your information and personal use only. Download presentation by click this link. While downloading, if for some reason you are not able to download a presentation, the publisher may have deleted the file from their server. During download, if you can't get a presentation, the file might be deleted by the publisher.

E N D

Presentation Transcript


    1. UPORABA PRIPOVEDI V PSIHOSOCIALNEM DELU MOJCA UREK FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO 2012

    2. Pomen pripovedovanja zgodb iz socialno-psiholokega vidika PRIPOVED IN IDENTITETA (Mirjana Ule) Naa identiteta ali bolje receno nae identitete govorijo in nastajajo tudi skozi nae ivljenjske pripovedi. cas, ki ivimo zdaj naravnost ustvarja in podpira narativnost (pripovednost) identitete.

    3. Posameznik ali posameznica morata znati v vseh okolicinah povedati ustrezno zgodbo o sebi. Pravzaprav se povsod pricakuje ustrezno narativno kompetenco, sposobnost za dobro samopredstavitev. Uradne institucije zahtevajo formalno biografijo; ole, univerze, nekatera delovna mesta zahtevajo e dalje samopredstavitve; v vsakdanjem ivljenju osebne zgodbe predstavljamo sebi in drugim

    4. Sposobnost posameznika, da gradi in ohranja kontinuiran pripovedni potek biografije, pripomore k razreevanju eksistencnih vpraanj identitete, vpraanj, ki zadevajo temeljne parametre clovekovega ivljenja in na katere tako ali drugace odgovarjamo.

    5. Biografija posameznika ne more biti povsem fiktivna, ce hoce posameznik ohraniti interakcijo z drugimi v svojem vsakdanjem ivljenju. Nenehno mora integrirati dogodke, ki se dogajajo v zunanjem svetu, in jih uvrcati v zgodbo o samem sebi. Pomembna znacilnost stabilnega obcutka identitete, ki jo upotevajo tudi v narativnih pristopih v svetovalnem delu, je da predstavlja sestavino ontoloke varnosti, cuta za kontinuiteto in red.

    6. Po vsem, kar smo e do zdaj nateli, je razvidno, da je pripovednost temeljnega pomena za clovekovo eksistenco. Narativnost smiselno povee stalnost in spremenljivost osebne identitete.

    7. Posameznik ima obicajno na voljo vec razlicnih in celo nasprotujocih si zgodb o sebi. Vendar le v izrednih razmerah ta sebstva oivijo v samostojne identitete, ki zacasno prevladajo v posameznikovem doivljanju in delovanju. Ceprav imamo na voljo vec avtobiografij, bodo le nekatere tudi uporabljene. Poskusi omejevanja posameznika na le eno in isto avtobiografijo je huda prisila in lahko povzrocijo osebnostne motnje.

    8. ivljenjska zgodba osebe, za katero je dolga kariera zavodskega ivljenja, je lahko tak primer graditve avtobiografije na redukcionisticnem institucionalnem pogledu nase, v okolicinah totalne nepluralnosti identitetnih izbir. Oblika mucenja stalinisticnih zaslievalcev je bila tudi, da so silili jetnike, da so znova in znova pisali svojo avtobiografijo cimbolj enako.

    9. Tak redukcionisticni postopek osebi odvzame obcutek za osebno kontinuiteto. Pravzaprav mu ele pluralizem pripovedi o sebi omogoci, da zacuti in ohrani svojo identiteto v casu. Pomembno je tudi, kako je kontinuiteta doseena. Ce ni doseena na avtonomen in svoboden nacin, lahko postane resno ogroena.

    10. Za oblikovanje zgodb nam ni toliko pomembna fakticna resnicnost, kot njihov smisel. Zgodbe nam pravzaprav govorijo o neki poti v bodocnosti, ki jo elimo v zgodbi nakazati. Pogosto vsebujejo razloge za neka dolocena ravnanja ali za opustitev pricakovanih dejanj; pogosta so tudi opravicila odlocitev. Kakor koli e, zgodbe so redko zgolj osvetlitev preteklosti. Pogosteje nakazujejo, opravicujejo, razlagajo, kako je ta preteklost vplivala na bodoce ivljenjske usmeritve, dejanja, odlocitve.

