Predmet in metode psihologije

1. Predmet in metode psihologije prof. dr. Janek Musek prof. dr. Marko Polič I. letnik psihologije

2. Predmet in metode psihologije Predavanje 10-12: PSIHIČNI RAZVOJ SOCIALNI VIDIKI OBNAŠANJA PSIHIČNO ZDRAVJE, STRES IN PSIHOTERAPIJA

3. Predmet in metode psihologije • Pojmovanja predmeta psihologije • Psihologija kot znanost • Cilji in naloge psihologije • Metode psihologije • metodološki temelji • metode razlaganja • metode ocenjevanja • metode raziskovanja • Potek in etika psihološkega dela in raziskovanja

4. Psihični razvoj • Pregled vsebine • Genetski in sociokulturni dejavniki razvoja • Dednost • Okolje • Družina in vzgojni slogi • Modeli in teorije psihičnega razvoja • Razvojna obdobja

5. Dejavniki psihičnega razvoja • Dednost • Genetski dejavniki • Geni in genotip • Zorenje • Okolje • Fizično (naravo) • Sociokulturno • Samodejavnost • Delovanje na osnovi lastnih (zavestnih) pobud • Fenotip kot rezultanta dejavnikov dednosti (genotipa), okolja in samodejavnosti ter njihovih interakcij

6. Ko je vpliv enega dejavnika odvisen od vpliva drugega dejavnika Od vplivov okolja je odvisno, koliko variabilnega potenciala genotipa (variacijski ali reakcijski razpon) bo dejansko izkoriščeno in kako se bo oblikovala dejanska lastnost ali fenotip (glej sliko). Pri tem so vplivi dednosti in okolja lahko v interaktivnem odnosu: podobni vplivi okolja bodo imeli različen vpliv na različen genotip in podobni genotipi bodo dali različen fenotip pri različnih vplivih okolja. Tako bodo v spodbudnem okolju dedne razlike prišle močneje do izraza in razlike v fenotipu bodo močnejše kot v nespodbudnem, restriktivnem okolju. To je znan pojav, pomislimo npr. kako majhne bodo razlike v velikost cvetic, ki se bodo razvile v restriktivnem okolju (vse bodo majhne) in kakšne bodo v spodbudnem okolju (od majhnih do zelo velikih). Drug primer: enaki dražljaji bodo pri osebah z genetsko dispozicijo za alergije sprožili alergično reakcijo, pri osebah brez te dispozicije pa ne. In nasprotno, enojajčni dvojčki razvijejo kljub enakemu genotipu določene razlike v fenotipu, ki so posledica različnega delovanja okolja. Dedne zasnove določajo meje, znotraj katerih se lahko kaka lastnost pod vplivom okolja ali samodejavnosti razvije. Ne more pa se razviti prek meja, ki so določene z genetskim potencialom. Vsaka duševna značilnost se torej oblikuje kot posledica delovanja dednih zasnov na eni strani ter spodbud okolja in lastne dejavnosti na drugi strani. Sovplivanje (interakcija) genotipa in okolja

7. Dednost • Geni, nosilci dedne informacije • Genom • Človekov genom ima okrog 30000 ali več genov. Dedne zasnove vsebujejo informacije, ki pomenijo program za oblikovanje najrazličnejših lastnosti, od telesnih do duševnih. Ti dedni programi vsebujejo svojevrstna povelja, na podlagi katerih potekajo zapleteni procesi (npr. encimske reakcije), ki ob sovplivanju dejavnikov okolja in samodejavnosti uresničujejo vse naše telesne, vedenjske, osebnostne in duševne značilnosti. Vsota vseh informacij v genomu sestavlja genotip. • Dedne zasnove bistveno vplivajo na naše lastnosti. Kromosomi, geni in njihova struktura. Posnetek 46 človekovih kromosomov (zgoraj) in struktura genov (spodaj): posamezni gen sestavljata spiralno zaviti makromolekuli deoksiribonuklinske kisline (DNK). Med seboj sta povezani s t.i. organskimi bazami: adeninom, citozinom, guaninom in timinom (spodaj). Zaporedje organskih baz tvori nekak zapis biološkega programa za razvoj organizma. Na osnovi teh informacij se prenašajo povelja za izvajanje številnih biokemičnih reakcij, ki oblikujejo ustrezne lastnosti.

