Določanje minimalnih standardov

1. Določanje minimalnih standardov Vladimir Milekšič

2. Minimalni standardi • Minimalni standardi so znanja, spretnosti in veščine, ki jih dijak mora obvladati za zadostno oceno oziroma za še zadovoljivo nadaljnje sledenje pouku pri določenem predmetu. • To je tisto, čemur učitelji rečejo: »To pa dijak mora znati, če hoče na tem področju nadgrajevati znanje«. Ali pa drugače rečeno: »To pa je tisti minimum, ki ga mora izkazati, da lahko napreduje«.

3. Opredelitev minimalnih standardov Znanje, spretnosti in veščine (širše kompetence), ki še omogočajo • korektno izvedbo določene delovne naloge oziroma • sledenje pouku pri pridobivanju novih znanj, spretnosti in veščin (širše kompetenc) • (minimalni standard določenega učnega sklopa predstavlja predznanje nadaljnjega učenja)

4. Minimalni standardi znanja in preverjanje in ocenjevanje • Minimalni standardi so pogoj za kriterijsko preverjanje in ocenjevanje (za razliko od normativnega ocenjevanja) • Koncepta določanja minimalni standardov ni mogoče opredeliti ločeno od koncepta preverjanja in ocenjevanja. • Preverjanje in ocenjevanje sta sestavini pouka in sta vezani na organizacijo in potek učenja ter poučevanja.

5. Učni sklop in minimalni standardi • Če preverjanje in ocenjevanje opravljamo ob zaključenem učnem sklopu , potem je logično, da so kriteriji in standardi za preverjanje in ocenjevanje vezani na učni sklop (in ne na letnik ali pa več let določenega predmeta). • Smernice za oblikovanje izvedbenega kurikula za srednje poklicne šole priporočajo načrtovanje pouka na osnovi učnih tem ali učnih situacij. • Načela načrtovanja je potrebno pogledati v smernicah …

6. Pristopi k načrtovanju učnih sklopov • Glede na različno strukturiranje učne teme oziroma učne situacije (glej Smernice …) je logika načrtovanja preverjanja in ocenjevanja (in s tem tudi določanja minimalnih standardov) nekoliko drugačna. • Ne glede na razlike med učnimi situacijami in učnimi temami lahko za izhodišče preverjanja in ocenjevanja (in s tem določanja minimalnih standardov) uporabimo koncept opredeljevanja področij, kriterijev in opisnikov: • področja preverjanja in ocenjevanja • kriteriji preverjanja in ocenjevanja na opredeljenem področju • opisniki oziroma opisi dosežkov po določenih kriterijih

7. Minimalni standardi in opisi dosežkov • Standardi znanja (in tudi minimalni standardi) se “skrivajo” v opisih dosežkov (opisi dosežkov so opisi kakovosti doseženega znanja, spretnosti in veščin glede na izbrani kriterij: od optimalnega do minimalnega standarda).

8. Postopek določanja minimalnih standardov • 1. korak: Načrtovanje učnega sklopa (kaj naj bi dijaki znali, zmogli in obvladali ob končani obravnavi učnega sklopa). • 2. korak: Opredelitev področij preverjanja in ocenjevanja (in določanja minimalnega standarda). • 3. korak: Določitev kriterijev preverjanja in ocenjevanja (in določanja minimalnih standardov) na posameznih področjih. • 4. korak: Določanje minimalnih (lahko tudi maksimalnega) standardov znanja glede na izbrani kriterij na določenem področju. • (5. korak: Oblikovanje nalog, z reševanjem le-teh bodo dijaki dokazali usvojenost znanja (na določeni taksonomski stopnji) in obvladovanje spretnosti in veščin).

9. Preverjanje in ocenjevanje (in določanje minimalnih standardov) v primeru, ko pouk načrtujemo na osnovi učnih situacij (realnih delovnih nalog) • Učna situacija izhaja iz realnih delovnih nalog, problemov, opravljanje katerih je cilj izobraževanja. • Različni predmeti in področja prispevajo tista znanja s svojega področja, potrebna za opravljanje realne delovne naloge. • “Ko pa pristopamo pragmatično (z namenom usposobiti dijake za opravljanje določenih dejavnosti, storitev ipd. – ko povezujemo mentalne in psihofizične spretnosti in različna znanja z namenom usposobitve za delovanje), potem se lahko namesto izraza učna enota uporablja izraz učna situacija.« (Smernice za oblikovanje …)