    11. Ko pripovedujemo o kaknem, za nas neugodnem izteku, se radi predstavljamo kot objektivni akterji dogajanja, kot avtonomne osebe, ki pa so jim al neugodne okolicine preprecile uresnicitev nacrtov. Te strategije se obicajno posluujemo pri razlagah biografskih dogodkov, kot so menjava poklica, nedokoncan tudij ipd. Tako doseemo, da vsaj pri sebi odenemo misli o svojih pomanjkljivostih, ki so morda prispevale k manj ugodnemu poteku dogodkov.

    12. Vcasih pa uporabimo prav nasprotno strategijo in povecujemo dramaticnost dogajanja, navajamo svoje notranje strahove, razklanosti, konflikte. Dramaticnost redko lei v samih dogodkih, pogosteje pa v nacinu pripovedi, ki ga doloca poloaj subjekta v njegovi pripovedi.

    13. Jedrna pripoved Nekateri raziskovalci govorijo o tem, da vsak od nas razvije tudi t. i. jedrno pripoved. To je pripoved, v kateri poskuamo sami pri sebi narediti piko; predstavlja nao ideologijo o nas samih, je del nae laicne teorije socialnega sveta. V jedrni pripovedi poskuamo predstaviti smisel svojega ivljenja, porocamo o ivi drami svojega ivljenja in poudarjamo svoj socialni in moralni poloaj.

    14. Dobro izpeljane jedrne pripovedi pomagajo ohranjati pozitivno samopodobo. Neredko so zoene le na nekaj vodilnih metafor posameznika o njem samem, v njih pa se praviloma izraajo razreitve identitetnih kriz. Cas spodjeda konstruirano identiteto posameznika, zato smo jedrne pripovedi primorani vedno znova preverjati in rekonstruirati.

    15. Narativne metode v socialnem delu prakticne rabe Nekateri govorijo o posebni - pripovedni -metodi, drugi pa o pripovednih elementih v obstojecih metodah psihosocialnega dela. Narativna perspektiva je komplementarna, dopolnjuje ostale intervencije, ki so bolj usmerjene k reevanju problemov, izobraevanju, nacrtovanju, zagotavljanju resursov iz skupnosti.

    16. Narativna perspektiva v socialnem delu Bistvo te perspektive je spotovanje, poudarjanje pomena subjektivnih izkuenj in avtonomija posameznih oseb v pripisovanju pomena dolocenim izkunjam in dogodkom, v nasprotju z metodami, ki razlagajo izkljucno od zunaj, objektivno, kaj se s klientom dogaja.

    17. Pripovedna perspektiva in neugodni ivljenjski dogodki En sam dogodek je bil dovolj, da se je moja ivljenjska zgodba pretrgala. Priel sem domov, v naslednjem trenutku je moje stanovanje gorelo, moje stvari, knjige [], prili so gasilci, policija, sosedi, bila je panika. Jaz sem samo stal, kot da se ni dogajalo meni. Potem me je nekdo odpeljal na psihiatrijo. Pisalo je povsod po casopisih. Takrat se je moja zgodba, moje ivljenje pretrgalo. Po tistem nikoli vec ni bilo isto []. Nisem imel vec doma, stvari, ki so mi bile pri srcu, nicesar, prijatelji so li stran []. Nisem se mogel vec vrniti tja. Ogromna luknja je med tistim M. od prej in dananjim M. Kot da nimata zveze en z drugim. Dve loceni zgodbi. Veliko let je od tega, pocasi bi rad razumel, da sem bil tisti prej tudi jaz. Zdaj o tem lahko vsaj govorim.