8. ED isto okolje - ED različno okolje DD isto okolje - DD različno okolje posvojenci – biološki starši posvojenci – adoptivni starši Študije dvojčkov in adopcijske študije • Kako raziskujemo vpliv dednosti in okolja? • Študije dvojčkov in adopcijske študije • Pri prvih gre za primerjave skladnosti znotraj parov enojajčnih dvojčkov, ki imajo enake dedne zasnove, s skladnostjo znotraj parov dvojajčnih dvojčkvo in drugih sorodnih ter nesorodnih parov. Če se npr. enojajčni dvojčki v kaki lastnosti med seboj znatno razlikujejo, tedaj je ta lastnost bistveno odvisna od vplivov okolja. Po drugi strani lahko pare enojajčnih dvojčkov primerjamo s pari dvojajčnih dvojčkov, ki žive v približno enakem okolju. Če se pri enojajčnih dvojčkih pojavi bistveno večja skladnost v kaki lastnosti kot pri drugih parih, je nastala razlika v ujemanju lahko samo posledica delovanja dednih razlik (ne pa razlik v okolju, ki je izenačeno). Tako lahko ugotovimo, da je opazovana lastnost odvisna od dednih vplivov. Nekoliko drugačna logika je pri adopcijskih študijah, kjer primerjamo skladnost posvojencev z biološkimi starši s skladnostjo posvojencev z adoptivnimi starši. Razlike spet pokažejo vpliv dednosti (posvojenci kažejo višje korelacije z biološkimi starši) in okolja (višje korelacije z adoptivnimi starši). Študije dvojčkov in adopcijske študije. Pri prvih primerjamo skladnost znotraj parov enojajčnih dvojčkov s skladnostjo znotraj parov dvojajčnih dvojčkov, obenem pa tudi skladnosti znotraj parov dvojčkov iz istega okolja in parov dvojčkov iz različnih okolij. Pri drugih pa primerjamo posvojence z njihovimi biološkimi in adoptivnimi starši.

9. Dedljivost psihičnih lastnosti • Na podlagi podatkov iz študij lahko izračunamo koeficiente dedljivosti (heritabilnosti) 0-1 • Različne lastnosti se razlikujejo glede stopnje dedljivosti (nekaj primerov je navedenih desno) • Med najbolj dedljivimi so sposobnosti in temperament, med manj (a še vedno) značajske lastnosti, samopodoba in stališča

10. Okolje vpliva na uresničevanje dednih potencialov Naravno Sociokulturno Pomembno je zlasti socialno okolje Deljeno (skupno) in nedeljeno okolje Skupno okolje je recimo okolje, ki si ga sorojenci delijo (npr. socioekonomski status, vzgojni slog staršev itd.), nedeljeno okolje pa je okolje, ki je drugačno za vsakega sorojenca (npr. njegovi vrstniki, pobude staršev in osebne izkušnje, ki so drugačne kot pri drugih sorojencih). Zlasti pomembni so vplivi nedeljenega okolja Agensi socializacije - nosilci socialnih in kulturnih vplivov družina vrstniki, sošolci znanci, prijatelji šola, vzgojitelji, učitelji delovno okolje skupine, ustanove, organizacije, klubi mediji kulturni in tehnični proizvodi Okolje

11. Tri dimenzije (Becker, 1964) ljubezen - sovražnost nadzor - svoboda odmaknjenost – vpletanje Dve dimenziji (Maccoby, Martin, 1983; Pitkaenen-Pulkkinen, 1982) usmerjenost k otroku - usmerjenost k partnerju (odzivnost – neodzivnost, sprejemanje - odklanjanje) zahtevnost – nezahtevnost (nadzor – svoboda) Družina in vzgojni slogi

12. Modeli in teorije psihičnega razvoja • Dileme v pogledu na psihični razvoj • Aktivnost ali zgolj odzivnost (organicizem ali mehanicizem) • Fazni (prekinjen, stopenjski) ali neprekinjen razvoj • Do odrasle dobe ali celo življenje • Paradigme razvojnega raziskovanja • Prerezne študije • Longitudinalne študije

13. Življenjske sezone po Levinsonu • Eriksonov razvojni model osebnosti smo že obravnavali, med drugimi pa je najbolj znan Levinsonov model, ki opisuje osem “sezon” odraslosti (Levinson, 1978, 1986, 1996; glej tudi preglednico in shemo v nadaljevanju). • Po tem modelu lahko v odraslem obdobju ločimo štiri prehodna obdobja (tranzicije), ki jim sledijo štiri stabilnejša obdobja.