10. Načrtovanje • Na osnovi programa izobraževanja in usposabljanja načrtujemo posamezne učne situacije. To načrtovanje obsega: • Analizo celote delovnih nalog, izbira in opredelitev posameznih delovnih nalog; • Analizo delovne naloge (učne situacije) • Načrtovanje ciljev usposabljanja za vsako učno situacijo (kaj naj bi udeleženci znali, zmogli in obvladali ob končani obravnavi posamezne učne situacije); • Načrtovanje izvedbe izobraževanja in usposabljanja (didaktika, ergodidaktika); • Načrtovanje tehnologije in pripomočkov (orodja, stroji, naprave, teh.-tehnološka dokumentacija, …); • Načrtovanje preverjanja (spremljanja) in ocenjevanja; • Načrtovanje evalvacije.

11. 1. korak: Načrtovanje učne situacije (rezultat) • Primer: • Program: Avtoserviser • Učna situacija (delovna naloga): Servisiranje koles • Znanja, spretnosti in veščine (širše kompetence) • Postopki dela: • dvig vozila • demontaža koles • kontrola pritiska v pnevmatikah • kontrola centriranosti • pregled koles • montaža koles • spust vozila • Uporaba strojev, orodij in naprav: • dvigalka • pnevmatični ključ • manometer • kompresor • centrirni stroj • klešče, kladivo • Uporaba tehnično-tehnološke dokumentacije: • priročnik za določanje pritiska v pnevmatikah • prospekti za kolesa in pnevmatike

12. Pripadajoča strokovno teoretična znanja • Kolesa: funkcija, deli, materiali, zgradba, velikosti, hitrosti in montaža koles • Pnevmatike: zgradba, vrste in oznake pnevmatik ter njihova obraba • Uravnoteženje koles: statično in dinamično uravnoteženje, stroj za centriranje koles • Nega koles: čiščenje in vzdrževanje koles • Predpisi: ZVCP • (Za opredelitev strokovno teoretičnih znanj katalogi ne zadostujejo) • Pripadajoča splošno teoretična znanja • Trenje, centripetalna in centrifugalna sila • Ukrepi za varno in zdravo opravljanje dela ter varstvo narave • Uporaba zaščitnih sredstev • Ravnanje z odpadnimi materiali (pnevmatike, olja, itn) • Podjetniško vedenje in spretnosti • Odzivnost • Učiti se učiti - Razvoj in izpopolnjevanje • Spremljanje razvoja pnevmatik • Socialne spretnosti • Zanesljivost • Odgovornost • Komunikacijske spretnosti • Komunikacija s stranko • Komunikacija s sodelavci • Informacijsko-komunikacijska pismenost • Uporaba računalniško krmiljenih strojev za diagnostiko

13. 2. korak: Opredelitev področij preverjanja in ocenjevanja (in določanja minimalnega standarda): • Področja: • Postopki dela, uporaba strojev, orodij in naprav • Uporaba tehnično-tehnološke dokumentacije • Pripadajoče strokovno teoretično znanje • Pripadajoče splošno teoretično znanje • Ukrepi za varno in zdravo opravljanje dela ter varstvo narave • Podjetniško vedenje in spretnosti • Učiti se učiti - Razvoj in izpopolnjevanje • Socialne spretnosti • Komunikacijske spretnosti • Informacijsko-komunikacijska pismenost

14. 3. korak: Določitev kriterijev preverjanja in ocenjevanja (in določanja minimalnih standardov) na posameznih področjih • Področje • Postopki dela in uporaba strojev, orodij in naprav • Kriteriji (npr.): • PRAVILNOST – pravilnost izvajanja postopkov dela ter rabe strojev, orodij in naprav; Aktivna zavzetost za zmanjševanje napak, ne ponavljanje večkrat istih napak. • NATANČNOST – Natančno upoštevanje vrstnega reda uporabe vseh postopkov, strojev, orodij in naprav, natančnost pri postopkih in uporabi (ni površnosti); • TEMPO/DINAMIKA/HITROST – Opravljanje nalog v skladu s časovnimi normami (ali hitreje) ob upoštevanju kvalitete; • KONCENTRIRANOST/VZDRŽLJIVOST/VZTRAJNOST – usmerjenost na delovno nalogo, zunanji moteči dejavniki ne vplivajo na opravljanje naloge.