    18. Pripoved organizira dogodke tako, da se pokaejo kot smiselni, koherentni (skladni, nepretrgani) in da nakazujejo smer in gibanje v casu. Vsaka oseba postane svoj osebni zgodovinar/zgodovinarka, ko razvije notranjo konsistentno interpretacijo ivljenjskega cikla, tako da so preteklost, sedanjost in prihodnost skladne. Ti procesi delujejo v smeri kontinuitete lastne identitete.

    19. T. i. neugodni dogodki (travme, bolezni, izgube, vojne, pa tudi normalneje situacije, kot so rojstvo otroka, upokojitev, poroka itn.) lahko pomenijo doloceno gronjo kontinuiteti osebnih naracij. Da bi obdrala koherentnost in red, mora oseba ponovno pretresti svojo ivljenjsko zgodbo in reflektirati dejstva in implikacije dogodka. Verjetno bo clovek, ki s pripovedjo naredi pregled preteklosti in ugleda nove dogodke v drugi luci, lahko zavzel stabilneje naracije, ki podpirajo koherentnost, premagovanje teavnosti in prilagoditev.

    20. V tem smislu lahko narativne procese razumemo kot refleksivne napore za premagovanje nepricakovanih in neugodnih dogodkov: s pripovedovanjem in posluanjem zgodb clovek organizira in razume izkunjo na nacin, ki ji pomaga obdrati obcutek koherentnosti in kontinuitete. Osrednja naloga je torej, prilagoditi se na travmaticni dogodek in ga vpisati v svojo ivljenjsko zgodbo.

    21. Pristop je v praksi zdruljiv s kratkotrajnim svetovanjem ali psihoterapijo, vendar narativni koncepti pomenijo raziritev obicajnega pristopa h kratkotrajnim obravnavam po stresnih ali travmaticnih idogodkih. Socialna delavka najprej omogoci odprt prostor, v katerem lahko stranka razvija pripoved iz svoje perspektive. Stranko opogumlja, da pripoveduje o svoji izkunji na svoj nacin. e zlasti pa je pozorna na njene napore pri osmiljanju izkunje v kontekstu osebne pripovedi.

    22. Poskua razumeti, v kolikni meri je dogodek spodkopal strankino prejnjo ivljenjsko zgodbo. V kontekstu kratkotrajne obravnave je cilj intervencije ponovno vzpostaviti individualni okvir za oceno izkunje, prepoznati vire kontinuitete v smislu obcutka zase in doseci prejnje psiholoko in socialno stanje. V bolj poglobljenih obravnavah lahko stranka razvije smiselnejo osebno zgodovino in drugacno, mocnejo osebno zgodbo.

    23. V kontekstu kratkotrajne obravnave je cilj intervencije ponovno vzpostaviti individualni okvir za oceno izkunje, prepoznati vire kontinuitete v smislu obcutka zase in doseci prejnje psiholoko in socialno stanje. V bolj poglobljenih obravnavah lahko stranka razvije smiselnejo osebno zgodovino in drugacno, mocnejo osebno zgodbo.

    24. Svetovanje kot reavtorizacija pripovedi (Murray, Epston in White , 1992) 2 izhodica koncepta reavtorizacije pripovedi: 1. BRUNER: Objektiven opis sveta je nemogoc in nihce nima privilegiranega dostopa, da bi poimenoval to resnicnost, kar koli naj bi to bilo. vse, kar o svetu vemo, je dostopno le z lastno izkunjo. Najvec, kar lahko naredimo, je, da interpretiramo izkunjo drugih; to pomeni, da v bistvu lahko interpretiramo le izraze njihove izkunje, saj nam je izkunja drugega dostopna le v obliki, kot si jo je interpretiral zase in jo izrazil (za nas). Da bi lahko interpretirali izraze (in tako tudi interpretacije) drugih, se moramo opreti na svoje lastne izkunje in na nae predstave.

    25. Da bi lahko osmislili svoje izkunje, jih moramo organizirati, uokviriti, jih strukturirati in edino pripoved omogoca ustrezen okvir za doivljanje, razumevanje, organiziranje in strukturiranje izkuenj, ki smo jih iveli [lived experience]. Zgodbe konstruirajo zacetke in konce; vsilijo zacetke in konce prepletenih izkuenj. Z vsakim pripovedovanjem vsiljujemo pomen prostemu pretoku spomina, saj poudarjamo nekatere zadeve in zmanjujemo pomen drugih z drugimi besedami.

