Prost pretok delavcev in temeljne pravice

1. Prost pretok delavcev in temeljne pravice Nana Šumrada, LL.M. Sodišče EU

2. Prosto gibanje delavcev in pravice • Člen 45 Prečiščene različice Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) • Prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcevdržav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji; • Ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem,zajema pravico: a) sprejeti ponujeno delovno mesto; b) se v ta namen na območju držav članic prosto gibati; c) bivati v državi članici zaradi zaposlitve skladno z določbami zakonov ali drugih predpisov, kiurejajo zaposlovanjedržavljanov te države; d) ostati na ozemlju države članice po prenehanju zaposlitve v tej državi pod pogoji, zajetimiv predpisih, ki jih pripravi Komisija; • Uredba Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti, kot je bila spremenjena; • Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC, Besedilo velja za EGP (UL L 158, 30.4.2004, str. 77–123; posebna izdaja v slovenščini: poglavje 05 zvezek 05 str. 46 – 61)

3. Prosto gibanje delavcev in pravice • Pravica do gibanja in prebivanja v drugi DČ do treh mesecev • Pravica bivanja več kot šest mesecev • Pogoji:ekonomska aktivnost (oseba je zaposlena ali samozaposlena) oz. zadostna sredstva in zdravstveno zavarovanje, kar naj prepreči, da bi oseba postala breme služb socialne varnosti DČ gostiteljice med njenim bivanjem v njej. DČ ne smejo predpisovati minimalnega zneska sredstev, morajo pa upoštevati osebne okoliščine delavca; • Oziroma, oseba se izobražuje (vocational training)kot študent in ima zadostna sredstva in zdravstveno zavarovanje, kar naj prepreči, da bi oseba postala breme služb socialne varnosti DČ gostiteljice med njenim bivanjem v njej; ali pa je oseba družinski član državljana Unije, ki spada v eno od gornjih kategorij. • Dovoljenja za bivanje se ne uporabijo za državljane Unije. DČ pa lahko zahtevajo, da se take osebe vpišejo v register pristojnih organov v roku najmanj treh mesecev od dneva njihovega prihoda v DČ (v RS: na upravni enoti, na območju katere prebivajo). Dokazilo o vpisu v register se izroči na podlagi predložitve osebne izkaznice ali veljavne potne listine; • Državljani Unije, ki se v DČ izobražujejo, morajo dokazati z izjavo ali na drug način, da imajo zadostna sredstva zase ter za člane njihovih družin, kar naj prepreči, da bi take osebe postale breme služb socialne varnosti DČ gostiteljice. • Družinski člani državljana Unije, ki so tujci, morajo zaprositi za dovoljenje za bivanje za družinske člane državljanov Unije. Dovoljenje velja vsaj pet let od dneva njegove izdaje. • Smrt državljana Unije, odhod iz DČ gostiteljice, ločitev, razveljavitev zakonske zveze ali preklic skupnega gospodinjstva oziroma partnerstva pod določenimi pogoji ne vpliva na pravico družinskih članov, ki so tujci, da ostanejo na ozemlju DČ gostiteljice. • V RS Zakon o tujcih podobno kot za državljane EU tudi za njihove družinske člane in družinske člane slovenskih državljanov, ki so tujci, določa ugodnejšo ureditev glede vstopa in prebivanja v Sloveniji, kot za ostale tujce.

4. Prosto gibanje delavcev in pravice Pravica do trajnega bivanja • Državljani DČ pridobijo trajno pravico do bivanja v DČ gostiteljici po petletnem neprekinjenem zakonitem bivanju v tej DČ, pod pogojem, da proti njim ni mogoče izvršiti odločbe o izgonu. Takšna pravica do bivanja ni podvržena dodatnim pogojem. Enako pravilo se uporabi za družinske člane državljana EU, ki so tujci in ki so z državljanom EU skupno bivali pet let. Pravico do trajnega bivanja se izgubi samo, če je oseba odide iz DČ gostiteljice za več kot dve zaporedni leti. • Državljani DČ lahko zahtevajo izdajo dovoljenja za trajno bivanje. DČ prav tako izda dovoljenje za trajno bivanje družinskim članom državljana EU, ki so tujci, ki je trajno veljavno in se samodejno obnavlja vsakih deset let, najkasneje v šestih mesecih od dneva zaprosila. Državljani EU lahko svoje trajno bivanje v DČ gostiteljici dokažejo s katerim koli splošno sprejetim dokazilom. Omejevanje pravice do vstopa in bivanja v DČ zaradi razlogov javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja • Izgon državljanov DČ ali njihovih družinskih članov iz DČ gostiteljice je mogočna podlagi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja, nikakor pa ne zaradi gospodarskih razlogov. Ukrepi, ki omejujejo svobodo gibanja in bivanja morajo spoštovati načelo sorazmernosti, prav tako so odrejeni izključno na podlagi vedenja osebe, na katero se nanašajo; prejšnje kazenske obsodbe samodejno ne opravičujejo takšnih ukrepov. • Vedenje osebe mora predstavljati dovolj resno in neposredno grožnjo bistvenim interesom države. Dejstvo, da so dokumenti, ki jih oseba uporabi za vstop v DČ gostiteljico, potekli, ne opravičuje izgona.