15. 3. korak: Določitev kriterijev preverjanja in ocenjevanja (in določanja minimalnih standardov) na posameznih področjih • Področje: • Uporaba tehnično-tehnološke dokumentacije: • Kriterij (npr): • PRAVILNOST – pravilnost razumevanja in uporabe ter izdelave tehnično- tehnološke dokumentacije. • Področje: • Raba pripadajočega strokovno teoretičnega znanja • Kriterij (npr.): • STOPNJA USVOJENOSTI (TAKSONOMSKA STOPNJA) – koliko pozna, razume in/ali uporablja strokovno teoretično znanje. • Področje: • Ukrepi za varno in zdravo opravljanje dela ter varstvo narave • Kriterij (npr.): • STOPNJA USVOJENOSTI – koliko pozna, razume in uporablja ukrepe za varstvo pri delu.

16. 3. korak: Določitev kriterijev preverjanja in ocenjevanja (in določanja minimalnih standardov) na posameznih področjih • Področje: • Podjetniško vedenje in spretnosti • Kriteriji (npr): • PROAKTIVNOST - Sposobnost videti delo in ga samoiniciativno opraviti, čeprav ni neposredno dodeljeno. Iskanje in predlaganje novih rešitev, produktov, možnosti novih sodelovanj in povezovanj. Predlaga in/ali vnaša izboljšave v delovne procese. • ORGANIZIRANOST - Sposobnost planiranja in razdelitve zahtevnih nalog v enostavnejše, načrtovanje časovnih virov. Organizacija delovnega procesa z namenom racionalizacije. • UČINKOVITO REŠEVANJE PROBLEMOV - Sposobnost analiziranja stanja, diagnosticiranja, predlaganje optimalne ustrezne rešitve in izvajanje aktivnosti. Odloča se na podlagi znanih dejstev in argumentov –izbira najboljše alternative; zmožnost podajanja strokovnih argumentov za svoje odločitve; odločitve so optimalne za družbo in sodelavce. • Področje • Razvoj in izpopolnjevanje • Kriteriji (npr.): • SAMOINICIATIVNOST/MOTIVIRANOST – pripravljenost za nenehno izpopolnjevanje lastnega znanja, samoiniciativno slednje aktualnim informacijam s področja, delitev znanja z drugimi udeleženci.

17. 3. korak: Določitev kriterijev preverjanja in ocenjevanja (in določanja minimalnih standardov) na posameznih področjih • Področje • Socialne spretnosti • Kriteriji (npr.): • ZANESLJIVOST IN ODGOVORNOST - Dosledno držanje dogovorov, pravil, obveznosti in prevzemanje odgovornosti za realizacijo le-teh. Sledenje dogovorjenim pravilom in postopkom; pravočasno in kakovostno opravljanje naloženih nalog in njihovo dokumentiranje. • ODZIVNOST - Se odziva hitro in primerno; odziv je učinkovit in konstruktiven. Pomaga na zahtevo; ponudi in sprejme pomoč; pripravljen je dodatno delati v neugodnem delovnem času; samoiniciativno se loti dodatnega dela; sam si najde in opravi delo, tudi če mu ni izrecno dodeljeno; sodeluje pri reševanju zapletov (nenadnih, nepričakovanih) in predlaga rešitve • TIMSKO DELO – Sposobnost sodelovanja z drugimi, prepoznavanje dobrih lastnosti v drugih in sprejemanje drugačnosti, zmožnost vzpostavljanja identitete »mi«, izpolnjevanja obljub in zavez do drugih članov tima. • KRITIČNOST/SAMOKRITIČNOST – Ustrezno sprejemanje in podajanje kritike in pohvale v paketu z nagradami in sankcijami; prepoznavanje izstopajočih dosežkov, spremljanje in vrednotenje rezultatov dela drugih.