14. Shema razvoja po Levinsonu

15. Razvojna obdobja: od prenatalnega obdobja do 3. leta • Obdobja • Prenatalno • Dojenček in malček • Zgodnje otroštvo • Srednje otroštvo • Mladostništvo • Odraslost in starost • Vidiki razvoja • Telesni • Spoznavni • Psihosocialni

16. Razvojna obdobja: zgodnje in srednje otroštvo

17. Razvojna obdobja: mladostništvo in odrasla doba

18. Piaget: kognitivni (intelektualni) razvoj

19. Kohlberg: razvoj moralnega presojanja

20. Povzetek • Genetski in sociokulturni dejavniki razvoja • Dednost • Okolje • Družina in vzgojni slogi • Modeli in teorije psihičnega razvoja • Razvojna obdobja

21. Literatura • Musek, J. (2005). Predmet, metode in področja psihologije. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Str. 182-193. • Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy. Str. 17-66.

22. Dodatna literatura • Papalia, D. E., Wendkos Olds, S. & Duskin Feldman, R. (2003). Otrokov svet. Ljubljana: Educy.

23. Spletni in drugi viri • http://classweb.gmu.edu/awinsler/ordp/topic.html • http://classweb.gmu.edu/awinsler/div7/links.shtml • http://www.socialpsychology.org/develop.htm • http://www.oklahoma.net/~jnichols/dev.html • http://tigger.uic.edu/~lnucci/MoralEd/overview.html • http://devpsy.org/links/ • http://www.suite101.com/links.cfm/developmental_psychology • http://www.psy.pdx.edu/PsiCafe/Areas/Developmental/ • http://www.vanguard.edu/faculty/ddegelman/amoebaweb/index.aspx?doc_id=858

24. Socialni vidiki obnašanja • Pregled vsebine • Posameznik v sociokulturnem kontekstu • Socialna kognicija • Socialno vplivanje • Socialni odnosi • Reševanje konfliktov in pogajanje • Skupina, množica in gneča

25. Posameznik v sociokulturnem kontekstu • Socialna konstrukcija in identiteta • Naše socialne kognicije proizvajata in vzdržujeta celotna družba in kultura, ki ji pripadamo. V družbi vznikajo socialne kognitivne reprezentacije, ki se jih učimo in jih ponotranjimo (npr. kot družbene norme). Lahko bi rekli, da nam tih socialni dogovor ustvarja stvarnost, kot jo doživljamo in pojmujemo (socialna konstrukcija, Berger & Luckmann, 1967; Moscovici, 1982; Zajonc, 1989). Teorija socialne identitete predpostavlja, da ljudje težijo k oblikovanju pozitivne samopodobe, to pa jim omogoča uravnovešanje osebne in socialne identitete (Tajfel & Turner, 1986). Kolikor bolj pozitivno ocenjujemo svojo referenčno skupino, toliko bolj pozitivno bomo lahko ocenjevali samega sebe. • Težnja po pozitivni samopodobi in pozitivnem predstavljanju samega sebe v družbi

26. Dimenzije sociokulturnega konteksta: v čem se kulture razlikujejo?

27. OČE MATI OČE SODELA VEC SODELA VEC MATI JAZ JAZ SESTRA PRIJATELJ PRIJATELJ BRAT BRAT SESTRA Neodvisni in soodvisni jaz • Markus & Kitayama (1991) • Neodvisni jaz: poudarjanje individualnosti, enkratnosti, različnosti, ločenosti, samostojnosti in neodvisnosti, osebnih dosežkov • Soodvisni jaz: kulture, ki poudarjajo medsebojno odvisnost, pripadnost družini in drugim skupinam, povezanost z drugimi, skupinske dosežke Grafični prikaz neodvisnega jaza (na desni sliki levo) in soodvisnega jaza (na desni sliki desno). Pri neodvisnem jazu je pojem samega sebe jasneje ločen od pojmovanja drugih oseb, medtem ko se pri soodvisnem jazu reprezentacije drugih pomembnih oseb pogosto prekrivajo z reprezentacijami samega sebe (modificirano po Markus in Kitayama, 1991).