5. Prost pretok – ekonomski element Prepoved diskriminacije Socialne pravice Prosto gibanje delavcev

6. Prosto gibanje in temeljne pravice • Diskriminacija glede na spol; • Načelo enakega plačila za moške in ženske; • Diskriminacija glede na starost; • Socialne pravice • Pravica do združevanja, pravica do stavke in lock-out(blokada); • Pravica do kolektivnega ukrepa;

7. Okvir presoje Sodišča EU • Ni pomembno, ali zahtevek izhaja iz drugega pravnega vira kot iz pogodbe o zaposlitvi, kot na primer neposredno iz zakona, ki se navezuje zgolj na obstoj delovnega razmerja(Sodbe Sodišča z dne 13. februarja 1996 v zadevi Gillespie, C-342/93, Recueil, str. I-475, točke 3, 13 in 14; z dne 8. aprila 1976 v zadevi Defrenne II, 43/75, Recueil, str. 455, točka 40, in dne 17. maja 1990 v zadevi Barber, C-262/88, Recueil, str. I-1889, točke od 17 do 20 ).Zadostuje, da delodajalec zagotavlja storitev v povezavi z delovnim razmerjem(Sodbe Sodišča z dne 21. oktobra 1999 v zadevi Lewen, C-333/97, Recueil, str. I-7243, točka 20; z dne 16. septembra 1999 v zadevi Abdoulaye in drugi, C-218/98, Recueil, str. I-5723, točka 12; z dne 9. februarja 1982 v zadevi Garland, 12/81, Recueil, str. 359, točka 10, in sodba Gillespie, točka 12). • Ugodnost, da se osebam, ki služijo vojaški rok ali nadomestno obvezno civilno služenje, ki ga je mogoče prostovoljno podaljšati, pri izračunu odpravnine, do katere bi bili lahko naknadno upravičeni, upošteva trajanje navedenih obdobij, je treba razumeti tako, da to pomeni element plačila v smislu člena 141 ES (člen 157 PDUE)(Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 8. junija 2004, Österreichischer Gewerkschaftsbund, Gewerkschaft der Privatangestellten, C-220/02, poročila Evropskega sodišča 2004 stran I-5907). • Premostitveni dodatek, ki izhaja iz socialnega načrta, ki je bil izdelan kot rezultat soglasja socialnih partnerjev, v okviru ukrepa prestrukturiranja podjetja in ga slednje dolguje delavcem, ki so ob odpovedi njihove pogodbe o zaposlitvi dosegli določeno starost, je povračilo, dodeljeno v zvezi z delovnim razmerjem in torej spada pod pojem „plačilo“ v smislu člena 141 ES (člen 157 PDUE) in člena 1 Direktive 75/117 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za delavce in delavke (Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 9. decembra 2004, Viktor Hlozek proti Roche Austria Gesellschaft, C-19/02, poročila Evropskega sodišča 2004 stran I-11491). • Za ureditev bolniške odsotnosti, ki enako obravnava delavke, ki imajo bolezen, povezano z nosečnostjo, in druge delavce, ki imajo bolezen, ki ni povezana z nosečnostjo, se uporabljata člen 141 ES (člen 157 PDUE) in Direktiva 75/117 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske. Taka ureditev namreč opredeljuje pogoje, v katerih delavec ob odsotnosti zaradi bolezni ohrani plačilo. Za ohranitev celotnega plačila se ne sme preseči skupnega najdaljšega letnega trajanja, ob prekoračitvi le-tega pa določa ohranitev plačila v višini 50 odstotkov njegovega zneska v določenem skupnem najdaljšem trajanju v obdobju štirih let. Ta sistem, ki ima za posledico zmanjšanje plačila, nato pa izčrpanje pravic do tega, deluje samodejno, na podlagi aritmetičnega izračuna dni odsotnosti zaradi bolezni (Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 8. septembra 2005, North Western Health Board proti Margaret McKenna, C-191/03, poročila Evropskega sodišča 2005 stran I-7631).