18. 3. korak: Določitev kriterijev preverjanja in ocenjevanja (in določanja minimalnih standardov) na posameznih področjih • Področje • Komunikacijske spretnosti • Kriteriji (npr): • KOMUNIKACIJA S STRANKO - Komunicira korektno, jasno in razumljivo, prilagaja komunikacijo glede na stranko, preverja razumevanje (ali je sogovornik razumel povedano), identifikacija problema/potrebe, ki ga ima stranka, predlaganje rešitve/reševanje problema, pri reševanju problemov je usmerjen na zadovoljstvo stranke. • KOMUNIKACIJA S SODELAVCI – razumevanje delovnega naloga, dokumentiranje opravljenega dela. • Področje • Informacijsko-komunikacijska pismenost • Kriteriji (npr.) • NATANČNOST – natančnost odčitavanja pri meritvah pri uporaba računalniško krmiljenih strojev in naprav

19. 4. korak: Določanje minimalnega (lahko tudi maksimalnega) standarda znanja glede na izbrani kriterij na določenem področju. • Po usvajanju predvidenega znanja, spretnosti in veščin od dijaka ob koncu pričakujemo, da bo samostojno opravil servisiranje kolesa (stranka bo vozilo prevzela in se varno odpeljala). Glede na to zahtevo postavljamo minimalni standard na posameznih področjih po vnaprej določenih kriterijih. • Področje • Postopki dela in uporaba strojev, orodij in naprav • Kriteriji : • PRAVILNOST – pravilnost izvajanja postopkov dela ter rabe strojev, orodij in naprav; aktivna zavzetost za zmanjševanje napak, ne ponavljanje večkrat istih napak. • Opis dosežka

20. Minimalni standard: Delovni postopek z uporabo potrebnih orodij, strojev in naprav izvaja brez napak, tekoče, brez nujnosti korekcij. • Konkretizacija minimalnega standarda • Zavarovati vozilo proti zdrsu (potegniti ročno zavoro in podložiti nasprotna kolesa na zunanji strani). Na nepodloženi strani postaviti pravilno dvigalko pod vozilo in dvigniti vozilo. Odviti vijake in sneti eno kolo za drugim, označiti kolo, ki je bilo zadaj. Položiti eno kolo na delovno mizo in preveriti pritisk (z manometrom) glede na predpise tovarne (z uporabo tovarniškega prospekta). Kolo pritrditi v centrirni stroj in spustiti zaščitni okvir, statično in dinamično centrirati kolesa (po potrebi pritrditi uteži in paziti, da so prav nameščene in trdno pritrjene). Vizualna kontrola koles in pnevmatike in odprava morebitnih napak in poškodb. Po potrebi menjati položaj koles (spredaj-zadaj), pri radialnih gumah je dovoljena stranska (ne križna) menjava koles. Pritrditev sprednjega in nato zadnjega kolesa na vozilo (križna oz. diagonalna pritrditev na posameznih kolesih). Spust vozila (pri ročni dvigalki se postopek ponovi na drugi strani vozila).

21. Določanje minimalnega (lahko tudi maksimalnega) standarda znanja glede na izbrani kriterij na določenem področju. • Področje • Postopki dela in uporaba strojev, orodij in naprav • Kriterij: • Natančnost • Postavljanje dvigalke pod vozilo • Preverjanje pritiska • Centriranja in pritrjevanja uteži • Vizualna kontrola pnevmatik • Pritrditev koles • Spust vozila

22. Odvisnost minimalnih standardov od kriterijev • Področje • Postopki dela in uporaba strojev, orodij in naprav. • Kriteriji : • TEMPO/DINAMIKA/HITROST – Opravljanje nalog v skladu s časovnimi normami (ali hitreje) ob upoštevanju kvalitete. • Minimalni standard • Servisiranje koles opravi v 25 minutah.

26. Zaključek • Prikazana metoda načrtovanja preverjanja in ocenjevanja (in določanja minimalnih standardov), prikazana skrajšano v tem obrazcu, je splošno uporabna v vseh programih, v vseh letnikih in pri vseh učnih situacijah (delovnih nalogah). • Kaj je skupno? • Metoda je zasnovana na enak način (področja vključujejo poklicno specifične, poklicno generične kompetence ter integrirane ključne ter ključne kompetence), kot so zasnovani vsi programi poklicnega izobraževanja. • Kaj je različno? • Pri različnih nalogah se spreminjajo kriteriji in seveda opisi dosežkov (in s tem tudi minimalni standardi)

27. Preverjanje in ocenjevanje (in določanje minimalnih standardov) v primeru, ko pouk načrtujemo na osnovi učnih tem oziroma učnih sklopov • »Termina učna tema (širši pojem) in učna enota (ožji pojem) je smiselno uporabljati takrat, ko načrtujemo pouk teoretskih učnih vsebin«. (Smernice …) • V primeru, ko izvedbeni kurikul šole obsega ločeno pouk splošno izobraževalnih predmetov, strokovno teoretičnih predmetov (SVS) ter praktičnega usposabljanja je prikazana metoda še zmeraj primerna za področje praktičnega pouka, za poučevanje, preverjanje in ocenjevanje (in s tem določanje minimalnih standardov) je potrebno prilagoditi metodo specifiki splošno izobraževalnih ter strokovno teoretičnih predmetov (SVS), obdržati pa enak koncept opisnih kriterijev.