28. Socialna kognicija • Socialno in medosebno zaznavanje • Ste na želežniški postaji… • Kognitivne sheme in njihove ključne informacije • Atribucije in temeljna atribucijska napaka • (Ne)zanesljivost socialnega presojanja • Napake in pristranosti • Npr. kognitivna disonanca, prvi vtis

29. Implicitna teorija osebnosti • Kognitivne sheme o osebnostnih lastnostih in njihovih povezavah • Osebnostne oznake pomensko (v glavah) povezujemo med seboj • Te povezave so dokaj enotne in stabilne • Dimenzije implicitne strukture osebnosti • V njih prepoznamo pet velikih faktorjev osebnosti • Se v implicitni strukturi osebnosti skriva ljudska modrost

30. Stališča, prepričanja, predsodki in stereotipi • Stališča in prepričanja • Kognitivna komponenta • Afektivna (emocionalna) komponenta • Akcijska komponenta (pripravljenost na delovanje) • Na obnašanje vplivajo le, če so oblikovane tudi vedenjske namere (Fishbein & Ajzen, 1978) • Predsodki in stereotipi • Razmeroma preproste in trdno zasidrane posplošene sodbe o ljudeh, skupinah, pojavih in dogajanjih • Rasni, etnični, spolni, starostni… • Socialni prototipi • Sheme o tipičnih značilnostih neke kategorije

31. Socialno vplivanje • Težnja po prilaganju skupini • Vpliv gole prisotnosti drugih (“izpostavljenost” • Bolj olikano obnašanje • Socialna facilitacija (celo pri kurah) • Konformnost • Kako daleč gremo v podrejanju skupinskemu pritisku (Asch, 1956) • 37% se podredi evidentno napačni presoji • Do zločinske poslušnosti (Milgram, 1963) • Eksperiment s fiktivnimi EŠ • 65% gre “do konca” • Prepričevanje, indoktrinacija in propaganda

32. Socialni odnosi • Nihče ne živi sam. Stalno smo v odnosih z drugimi. Ne samo takrat, ko smo dejansko v družbi, ampak pogosto tudi tedaj, ko smo sami, npr. takrat ko se pred ogledalom pripravljamo na obisk. • Socialni odnosi so lahko zaznamovani s pozitivnim predznakom, kot npr. privlačnost in altruizem, lahko pa z negativnim, kot npr. agresivnost in nasilje. • Kot kaže slika, se naši odnosi z drugimi odvijajo med motivi, ki nas usmerjajo v korist in dobrobit drugih in in med motivi, ki nas obračajo v lastno korist ali celo proti drugim.

33. Velik pomen privlačnosti v medosebnih odnosih V znani, danes že kar “klasični” raziskavi so študentke in študente po slučaju razporedili v pare za ples, ne da bi se pari med seboj poprej poznali (Walster in sod., 1966). Posebni ocenjevalci so vsakega izmed njih predtem ocenili glede na telesno privlačnost. V odmoru med plesom so vsi plesni partnerji izpolnili vprašalnik, v katerem so ocenili niz lastnosti svojega partnerja (inteligentnost, neodvisnost, dominantnost, sorodnost njegovih stališč z lastnimi, študijsko uspešnost idr.). Posebej so tudi ocenili, koliko jim je partner všeč in ali bi ga radi še srečevali. Med vsemi ocenjenimi lastnostmi je bila prav neodvisno predhodno ocenjena telesna privlačnost partnerja tista lastnost, ki je najbolj korelirala s posameznikovo oceno, da mu je partner všeč in da bi se še rad dobil z njim. V drugi raziskavi (Snyder, Tanke & Berscheid, 1977) so študenti imeli desetminutni pogovor z neznanim dekletom, za katerega so jim povedali le to, da je privlačno, ali pa neprivlačno (drugih informacij o tej osebi niso imeli in sogovornice so bile po dejanski privlačnosti povsem slučajno razporejene). Pozneje so drugi študenti poslušali odlomke teh pogovorov in so morali oceniti lastnosti oseb, ki so jih slišali. Pri tem niso imeli nobenih dodatnih informacij o osebah, ki so se pogovarjale. Izkazalo se je, da so ti poznejši ocenjevalci bolj pozitivno ocenjevali tiste sogovornice, za katere so njihovi sogovorniki dobili informacijo, da so privlačnejše (čeprav v resnici niso bile). Avtorji opozarjajo: “To, kar je bila v začetku realnost le v glavah študentov, je potem postalo resničnost v obnašanju samih deklet.” Nezavedno so sogovorniki dosegli, da so se njihove partnerke obnašale tako, da so jih povsem neinformirani ocenjevalci lahko ocenili kot privlačnejše (bolj tople, družabne, prijetnejše... ). Privlačnost • Je po vsem povedanem telesna privlačnost dar, ki nam prinaša več sreče in zadovoljstva v življenju? Mislili bi, da je tako. Privlačne osebe imajo morda več možnosti za pozitivne izkušnje z drugimi. V medosebnih odnosih so deležne več pozornosti, naklonjenosti in odobravanja. Imamo jih za prijetnejše, za inteligentnejše, celo sodniki jim izrekajo milejše kazni. Zaradi tega lahko postanejo privlačnejši ljudje bolj samozavestni in zadovoljnejši. Obstaja pa tudi temnejša plat medalje. Telesno privlačna dekleta in ženske (včasih tudi moški) imajo lahko občutek, da se ljudje zanimajo zanje pač samo zaradi videza, medtem ko jih njihove globlje in bolj bistvene lastnosti ne zanimajo. Morda izvira znani predsodek, da lepota in bistrost ne gresta dobro skupaj, iz tega, da pri lepih ljudeh na druge lastnosti nismo dovolj pozorni. Na splošno tudi raje vidimo, da so naše odlike plod našega lastnega truda, tega občutka pa pri telesni lepoti vsekakor nimamo. Zanjo pač nimamo sami zaslug. Še večje probleme in težave povzroča pri privlačnih osebah neogibno dejstvo, da z leti telesna privlačnost upada. Zdi se, da je to dejstvo posebno boleče za ženske, morda zato, ker je mladostna lepota pri ženskah v večji meri ideal spolne privlačnosti kot pri moških.