8. Okvir presoje Sodišča • V skladu z ustaljeno sodno prakso členi 39 ES, 43 ES in 49 ES (členi 45 PDUE, 49 PDUE in 56 PDUE) ne urejajo zgolj delovanja javnih organov, temveč veljajo tudi za druge predpise, katerih namen je kolektivno urejati delovna razmerja, neodvisno delo in opravljanje storitev (glej sodbe z dne 12. decembra 1974 v zadevi Walrave in Koch, 36/74, Recueil, str. 1405, točka 17; z dne 14. julija 1976 v zadevi Donà, 13/76, Recueil, str. 1333, točka 17; v zgoraj navedeni zadevi Bosman, točka 82; z dne 11. aprila 2000 v zadevi Deliège, C‑51/96 in C‑191/97, Recueil, str. I‑2549, točka 47, z dne 6. junija 2000 v zadevi Angonese, C‑281/98, Recueil, str. I‑4139, točka 31; z dne 19. februarja 2002 v zadevi Wouters in drugi, C‑309/99, Recueil, str. I‑1577, točka 120; z dne 11. decembra 2007, The International Transport Workers' Federation et The Finnish Seamen's Union (“Viking Line”), C-438/05, poročila Evropskega sodišča 2007 str.I-10779, točka 33); • Delovni pogoji so v različnih državah članicah urejeni tako z zakoni in drugim predpisi kot tudi s kolektivnimi pogodbami in drugimi akti, ki so jih sklenili ali sprejeli zasebni subjekti, tako da bi omejitev prepovedi, ki jih določajo navedeni členi, zgolj na akte javnih organov lahko povzročila neenakosti pri njihovi uporabi (glej po analogiji zgoraj navedene sodbe Walrave in Koch, točka 19; Bosman, točka 84, in Angonese, točka 33, Viking Line, točka 34).

9. Enakost med spoloma • Enakost med spoloma je temeljna pravica in skupna vrednota Unije ter nujen pogoj za uresničitev ciljev Unije v zvezi z gospodarsko rastjo, zaposlovanjem in socialno kohezijo. Unija je v zadnjih desetletjih veliko dosegla pri uveljavljanju načela enakosti med spoloma: • zakonodaja o enakem obravnavanju, splošna politiko enakosti med spoloma in posebni ukrepi za uveljavitev žensk;

10. Enakost med spoloma v sodni praksi Sodišča • Sodba z dne 8. aprila 1976 v zadevi Defrenne II, 43/75, Recueil, str. 455 - načelo enakega plačila za moške in ženske; • Člen 141 ES (člen 157 PDUE) in člen 1 Direktive Sveta 75/1117/EGS z dne 10. februarja 1975 o približevanju zakonodaje DČ v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, na podlagi katere učitelji, zaposleni za polovični delovni čas – kakor tudi tisti, zaposleni za polni delovni čas – ne prejemajo nobenega plačila za nadure, kadar nadurno delo ne presega treh ur v koledarskem mesecu, če taka razlika pri obravnavanju zadeva bistveno več žensk kot moških in če te razlike pri obravnavanju ni mogoče utemeljiti z namenom, ki se ne veže na določen spol, ali če ni potrebna za dosego zasledovanega cilja (Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 27. maja 2004, Edeltraud Elsner-Lakeberg, C-285/02, poročila Evropskega sodišča 2004 stran I-5861).

11. Enakost med spoloma v sodni praksi Sodišča • Člen 141 ES (člen 157 PDUE) in Direktiva 75/117 o približevanju zakonodaje DČ v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske ne nasprotujeta temu, da se pri izračunu odpravnine na podlagi delovne dobe na delovnem mestu upošteva tudi časa trajanja vojaškega roka ali enakovrednega civilnega služenja, ki ga večinoma opravljajo moški, kar pa ne velja za obdobje starševskega dopusta, ki ga najpogosteje izkoristijo ženske (sodba Österreichischer Gewerkschaftsbund, Gewerkschaft der Privatangestellten, C-220/02). • Določbi 141 ES (člen 157 PDUE) in člena 1 Direktive 75/117 ne nasprotujeta uporabi socialnega načrta, ki določa različno obravnavanje delavcev in delavk glede na starost, od katere dalje obstaja pravica do premostitvenega dodatka, ker so moški in ženske v skladu z nacionalnim zakonskim sistemom, ki ureja predčasno starostno pokojnino, v različnih položajih glede dejavnikov, ki so odločilni za pridobitev te pokojnine(sodba Viktor HlozekprotiRoche Austria Gesellschaft, C-19/02).