    26. 2. Pripoved nikoli ne see do konca naih izkuenj. Pripovedne strukture sicer organizirajo izkunjo in ji dajo pomen, vendar je tu vedno preostanek obcutkov in izkuenj, ki niso pokriti s prevladujoco zgodbo. Skratka, razpolagamo z vec materiala (preivetih izkuenj), kot je upovedanih. Ce se nam ga ne posreci prevesti v kakno razumljivo obliko, se to zgodi zgolj zaradi pomanjkanja sredstev in ne zaradi pomanjkanja materiala.

    27. Ko strukturiramo zgodbo, pademo v selektiven proces, v katerem svoje izkunje oklestimo vseh tistih dogodkov, ki ne sodijo v prevladujoco zgodbo, ki jo imamo sami in drugi o sebi. Scasoma je vedno vec takih izkuenj, ki niso v zgodbah, izkuenj, ki niso bile nikoli povedane, ki so brez oblike, organizacije. Nekatere izkunje ostanejo zunaj zgodbe, ker kratko malo ne razumemo, kaj doivljamo, ker nimamo besed za to.

    28. Liz Kelly: govori o enskah, s katerimi se je pogovarjala o njihovih zgodnjih izkunjah spolnega nasilja; veliko jih je reklo Ne vem, kako naj temu recem ali Nisem razumela, kaj pocne. Vedela sem, da je narobe, vendar nisem razumela, kaj se mi dogaja. Prevladujoca zgodba, prevladujoci patriarhalni diskurz v tem primeru deluje kot zamegljevanje pojmov in opravicevanje spolnega nasilja. Da bi enske poimenovale svoje izkunje, morajo najprej prevpraati vse zdravorazumske definicije in predsodke o spolnem nasilju. V tem procesu se veckrat ujamejo med prevladujoci diskurz in svojo resnico, svoje doivljanje.

    29. Zgodbe imajo torej veliko vrzeli, lukenj, ki jih mora oseba izpopolniti, da bi lahko predstavila svojo zgodbo. Veliko naih izkuenj izpade iz prevladujoce zgodbe o naem ivljenju in odnosih z ljudmi. Te izkunje so pomemben vir alternativnih zgodb o sebi. Ponovno prevpraevanje ivljenjskih zgodb je ena od poti, da se izkristalizirajo in ozavestijo izkunje, ki jih ni v korpusu nae dosedanje zgodbe.

    30. Strokovnjakinje in strokovnjaki, ki se ukvarjajo z zlorabami otrok, govorijo o znacilnih praksah pripovedovanja zgodb v sistemu zlorab, ko storilci praviloma odvzemajo in zanikajo zlorabljenim njihove pravice do pripovedovanja zgodb. To pocnejo na vec nacinov. Precej obicajno je, da si povzrocitelji prizadevajo rtvam posredovati sporocila, da so same krive za zlorabe. Ker je njihov interes, da zlorabe ostanejo skrivnost, oddaljujejo rtev od druine. Izvajajo pa e razne druge vrste nadzora, ki pripomorejo, da otrok razvije ustaljene odgovore strahu in panike v intimnih odnosih, tudi ko odraste.

    31. Ljudje, ki so bili tako ali drugace vkljuceni v zatirajoce zgodbe, lahko nenadoma odkrijejo svoje zgodbe ali si ponovno izborijo pravico do pripovedovanja svojih zgodb. Strokovnjaki jih pri svojem delu podprejo pri tem, da postanejo sami svoji avtorji in avtorice. Reavtorizirajoca terapija naj bi ljudi spodbudila, da svoje izkunje sestavijo v alternativno zgodbo, ki ima drugacen referencni okvir od tistega, ki ga je imela zgodba, ki je dotlej prevladovala v njihovem ivljenju.