34. Agresivnost • Več vrst agresivnosti • Normalna, benigna obrambna agresivnost • Tekmovalna agresivnost • K škodovanju usmerjena maligna agresivnost in destruktivnost • Instrumentalna in sovražna agresivnost (Buss, 1961) • Biološke podlage agresivnosti • Razlike med spoloma (sonaravnost?) • Vloga možganskih struktur (npr. prefrontalnih predelov, ki inhibirajo agresivno obnašanje; subkortikalnih struktur, kot so amygdala idr.))

35. Frustracija, modelno učenje in agresivnost • Frustracijska teorija agresivnosti (Dollard in sod., 1939; Berkowitz, 1989) • Trda oblika (agresivnost je VEDNO frustracijskega izvora) • Milejša oblika (frustracija je SAMO EDEN IZMED dejavnikov agresivnosti) • Modelno spodbujanje agresivnosti (Bandura, 1979) • Sovplivanje dispozicij in situacij • Dispozicijsko agresivna oseba bo npr. izbirala ali celo kreirala situacije, kjer bo lahko agresivno delovala • Več dejavnikov agresivnosti • Bolečina, vročina, gneča, hrup, specifične situacije in vloge (Zimbardo, 1983, 1998)

36. Medsebojna pomoč in prosocialno obnašanje sta dobrodošla protiutež nasilju in agresiji. Tudi altruizem in empatija imata evolucijsko podlago, sta dedljiva in se pojavljata kot osebnostni potezi (torej konsistentno in individualno različno). Enako dobro kot agresivnost smo jih zmožni posnemati in obžalovanja je vredno, da se v medijih prikazuje veliko več nasilnega kot pa altruističnega obnašanja. Na altruizem vpliva tudi stopnja moralnega presojanja in vrednotna usmerjenost. Preglednica prikazuje številne dejavnike, ki vplivajo na prosocialno obnašanje. Dejavniki prosocialnega obnašanja Altruizem in empatija

37. Nudenje pomoči • Kdaj bomo bolj pripravljeni pomagati? • Raziskave Darleya in Latanéja (1968) so jasno pokazale, da je verjetnost nudenja pomoči napadeni osebi tem večja čim manj je prisotnih • Model nudenja pomoči (desno) in razpršitev odgovornosti (“neodgovorni opazovalec”) • Pomembna vloga empatije