12. …Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 10. marca 2005, Vasiliki Nikoloudi proti Organismos Tilepikoinonion, C-196/02, poročila Evropskega sodišča 2005 stran I-1789 • Člen 119 Pogodbe (člen 143 PDEU) in Direktivo 76/207 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev je treba razlagati tako, da obstoj in uporaba nacionalne določbe, ki le za čistilne tehnike, torej ženske, določa zaposlitev za nedoločen čas s krajšim delovnim časom, sama po sebi ne pomenita neposredne diskriminacije na podlagi spola v škodo žensk. Vendar poznejša izključitev od možnosti zaposlitve na sistematizirano delovno mesto, ki je navidezno nevtralna glede spola delavcev, kategorije delavcev, ki je na podlagi nacionalnega predpisa z zakonsko močjo sestavljena izključno iz žensk, pomeni neposredno diskriminacijo na podlagi spola v smislu Direktive 76/207. Da ne bi bilo neposredne diskriminacije na podlagi spola, mora biti značilen element kategorije, ki ji pripada izključeni delavec, tak, da glede možnosti zaposlitve na sistematizirano delovno mesto tega delavca postavi v objektivno drugačen položaj od položaja tistih, ki se lahko zaposlijo na sistematizirano delovno mesto. • Če izključitev od možnosti, da se zaposleni za krajši delovni čas na nesistematiziranih delovnih mestih zaposlijo na sistematizirana delovna mesta, ki jo določa kolektivna pogodba, prizadene precej višji odstotek delavk kot delavcev, pomeni posredno diskriminacijo. Tak položaj je v nasprotju s členom 3 Direktive 76/207 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev, razen če razliko v obravnavanju med temi delavci in tistimi, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, upravičujejo dejavniki, ki niso povezani s kakršno koli diskriminacijo na podlagi spola. Nacionalno sodišče mora preveriti, ali je tako; • Če popolna izključitev zaposlitve s krajšim delovnim časom pri izračunu trajanja zaposlitve prizadene precej višji odstotek delavk kot delavcev, pomeni posredno diskriminacijo na podlagi spola, ki je v nasprotju z Direktivo 76/207 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev, razen če to izključitev pojasnjujejo objektivne in utemeljene okoliščine, ki niso povezane s kakršno koli diskriminacijo na podlagi spola. Predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali je tako.

13. Vasiliki Nikoloudi proti Organismos Tilepikoinonion, C-196/02 • Sorazmerno vštetje zaposlitve s krajšim delovnim časom v izračun trajanja zaposlitve je tudi v nasprotju s to direktivo, razen če delodajalec dokaže, da jo upravičujejo okoliščine, katerih objektivnost je odvisna predvsem od cilja, ki se ga zasleduje z upoštevanjem trajanja zaposlitve, in če gre za priznavanje pridobljenih delovnih izkušenj od odnosa med naravo opravljane dejavnosti in izkušnjami, ki se jih z izvrševanjem te dejavnosti pridobi po določenem številu opravljenih ur; • Če delavec uveljavlja, da je bilo kršeno načelo enakega obravnavanja v njegovo škodo, in predloži dejstva, na podlagi katerih se lahko domneva obstoj neposredne ali posredne diskriminacije, je treba Direktivo 97/80 o dokaznem bremenu v primerih diskriminacije zaradi spola razlagati tako, da je tožena stranka tista, ki mora dokazati, da ni bilo kršeno navedeno načelo:

14. Sodba North Western Health Board proti Margaret McKenna, C-191/03 • Člen 141 ES (člen 157 PDUE) in Direktivo 75/117 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske je treba razlagati tako, da ne pomeni diskriminacije na podlagi spola: • pravilo ureditve bolniške odsotnosti, ki določa za delavke, ki so odsotne pred porodniškim dopustom zaradi bolezni, povezane z nosečnostjo, in za delavce, ki so odsotni zaradi kakršne koli druge bolezni, zmanjšanje plačila, če odsotnost prekorači določeno časovno obdobje, pod pogojem, da se po eni strani delavko obravnava enako kot delavca, ki je odsoten zaradi bolezni, in po drugi strani, da znesek izplačanih nadomestil ni minimalen, tako da bi bil s tem vprašljiv sam cilj varstva nosečih delavk; • pravilo ureditve bolniške odsotnosti, ki določa, da se odsotnosti zaradi bolezni vštevajo k skupnemu največjemu številu dni plačane bolniške odsotnosti, do katere je delavec upravičen v določenem obdobju, bodisi da je bolezen povezana z nosečnostjo, bodisi da z njo ni povezana, pod pogojem, da vštevanje ne sme imeti za posledico, da bi delavka med odsotnostjo, na katero je imelo vpliv to vštevanje odsotnosti, po porodniškem dopustu dobila nadomestilo, ki je manjše od najmanjšega zneska, do katerega je imela pravico med boleznijo, ki je nastopila med nosečnostjo.

15. Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 3. oktobra 2006, Cadman, C-17/05, poročila Evropskega sodišča 2006 stran I-9583 • Člen 141 ES (člen 157 PDUE) je treba razlagati tako, da kadar zaradi uporabe merila delovne dobe pri določitvi plačil za enako delo ali za delo enake vrednosti nastanejo razlike med delavkami in delavci, ki se jih primerja med seboj, je uporaba tega merila na splošno ustrezna za dosego legitimnega cilja, da se nagradijo pridobljene izkušnje, ki delavcu omogočajo boljše opravljanje nalog, pri čemer delodajalcu ni treba posebej dokazati, da je uporaba tega merila glede zadevnega delovnega mesta ustrezna za dosego navedenega cilja, razen če delavec predloži dokaze, ki lahko v zvezi s tem vzbudijo resen dvom. Torej mora delodajalec dokazati, da to, kar drži na splošno, in sicer da gre delovna doba z roko v roki z izkušnjami in da te delavcu omogočajo boljše opravljanje nalog, drži tudi glede obravnavanega delovnega mesta. • Člen 141 ES (člen 157 PDUE) je treba razlagati tako, da če se, kadar zaradi uporabe merila delovne dobe pri določitvi plačil za enako delo ali za delo enake vrednosti nastanejo razlike med delavkami in delavci, ki se jih primerja med seboj, za določitev plačila uporabi sistem razvrščanja delovnih mest, ki temelji na oceni dela, ki ga je treba opraviti, ni treba dokazati, da je posamezen delavec v upoštevnem obdobju pridobil izkušnje, ki mu omogočajo boljše opravljanje dela

16. Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 21. junija 2007, Office national des pensions proti Emilienne Jonkman (C-231/06) in Hélène Vercheval (C-232/06) in Noëlle Permesaen proti Office national des pensions (C-233/06), C-231/06 do C-233/06, poročila Evropskega sodišča 2007 stran I-5149 • Direktiva 79/7 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti ne nasprotuje temu, da država članica, ki sprejme ureditev, ki prvotno diskriminiranim osebam določenega spola za celotno obdobje njihove pokojnine omogoča upravičenost do sistema pokojninskega zavarovanja, ki se uporablja za osebe drugega spola, takšno zavarovanje podredi pogoju plačila poravnalnih prispevkov, ki pomenijo razliko med plačanimi prispevki oseb, ki so bile prvotno diskriminirane v obdobju, med katerim je diskriminacija trajala, in višjimi prispevki, ki jih je v istem obdobju plačala druga skupina oseb, zvišanimi za obresti za izravnavo zmanjšanja vrednosti denarja. • Vendar pa morajo biti vsi ukrepi, ki jih sprejme država članica za uskladitev s pravili prava Skupnosti, kot je načelo enakega obravnavanja moških in žensk, učinkoviti. Vzvezi s tem navedena direktiva nasprotuje temu, da navedena država članica zahteva, da se plačilo poravnalnih prispevkov zviša za druge obresti, kot so obresti za izravnavo zmanjšanja vrednosti denarja. Ta direktiva tudi nasprotuje zahtevi po enkratnem plačilu, če takšen pogoj praktično onemogoči ali čezmerno oteži želeno poravnavo. Takšen je zlasti primer, če je znesek, ki ga je treba plačati, višji od letne pokojnine prizadetega. • Na temelju sodbe na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe, iz katere izhaja nezdružljivost nacionalne zakonodaje s pravom Skupnosti, morajo organi zadevne države članice sprejeti splošne ali posebne ukrepe, s katerimi se na njihovem ozemlju zavaruje spoštovanje prava Skupnosti, pri čemer morajo med drugim poskrbeti za kar se da hitro uskladitev nacionalnega prava s pravom Skupnosti in posameznikom omogočiti polni učinek pravic, ki jih imajo na podlagi Skupnosti. • V primeru ugotovitve diskriminacije, ki je v nasprotju s pravom Skupnosti, mora nacionalno sodišče, dokler niso sprejeti ukrepi za ponovno vzpostavitev enakega obravnavanja, odpraviti vsako diskriminatorno nacionalno določbo, ne da bi moralo zahtevati ali čakati, da zakonodajalec to predhodno odstrani, in za člane manj ugodno obravnavane skupine uporabiti enako ureditev, kot je ta, do katere so upravičene osebe iz druge skupine.