    32. Zgodbe, v katere stopamo s svojimi izkunjami, imajo torej realne ucinke na naa ivljenja. Izrazi naih izkuenj v zgodbah oblikujejo nae ivljenje in odnose; nae ivljenje je konstituirano v procesih interpretacije v kontekstu zgodbe, v katero smo stopili. Vendar ni zadosti, da clovek samo pove novo zgodbo o sebi, opozarjajo avtorji. ivljenje ni sinonim za tekst, ivljenje je izvajanje tekstov. In prav izvedba teh tekstov preoblikuje ivljenja ljudi.

    33. Z vsako interakcijo, z vsakim performansom torej reavtoriziramo svoje ivljenje. Vsako pripovedovanje je nekaj vec od prejnjega. Reavtorizacija je proces, je stopanje osebe v zgodbo s svojimi izkunjami in domiljijo, je proces pripovedovanja in prisvajanja teh zgodb.

    34. Pripovedovanje zgodb v casu duevnih kriz (Tanja Lamovec) Po getaltistu Irvingu Polsterju ivljenje vsakega cloveka je vredno romana (1994). Pripovedovanje zgodb drugi osebi ima pomembno funkcijo, in sicer nam pomaga spoznati, da smo zanimivi. Ljudje namrec pogosto obcudujemo ivljenja drugih ljudi ali izmiljenih likov iz filmov, romanov, svoje lastno ivljenje pa doivljamo kot nepomembno in nezanimivo. Ob pripovedovanju zgodb pa skorajda ne moremo spregledati dejstva, da smo na neki nacin zanimivi. Po getaltistu Irvingu Polsterju ivljenje vsakega cloveka je vredno romana (1994). Po getaltistu Irvingu Polsterju ivljenje vsakega cloveka je vredno romana (1994).

    35. Dva razlicna tipa pripovedovalcev zgodb: Na eni strani so ljudje, ki si zelo prizadevajo skriti vse nenavadno v svojem ivljenju. Dajejo vtis, da se jim nic ne dogaja. Delujejo nam nekako sterilno, nevtralno, navidez prazno. Gre za masko, ki si jo nadenejo, da bi odvrnili pozornost od tega, kar je res zanimivo. Na drugi strani pa so ljudje, ki pretiravajo v nasprotni smeri. Iz vsake malenkosti naredijo dramo. Kar naprej se jim dogajajo neobicajne stvari, ki jih ne morejo obvladovati.

    36. Getalt terapija predlaga delo na nacelu polarnosti. Poudarek je na izmenjavi lika in ozadja. Pri nekaterih ljudeh so njihove lastne ivljenjske zgodbe ozadje za zgodbe drugih, ki nastopajo kot liki. Pri drugih pa je ravno narobe. Vsaka malenkost, ki se jim zgodi, tei k temu, da postane lik. V obeh primerih je koristno poiskati e drugo polarnost. Pri osebah, pri katerih se zdi, da se ne dogaja nic, icemo nenavadno, pri tistih, ki se jim dogaja prevec, pa smo pozorni na obicajno, vsakdanje.

    37. Med pripovedovanjem zgodb vedno nastopijo trenutki, ko clovek zapusti svoje skrivalice in odvre konvencionalne okvire ter se pokae v svoji barviti individualnosti. Prav ti trenutki so izhodice za delo na polarnosti, lahko pa so tudi zacetek nove zgodbe. Na prvi znak ogroenosti se bodo sicer te osebe zelo verjetno vrnile v obicajno praznino, v kateri se pocutijo varne. Vendar je pomembno, da ne spregledamo trenutkov prebujenja.

    38. Nekateri sebe ne doivljajo kot glavne igralce v svojem ivljenju. To vlogo imajo njihova mati, oce, otrok, partner. Drugi pa se tako in tako pocutijo kot podaljki nekoga drugega. V getalt terapiji se spodbuja, da oseba govori o sebi kot o glavnem igralcu zgodbe. Nekaterim to povzroca precejnje teave, saj so navajeni nenehno pripovedovati zgodbe drugih ljudi, o sebi pa ne povedo nic.