38. Reševanje konfliktov in pogajanje • Ljudje imamo najrazličnejše motive in cilje. Če so kompatibilni, jih lahko uskladimo. Če pa niso, govorimo o konfliktu. Konflikti so resen izvor nestabilnosti in težav tako v medosebnih odnosih, kot pri posamezniku. Konflikti med skupinami so celo izvor največjih katastrof, npr. vojn. • Psihologija zato raziskuje ne samo dejavnike, ki povzročajo konflikte, ampak tudi načine, kako jih uspešno razreševati. Predvsem se je treba izogibati obnašanju, ki konfliktnost poglablja in vodi v agresivno razreševanje konfliktinih situacij. Med različnimi načini reševanja konfliktov so v zadnjem času posvetili psihologi več pozornosti pogajanju kot načinu, ki naj bi v načelu zadovoljeval obe strani in omogočal obojestransko sprejemljive rešitve. • Na pogajanje vpliva vrsta faktorjev (npr. razpoloženje, osebnostne lastnosti in kulturne značilnosti). Prav gotovo se je bolje pogajati z nekom, ki je dobre volje, ki je prijazen in dobrohoten. Američani nagibajo k takojšnjemu prehodu na pogajanja, Japonci se začno pogajati šele po dolgem uvodnem seznanjanju in srečevanju. • Kakšne so taktike uspešnega pogajanja? Staro pravilo je, da je treba postaviti začetne pogoje tako visoko, da bomo tudi s popuščanjem še vedno dosegli svoje interese. Pri tem je treba upoštevati, da bo tako delovala tudi druga stran. Največkrat se uspešna pogajanja končajo s kompromisnimi rešitvami, kjer je volk vsaj malce sit in koza vsaj malce cela. • Seveda je pomembno, kako med pogajanjem uporabljamo informacije, ki jih imamo in kako prepričljivi smo. Precejšnja ovira uspešnemu pogajanju so pristranosti pogajalcev, med najbolj pogostimi je prevelika tekmovalnost, prepričanje, da moramo iz pogajanj iziti kot zmagovalci. Zato podcenjujemo popuščanje in koncesije nasprotne strani, nismo zadovoljni, če je nasprotna stran zadovoljna in podobno. Tako lahko prej kot bi dosegli zaželene cilje, dosežemo, da se pogajanja prekinejo. Objektivnost, sporazumevanje in soglasnost so predpostavke uspešnega pogajanja.

39. Skupina, množica in gneča • Skupinsko obnašanje ima svoje zakonitosti, ki niso preprost seštevek obnašanje posameznikov. Tako se lahko npr. skupina ali množica sicer zelo miroljubnih in nenasilnih posameznikov v določenih okoliščinah obnaša zelo agresivno. Skupinska situacija lahko potisne in zamaskira individualnost posameznika (deindividuacija), zaradi česar lahko vodi do izgubljanja občutkov odgovornosti. Lep primer je npr. obnašanje pripadnikov Ku Klux Klana ali teroristov, ko se znašajo nad žrtvami z obnašanjem, ki si ga zunaj skupine nikakor ne bi dovolili. • Skupinska situacija vodi tudi do drugih zanimivih zakonitosti skupinske dinamike. Tako se nasprotja znotraj skupine pogosto s časom vse bolj stopnjujejo – temu pravimo skupinska polarizacija. Različna mnenja in druge razlike članov skupine, npr. študentov nekega letnika, so pogosto čez nekaj časa izražajo močneje, kot na začetku. Na drugi strani deluje znotraj skupine tudi močne povezovalne in izenačevalne težnje, zlasti če gre za delovanje skupine navzven, nasproti drugim skupinam. Tedaj se pogosto povečuje občutek skupinske pripadnosti (skupinsko mišljenje, »mi« stališče), skupina deluje homogeno, vendar često na račun kakovosti mišljenja. • Skupina včasih krepi svojo notranjo homogenost (skupinska kohezivnost) z usmerjanjem agresivnosti na druge skupine, zlasti na šibke, ki so lažja tarča predsodkov in nasilja. Zgodovina je polna primerov takšne iskanja žrtev (mehanizem žrtvene ovce), pa naj gre za manjšine, Jude ali druge primere. Skupina najde soglasje na ravni najmanjšega skupnega imenovalca, to pa večkrat pomeni na ravni primitivnejšega, stereotipnega, dogmatskega razmišljanja. Skupni imenovalec skupinskega razmišljanja pač ne more biti niansirano in kompleksno razmišljanje, ki mu povprečni pripadnik skupine težko sledi. • To še posebno velja za množice. V množici se individualnost in individualne razlike zmanjšajo na minimum, spodbujeni vzorci obnašanja pa se hitro razširijo (množična indukcija). V takšnem stanju so posamezniki veliko bolj dovzetni za emocionalno in kognitivno (stališčno) indukcijo, za posnemanje, za emocionalne izbruhe (ti. histeričnost množic, masovna histerija). Zato deluje množica obenem razosebljeno in poenoteno. V takšnem stanju je z ustreznimi sredstvi - ta pa vendarle terjajo določene spretnosti od manipulatorja - možno učinkovito vplivati na množico. Res pa je, da tovrstni vplivi niso dolgotrajni. A to pomanjkljivost je možno nadomestiti s pogostim izkoriščanjem množic. V totalitarnih sistemih, kot so komunistični, fašistični in nacistični, so bila množična zborovanja zelo pogosta, postala so neogiben življenjski ritual.