17. Diskriminatornost glede na starost • Sodbi v zadevah Mangold, Kücükdeveci – prepoved diskriminacije glede na starost kot splošno načelo prava EU; Sodba z dne 22. novembra 2005, Mangold, C-144/04, poročila Evropskega sodišča2005 stran I-9981,točka 75:  Načelo prepovedi diskriminacije zaradi starosti je tako treba obravnavati kot splošno načelo prava Skupnosti. • Točka 76: “Posledično spoštovanje splošnega načela enakega obravnavanja, zlasti ne glede na starost, kot tako ne more biti odvisno od izteka roka, ki države članice zavezuje za prenos [Direktive 2000/78], katere namen je opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi starosti, predvsem kar zadeva vzpostavitev primernih pravnih sredstev, dokazno breme, varstvo pred povračilnimi ukrepi, socialni dialog, pozitivne in druge specifične ukrepe za prenos take direktive.” • Točka 78: pravo Skupnosti in zlasti člen 6(1) Direktive 2000/78 nasprotuje nacionalni ureditvi, ki, kot sporna ureditev v postopku v glavni stvari, dopušča neomejeno sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas z delavci, starejšimi od 52 let, razen če je podana tesna zveza s predhodno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z istim delodajalcem.

18. Sodba z dne 19. januarja 2010, Kücükdeveci, C-555/07, še neobjavljena Nacionalna ureditev, ki določa, da se delovna doba delavca pred 25. letom ne upošteva pri izračunu odpovednega roka ob odpovedi delovnega razmerja, pomeni različno obravnavanje na podlagi starosti, ki je prepovedano s pravom Unije, zlasti s primarnim pravom oziroma z Direktivo 2000/78: ali je mogoče tako ureditev utemeljiti z dejstvom, da je treba pri odpovedi delovnega razmerja mladih delavcev upoštevati zgolj osnovni odpovedni rok, zato da bi se na eni strani delodajalcem omogočilo fleksibilno upravljanje zaposlenih, kar ob daljših odpovednih rokih ne bi bilo mogoče, in ker je na drugi strani razumno od mladih delavcev pričakovati večjo poklicno in osebno mobilnost kot od starejših delavcev? • Točka 21: načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti je treba obravnavati kot splošno načelo prava Unije; • Točka 28: glede vprašanja, ali ureditev iz postopka v glavni stvari vsebuje različno obravnavanje na podlagi starosti, je treba spomniti, da se „načelo enakega obravnavanja“ v skladu s členom 2(1) Direktive 2000/78 glede na njen namen razume kot neobstoj vsake neposredne in posredne diskriminacije iz katerega od razlogov iz člena 1 te direktive. V odstavku 2(a) člena 2 je pojasnjeno, da se za potrebe uporabe odstavka 1 šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je obravnavanje osebe manj ugodno kakor obravnavanje druge osebe v primerljivem položaju iz katerega od razlogov iz člena 1 te direktive (glej sodbi z dne 16. oktobra 2007 v zadevi Palacios de la Villa, C‑411/05, ZOdl., str. I‑8531, točka 50, in z dne 5. marca 2009 v zadevi Age Concern England, C‑388/07, še neobjavljena v ZOdl., točka 33). • Točka 43: pravo Unije, zlasti načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, konkretizirano z Direktivo 2000/78, nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da se delovna doba delavca pred 25. letom ne upošteva pri izračunu odpovednega roka ob odpovedi delovnega razmerja;

19. Pravica do združevanja, pravica do stavke in lock-out (blokada) – Viking Line • Kolektivna pogodba, ki podjetje (Viking) odvrača od registracije ladje Rosella pod zastavo druge države članice; • Izplačilo plač posadki na ravni, ki je enaka tistim na Finskem, v skladu s pogoji upoštevne kolektivne pogodbe. Plače estonske posadke bi bile nižje od plač finske posadke, podjetje bi bilo z zaposlitvijo estonskim delavcev (bolj) konkurenčno. • izguba neposredne konkurence z estonskimi ladjami, ki isto povezavo zagotovaljajo z manjšimi stroški za plače; • Namesto prodaje je Viking nameraval oktobra 2003 zamenjati zastavo ladje in jo registrirati bodisi v Estoniji bodisi na Norveškem, da bi lahko sklenil novo kolektivno pogodbo s sindikatom s sedežem v teh državah članicah. ITF je zato na svoje člane naslovila okrožnico, v kateri jim je zapovedala, naj ne začnejo pogajanj z družbama Viking ali Viking Eesti, včlanjeni sindikati naj bi temu priporočilu sledili zaradi načela solidarnosti med sindikati in nevarnosti, da jih bo v primeru nespoštovanja okrožnice doletela sankcija; • Sporazum o številu zaposlenih za Rosello se je iztekel 17. novembra 2003, FSU od tega datuma naprej ni imela več obveznosti socialnega miru, ki jo določa finsko pravo. Zato je napovedal stavko in od Vikinga zahteval, prvič, da poveča število članov posadke Roselle za osem oseb in, drugič, da se odpove načrtu spremembe zastave te ladje. • Ali kolektivni ukrepi ter grožnja s kolektivnimi ukrepi ITF in FSU omejujejo svobodo ustanavljanja v nasprotju s členom 43 ES (49 PDUE) in podredno pomenijo nezakonite omejitve prostega pretoka delavcev ter prostega opravljanja storitev v smislu členov 45 PDUE, 49 PDUE in 56 PDUE?