    39. Tudi nai kriteriji o tem, kaj je zanimivo in vredno povedati, so razlicni. Nekateri si postavljajo zelo visoke kriterije, drugi pa pripovedujejo najbolj vsakdanje podrobnosti kot skrajno zanimive. Prav vsakdanje podrobnosti koristne. Lamovec (izkunje iz samopomocnih skupinpsih. uporabnikov): Obicajno si ljudje v njih pripovedujejo, kaj so poceli od prejnjega srecanja. Dogodki, npr. obisk trnice, kuhanje kosila, sprehodi ipd., dajejo ivljenju vsebino in kontinuiteto.

    40. Odprtost za vsakdanje dogodke je pravzaprav ozadje za posebne drame. Ljudje, ki izrinejo iz zavesti prevec vsakdanjih doivetij, pogosto postanejo pretirano aktivni ali pa na lovu za vedno novimi dogodivcinami. Druga skrajnost pa je omrtvelost, ko si oseba kopici ustaljene, dolgocasne in vsakdanje dogodke in izrine iz zavesti vse, kar bi jo lahko prebudilo.

    41. Mnogim osebam potem, ko so doivele izrazite krize, manjka obcutek kontinuitete. Vsakdanji dogodki so potisnjeni v ozadje, saj povsem zbledijo v primerjavi z dramaticnim psihoticnim doivljanjem. Podobno kot pri zaljubljenosti, le da je pri psihozah ozadje bledo in prazno ali pa zapolnjeno z negativnimi custvi. Nekaterim ljudem, ki so e veckrat preiveli duevne krize, se tako zdi, da ivljenje ni nic drugega kot zaporedje posamicnih kriz, vmes pa ni kontinuitete. Pogosto imajo obcutek, da ne vedo, kdo sploh so, kadar niso v krizi.

    42. Krize na nek nacin potrebujejo, da pridejo v stik s svojimi vitalnimi deli. Kot da vse ostalo nekako sploh ni pravo ivljenje. Intenzivnost, po kateri hlepimo morda lahko vnesemo s pripovedovanjem zgodb, s preobrati obicajnega v izjemno in iz izjemnega v obicajno.

    43. Pri osebah, ki doivljajo izrazite in pogoste krize, kae delati oboje: vecanje pomena vsakdanjosti in dedramatizacijo kriz. Po eni strani jim poskuamo pribliati vrednost vsakdanjih doivetij (z vajami, ki zajamejo razlicne modalnosti, npr. kaken okus ima hrana, katere barve te obkroajo itn. Doivetje postane bolj plasticno, zavest pa se raziri. Obenem pa poskuamo zmanjati dojemljivost za alostne in straljive dogodke in jih postaviti v ozadje.

    44. V ospredje pa, kot receno, postavljamo zmernost, umirjenost, obicajnost. Tudi to lahko pocnemo z vajami ali s pripovedovanjem zgodb. Ucinkovita je npr. preprosta vaja, ko sogovornika spodbujamo, naj opazuje ljudi, mimo katerih hodi, in nam potem o njih kaj pove. Tudi banalna vsakodnevna opravila, npr. pospravljanje, kuhanje ipd. lahko dobro denejo v smislu prizemljevanja. Pri tem pa ta opravila ne smejo biti casovno omejena. Za osebo v akutni duevni krizi je na zacetku lahko dovolj e deset minut takih opravil, sicer se zgodi obrat v prejnje stanje.

    45. Vse to je pravzaprav proces precicevanja, s katerim poskuamo izravnati pretirano usmerjenost k nekaterim vidikom stvarnosti. Tej fazi sledi kultiviranje prave mere.