40. Povzetek • Posameznik v sociokulturnem kontekstu • Socialna kognicija • Socialno vplivanje • Socialni odnosi • Reševanje konfliktov in pogajanje • Skupina, množica in gneča

41. Literatura • Musek, J. (2005). Predmet, metode in področja psihologije. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Str. 194-208. • Musek, J. & Pečjak, V. (2001). Psihologija. Ljubljana: Educy. Str. 241-271.

42. Dodatna literatura • Bečaj, J. (1997). Temelji socialnega vplivanja. Ljubljana: Filozofska fakulteta. • Nastran Ule, M. (1994). Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

43. Spletni in drugi viri • http://www.socialpsychology.org/ • www.socialpsychology.org/social.htm • www.usi.edu/libarts/socio/socpsy/SOCPSY.HTM • dir.yahoo.com/Social_Science/Psychology/Branches/Social_Psychology • departments.oxy.edu/psych/RODRIGUEZ/social.htm

44. Psihično zdravje, stres in psihoterapija • Pregled vsebine • Psihično blagostanje in zdravje • Stres • Odzivanje na stres in spoprijemanje s stresom • Osebnostna čvrstost • Psihični problemi, težave in motnje • Psihoterapija

45. Psihično blagostanje in zdravje • Zanimanje za negativne strani življenja je v človekovi naravi • V vseh obdobjih in kulturah je človek pozitivno sprejemal kot nekaj normalnega, negativne stvari pa so ga begale. Kot pravi Ralph Waldo Emerson, »ko sije sonce in nas greje ter osvetljuje, nas ne zanima, zakaj je tako, toda kar naprej se sprašujemo, kaj je razlog zlu, bolečini, lakoti in neobičajnim ljudem«. Psihične motnje nas danes ne zanimajo nič manj, a sam pojem motenosti predpostavlja tudi psihično prilagojenost in psihično zdravje. • To je utemeljeno, ker smo pozorni na to, kar želimo odpraviti • Psihično zdravje kot znak prilagojenosti • a mnenja o tem, kaj je prilagojeno in normalno, so lahko precej različna. Je zdravje nekaj idealnega, ali nekaj normalnega v statističnem smislu? Zdravi zobje nedvomno niso isto kot normalni zobje (ki so daleč od stomatoloških kriterijev zdravja). V neki kulturi bodo določeno obnašanje imeli za patološko, v drugi ne. • Psihično zadovoljstvo (subjektivno blagostanje) je nujna sestavina psihičnega zdravja • Subjektivno blagostanje je že po definiciji eden izmed najpomembnejših kriterijev psihološke prilagojenosti, torej psihičnega zdravja v najširšem pomenu besede. Nezadovoljstvo z življenjem je težko sprejeti kot nekaj, kar je kompatibilno s psihičnim dobrim počutjem in zdravjem. Vsaj nekatere raziskave kažejo, da se subjektivno blagostanje povezuje tako z realizmom, kot z optimizmom v življenju. Bar-On (1997) poroča o pomembni korelaciji med posameznikovim občutkom za realnost oziroma njegovo sposobnostjo vrednotenja skladnosti med lastnim doživljanjem in objektivno realnostjo in srečo (R = 0,53), stopnja povezanosti z optimizmom je še nekoliko večja (r = 0,62). • Psihologi se večinoma strinjajo, da ne moremo govoriti o psihičnem zdravju, če ga ne spremljajo občutek sreče, dobro počutje in zadovoljstvo z življenjem, če torej ni psihičnega blagostanja. • Vendar subjektivno blagostanje in sreča ne more biti edini kriterij psihičnega zdravja. Drug pomemben dejavnik psihičnega blagostanja in zdravja je občutje življenjskega smisla. Dalje, težko bi govorili o psihičnem zdravju nepopravljivih kriminalcev. Ryff in Keyes (1995) opozarjata, da nekdo lahko živi nemoralno življenje, a je vendarle srečen. Zanimivo pa je, da raziskave vendarlje jasno kažejo, da se sreča povezuje z izpolnjevanjem ciljev in vrednot in da občutje moralne ustreznosti prispeva k boljšemu počutju in k zadovoljstvu z življenjem (Musek & Strniša, v tisku).