20. Pravica do združevanja, pravica do stavke in lock-out(blokada) • Viking Line, točka 41: okoliščina, da člen 137 ES (člen 153 PDUE) ne velja za pravico do stavke niti za lock-out, ni takšna, da bi povzročila, da za kolektivni ukrep, kot je ta v zadevi v postopku v glavni stvari, člen 43 (člen 49 PDUE) ne bi veljal; • Točka 43: V tem smislu je treba opozoriti, da je pravica do kolektivnega ukrepanja, vključno s pravico do stavke, priznana z različnimi mednarodnimi instrumenti, pri katerih so DČ sodelovale oziroma k njim pristopile, kot na primer Evropska socialna listina, podpisana v Torinu 18. oktobra 1961, med drugim izrecno omenjena v členu 136 ES (člen 151 PDEU), in Konvencija št. 87 o sindikalni svobodi in zaščiti sindikalnih pravic, ki jo je Mednarodna organizacija dela sprejela dne 9. julija 1948, oziroma kot tudi instrumenti, ki so jih DČ pripravile na ravni Skupnosti ali v okviru Evropske unije, kot na primer Listina Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev, sprejeta na zasedanju Evropskega Sveta v Strasbourgu 9. decembra 1989, prav tako omenjena v členu 136 ES, ter Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašena 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1). • Točka 44: Če je torej pravico do kolektivnega ukrepanja, vključno s pravico do stavke, treba priznati kot temeljno pravico, ki je sestavni del splošnih načel prava Skupnosti, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče, pa to tudi pomeni, da za njeno izvrševanje lahko veljajo nekatere omejitve. Kot je to potrdil člen 28 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, so navedene pravice dejansko zaščitene v skladu z nacionalnimi zakonodajami in običaji. Poleg tega, kot to izhaja iz člena 5 te sodbe, v skladu s finskim pravom pravice do stavke ni mogoče izvrševati, če bi bilo to v nasprotju z moralo ali prepovedano z nacionalnim pravom ali pravom Skupnosti.

21. Pravica do združevanja, pravica do stavke in lock-out(blokada) • Točka 45: V tem smislu je Sodišče že razsodilo, da je varstvo temeljnih pravic legitimni interes, ki načeloma upravičuje omejitev obveznosti, ki jih nalaga pravo Skupnosti, celo na podlagi temeljne svoboščine, kot je prost pretok blaga, ki ga zagotavlja Pogodba (glej sodbo z dne 12. junija 2003 v zadevi Schmidberger, C‑112/00, Recueil, str. I‑5659, točka 74) ali svobodo opravljanja storitev (glej sodbo z dne 14. oktobra 2004 v zadevi Omega, C‑36/02, Recueil, str. I‑9609, točka 35). • Točka 46: Vendar je Sodišče […] razsodilo, da za izvrševanje zadevnih temeljnih pravic, in sicer svobode izražanja in združevanja ter spoštovanja človekovega dostojanstva, veljajo določbe Pogodbe, in menilo tudi, da je treba njihovo izvrševanje uskladiti z zahtevami pravic, zavarovanih s Pogodbo in načelom sorazmernosti (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Schmidberger, točka 77, in Omega, točka 36). • Točka 47: Iz prej navedenega izhaja, da temeljna značilnost pravice do kolektivnega ukrepanja ni takšna, da za kolektivne ukrepe, obravnavane v postopku v glavni stvari, člen 43 ES (člen 49 PDUE) ne bi veljal. • Točka 52: […] ni mogoče šteti, da je izvrševanje sindikalne svobode in pravice do kolektivnega ukrepanja neločljivo povezano s tem, da bodo navedene temeljne svoboščine v neki meri ogrožene. • Točka 55: Glede na prej povedano je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je člen 43 ES (člen 49 PDEU) treba razlagati tako, da kolektivni ukrepi sindikata ali združenja sindikatov proti podjetju, da bi slednjega pripravili do sklenitve kolektivne pogodbe, katere vsebina je takšna, da bi ga odvrnila od izvrševanja svobode ustanavljanja, načeloma niso izvzeti iz uporabe tega člena.