    46. S spodbujanjem k pripovedovanju zgodb, h kompleksnosti pri pripovedovanju, k upotevanju vec dimenzij, dobrih in slabih plati necesa itd., poskuamo z osebo, ki je v casu krize nagnjena k bipolarnosti (poudarjanju samo skrajnih znacilnosti necesa), najti pravo mero. Za tem pa pride tudi cas, ko je treba potegniti crto in se nehati vracati v neprijetna stanja. V tej fazi ima posameznik e precej izbire, kaj hoce obcutiti. Lahko se odloci, da se ne bo pustil zvleci v neprijetna custvena stanja.

    47. Ena od znacilnosti vseh vrst duevnih kriz je, da nas preplavita bolecina in trpljenje. Takrat nam ostane zelo malo pozornosti za ostalo stvarnost, ki bi lahko dala okvir, obrise, pomen, sorazmerja in navdih. Pomembno nam je le trpljenje, ki ga vcasih povecujemo do neznosnosti. Tedaj se vkljucijo obrambni mehanizmi, postanemo neobcutljivi, depresivni. Zavest se zoi. ele potem, ko se trpljenje zmanja, lahko povemo svojo zgodbo bolj celovito.

    48. S pripovedovanjem zgodbe lahko alostni dogodki najdejo svoje mesto v celotni osebnosti. Ob pripovedovanju se posameznik zave, da je njegova eksistenca sicer ranjena, a vredna. Vcasih izboljanju sledi nenaden preboj custev, kot bi spustili paro iz lonca. e bolj pogosto pa se to dogaja postopno in vsaka nova epizoda/pripovedovanje pomeni korak vec k izboljanju.

    49. Izkunja pripovedovanja zgodb pa daje tudi obcutek skupnosti, ker vee pripovedovalca in poslualca. In vrednost povedanega izhaja pravzaprav iz poslualcevega razumevanja. Pomembno je, da poslualec da osebi vedeti, da ga zgodba zanima. Ce govorimo o odnosu med pomocnikom in stranko, ni nujno, da je naloga pomocnika ugotoviti, kaj se je zares zgodilo.

    50. Pomocnik lahko pomaga urediti izkunje tako, da imajo rep in glavo. Zgodba le redko poteka linearno. Pogosto je preskakovanje, vzporedno pripovedovanje (kot zgodba v zgodbi), zgocanje in redcenje dogodkov. To je poslualcu izziv, kako naj se odzove na razlicne oblike nelinearnih zgodb. Pomembno je vedeti, da e tako nepovezane dogodke v zgodbi povezuje skupni smisel, ki ni vedno takoj razviden. To pomeni, da je treba posluati in pocakati, vcasih pa je smiselno postaviti tudi kakno podvpraanje.

    51. Ovire pri prenosu zgodb so lahkona obeh straneh. Tako kot so za pripovedovalce nekatere zgodbe zelo ogroujoce, pa na drugi strani obstaja dolocen prag bolecine, ki ga vecina poslualcev ni pripravljena prestopiti.

    52. pripovedovanje zgodb v naih ivljenjih ima velik potencial za okrevanje: Dogodki, ki ivijo v zgodbah, nosijo v sebi trajno realnost in povezujejo izbrane dele osebnih izkuenj. Brez teh spon bi ostal le zelo bled obcutek za realnost in pomanjkanje kontinuitete.

    53. ivljenje si lahko pravzaprav predstavljamo kot sestavljeno iz zgodb, ki nam tako daje nek okvir in obcutek kontinuitete. Brez tega okvira bi se vsa doivetja stopila v nesmiselno istost. Mnoge zgodbe so plod domiljije, a so kljub temu pomemben vir informacij. Kar si zamiljamo, namrec pomembno vpliva na nao prihodnost in obnaanje.

    54. V nekaterih zgodbah se pojavijo vodilne slike, metafore, ki so pomemben del pripovedovalcevega ivljenja. Te slike tvorijo prevladujoci motiv in omogocajo nastanek novih zgodb. Predstavljajo mini teorije o ivljenju neke osebe. Pomagajo osvetliti kaos in omogocijo, da se iz niza nepovezanih doivljajev rodi zgodba. Pri tem je kaos lahko posledica krize, v kateri izkunja razpade.

More Related