46. Opredelitev stresa (eustres in distres) Psihični problemi, težave in motnje ogrožajo psihično zdravje. Povzročajo jih številni dejavniki, ki nas psihično obremenjujejo: frustracije, konflikti, psihične travme, krize. Med tistimi, ki jim psihologija in medicina posvečata zelo veliko pozornost, je stres. Vsakdo doživlja stres, bodisi kot "ministres" ali "mikrostres", ki ga povzročajo dnevni stresorji (npr. ko na poti v službo ali iz službe obtiči v prometni gneči, ko se doma in v poklicu srečuje s težavami), bodisi kot makrostres ob nevsakdanjih, zato pa večjih in pomembnejših življenjskih spremembah in travmatskih dogodkih. Stres vpliva na psihično in tudi na telesno zdravje, vpliva na imunski sistem in vpliva na nastajanje bolezni. Pri mnogih obolenjih je stres rizični faktor, pri nekaterih celo glavni rizični faktor. Drobni stresi so lahko prijetni in spodbudni, lahko pa so neprijetni in če se takšni kopičijo, nam lahko zagrenijo življenje. Če si želimo dobro, si prizadevajmo, da bo v našem življenju čim več prijetnih in čim manj neprijetnih drobnih vsakdanjih stresov. Drobni pozitivni stresi so lahko pomembna sestavina našega dobrega počutja in kakovosti našega življenja. Model stresa (Selye, 1964) Stres je sklop odzivov našega organizma na delovanje stresorjev, ki poteka po zakonitem vzorcu (Selye, 1956, 1974; glej sliko). V prvi, alarmni fazi, povzroče stresorji navadno upad in dezorganizacijo delovanja (šok), kmalu pa se pojavijo znaki mobilizacije in pripravljanja na spoprijem s stresom (protišok). V naslednji fazi odpora se okrepita delovanje in prizadevanje organizma, da bi uspešno obvladal učinke stresorjev. Če ta prizadevanja uspejo, se delovanje povrne na običajno raven, če pa so neuspešna in takšna tudi ostanejo, začne delovanje pešati, pojavijo se znaki izčrpanosti in motnje, v skrajnem primeru se stres konča s smrtjo. stresor faza iz-črpanosti alarmna faza šok protišok faza odpora Stres

47. Pomembni stresorji v našem življenju • Življenjske spremembe, ki povzročajo stres (Holmes & Rahe, 1967) • Mikro in makro stresorji

48. Odzivanje na stres • Kako se odzivamo na stres? • Model Lazarusa in Folkmanove (1984) • Ocenjevanje stresne situacije • Tipi ocene • Škoda/izguba in grožnja • Izziv • Problemsko in emocionalno soočanje

49. Osebnostna čvrstost • Katere osebnostne komponente pomenijo večjo odpornost na stres (osebnostno čvrstost) • Na splošno je ugotovljeno, da je sposobnost uspešnega premagovanja stresov (osebna čvrstost) tem večja, • čim bolj se posameznik loteva življenjskih nalog in ovir aktivno in angažirano (angažiranost), • čim bolj jih jemlje kot izziv in ne kot neobvladljivo prepreko (izzvanost) in • čim bolj je prepričan, da lahko sam nadzoruje dogodke in svoje življenje (občutje nadzora).

50. Psihični problemi, težave in motnje • Vsakdo naleti v življenju na težave, konflikte in druge probleme. Verjetno je res, da imajo zmerne težave in problemi pozitiven učinek. Spodbujajo nas k boljšim rešitvam, k napredku. Drugače pa je, ko se nas polotijo hudi problemi in težave, ki so skrajno neprijetni in jih često sami ne moremo razrešiti. Še zlasti velja to za tiste, ki izvirajo iz globljih, često zgodnjih in potlačenih konfliktnih izkušenj (travmatske izkušnje; iz gr. trauma = rana). V takšnih primerih upravičeno govorimo o duševnih motnjah. • Poznamo veliko vrst duševne in osebnostne motenosti (nekaj jih je v preglednici). Razlikujejo se glede na obseg in jakost motenosti, glede na duševno ali osebnostno področje, ki je prizadeto, in glede na vzročne dejavnike. Resnih psihičnih motenj med prebivalstvom ni tako malo (glej sliko 116), če pa bi zajeli blažje oblike motenj, bi bili odstotki še veliko večji. Ocenjujejo, da je v življenju skoraj polovica vseh ljudi doživela vsaj enkrat kako psihično motnjo.