29. Opozorilo: • Sprotnega načrtovanja ne razumemo kot načrtovanja vsake posamezne učne ure, temveč kot načrtovanje zaokrožene celote učnih ciljev, ki lahko obsega več učnih ur ali tudi več dni ali tednov, odvisno od kompleksnosti opredeljenega “učnega sklopa”. • Učni sklop je zaokrožena celota različnih vrst znanja, spretnosti in veščin, katere izvedbo načrtujemo več ur, dni ali tednov ter ob končani obravnavi preverjamo (lahko pa tudi ocenjujemo, ni pa nujno) doseženo znanje. • Za preverjanje in ocenjevanje ob zaključenem učnem sklopu potrebujemo minimalne standarde.

30. SPLOŠNO IZOBRAŽEVALNI PREDMETI Primer • Program: Avtoserviser • Predmet: Družboslovje • Učni sklop: Svet na razpotju • Načrtovanje učnega sklopa • Znanje, spretnosti in veščine (kaj naj bi dijaki ob koncu obravnave učnega sklopa znali, zmogli, obvladali). • Opozorilo: • Za strukturiranje znanja, spretnosti in veščin uporabljamo različne taksonomije (ali tudi ne). Upoštevati je potrebno, da so za različne predmete/področja uporabne različne taksonomije. • Za družboslovje in naravoslovje smo izbrali Bloomovo in Marzanovo taksonomijo (lahko bi pa tudi kakšno drugo)

31. 1. korak: Načrtovanje učnega sklopa

32. Znanja, spretnosti in veščine (kaj bodo dijaki na koncu obravnave učnega sklopa znali, zmogli, obvladali).

33. 2. korak: Opredelitev področij preverjanja in ocenjevanja ((in določanja minimalnega standarda)

35. 3. korak: Določitev kriterijev preverjanja in ocenjevanja (in določanja minimalnih standardov) na posameznih področjih

37. 4. korak: Določanje minimalnih standardov znanja glede na izbrani kriterij na določenem področju. • Področje: Znanje (dejstva, podatki, imena, pojmi, dogodki, pojavi, zakonitosti, ….) • Kriterij: Stopnja usvojenosti (taksonomska stopnja – poznavanje, razumevanje, uporaba, sinteza, vrednotenje) • Minimalni standard: (minimalni standard učnega sklopa je predznanje, ki ga potrebuje pouk tega predmeta v nadaljevanju)

38. Minimalni standardi

39. Minimalni standardi

40. 5. korak: Oblikovanje nalog, z reševanjem katerih bodo dijaki dokazali usvojenost znanj (na določeni taksonomski stopnji) in spretnosti in veščin • Za ugotavljanje doseženosti posameznih standardov znanja je potrebno oblikovati naloge (vprašanja, dejavnosti, itn.) s katerimi bo dijak dokazal obvladovanje standarda, ampak je to vprašanje strukturiranja preizkusov znanja, spretnosti in veščine.

41. Opozorilo: • Za strukturiranje znanj, spretnosti in veščin uporabljamo različne taksonomije (ali tudi ne). Upoštevati je potrebno, da so za različne predmete uporabne različne taksonomije.

42. Primer – matematika (Gagne)

43. Primer – slovenščina (materinščina)

44. STROKOVNI VSEBINSKI SKLOPI • Program: Avtoserviser • Učni sklop: Bencinski in dizelski motorji

45. korak: Načrtovanje učnega sklopaZnanje

46. SPRETNOSTI IN VEŠČINE

47. 2. korak: Opredelitev področij preverjanja in ocenjevanja ((in določanja minimalnega standarda):Znanje

48. Spretnosti in veščine

49. 3. korak: Določitev kriterijev preverjanja in ocenjevanja (in določanja minimalnih standardov) na posameznih področjih

50. 4. korak: Določanje minimalnih (lahko tudi maksimalnega) standardov znanja glede na izbrani kriterij na določenem področju.