22. Pravica do združevanja, pravica do stavke in lock-out(blokada) • Točka 66: Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je na drugo vprašanje treba odgovoriti, da člen 43 ES (člen 49 PDUE) podeljuje pravice zasebnemu podjetju, ki jih je mogoče uveljavljati proti sindikatu ali združenju sindikatov. • Omejitev – točka 74 sodbe! • Točka 77: [p]ravica do kolektivnega ukrepanja, katere namen je zaščita interesov delavcev, legitimni interes, […]načeloma lahko upravičuje omejitev ene od temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja Pogodba (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Schmidberger, točka 74), ter da zaščita interesov delavcev spada med nujne razloge v splošnem interesu, ki jih je Sodišče že priznalo (glej zlasti sodbe z dne 23. novembra 1999 v zadevi Arblade in drugi, C‑369/96 in C‑376/96, Recueil, str. I‑8453, točka 36; z dne 15. marca 2001 v zadevi Mazzoleni in ISA, C‑165/98, Recueil, str. I‑2189, točka 27, in z dne 25. oktobra 2001 v zadevi Finalarte in drugi, C‑49/98, C‑50/98, od C‑52/98 do C‑54/98 in od C‑68/98 do C‑71/98, Recueil, str. I‑7831, točka 33). • Točka 90: […] člen 43 ES [49 PDUE] [je treba] razlagati tako, da kolektivni ukrepi, kot so ti, obravnavni v zadevi v glavni stvari, katerih namen je pripraviti podjetje, ki ima sedež v državi članici, k sklenitvi delovne kolektivne pogodbe s sindikatom, ki ima sedež v tej državi članici, in uporabiti klavzule, ki jih določa ta pogodba, za zaposlene v hčerinski družbi navedenega podjetja s sedežem v drugi državi članici, pomenijo omejitev v smislu navedenega člena. Te omejitve so lahko načeloma upravičene zaradi zaščite nujnega razloga v splošnem interesu, kot na primer varstva delavcev, pod pogojem, da se ugotovi, da so primerne za zagotovitev uresničitve legitimnega cilja in ne gredo prek tega, kar je potrebno za zagotovitev tega cilja.

23. Kolektivni ukrepi – sodbe z dne 18. decembra 2007, Laval un Partneri, C-341/05, poročila Evropskega sodišča 2007 stran I-11767 • Točka 91: Čeprav je pravico do kolektivnega ukrepa torej treba priznati kot temeljno pravico, ki je sestavni del splošnih načel prava Skupnosti, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče, pa je njeno izvajanje kljub temu podvrženo določenim omejitvam. Kot potrjuje člen 28 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je zaščitena v skladu s pravom Skupnosti in nacionalno zakonodajo ter običaji. • Točka 93: V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da je varstvo temeljnih pravic tak zakoniti interes, ki načeloma upravičuje omejitev obveznosti, ki jih nalaga pravo Skupnosti, celo na podlagi temeljne svoboščine, ki jo zagotavlja Pogodba, kot je prosti pretok blaga (glej sodbo z dne 12. junija 2003 v zadevi Schmidberger, C‑112/00, Recueil, str. I-5659, točka 74) ali svobodno opravljanje storitev (glej sodbo z dne 14. oktobra 2004 v zadevi Omega, C-36/02, ZOdl., str. I-9609, točka 35).

24. Laval un Partneri • Točka 95: temeljni značaj, ki se navezuje na pravico do kolektivnega ukrepa, ni tak, da zaradi tega tak ukrep, usmerjen proti podjetju s sedežem v drugi državi članici, ki napoti delavce v okviru čezmejnega opravljanja storitev, ne bi spadal na področje uporabe prava Skupnosti; • Točka 98:spoštovanje člena 49 ES (56 PDUE) je nujno tudi pri nejavnih predpisih, katerih namen je kolektivno urejati opravljanje storitev. Odprava ovir za svobodo opravljanja storitev med državami članicami bi bila namreč ogrožena, če bi odpravo državnih meja lahko izničile ovire, ki bi bile posledica izvajanja pravne neodvisnosti združenj ali organov, za katere se javno pravo ne uporablja (glej sodbe z dne 12. decembra 1974 v zadevi Walrave in Koch, 36/74, Recueil, str. 1405, točki 17 in 18; z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C-415/93, Recueil, str. I-4921, točki 83 in 84, in z dne 19. februarja 2002 v zadevi Wouters in drugi, C-309/99, Recueil, str. I-1577, točka 120). • Točka 99: V postopku v glavni stvari je treba ugotoviti, da lahko pravica sindikalnih organizacij države članice do izvedbe kolektivnih ukrepov – na podlagi katerih se lahko podjetja s sedežem v drugi državi članici čutijo prisiljena pristopiti h kolektivni pogodbi za gradbeništvo, v kateri nekatere določbe odstopajo od zakonodajnih določb, s tem da uvajajo ugodnejše pogoje za delo in zaposlitev v zvezi z zadevami iz člena 3(1), prvi pododstavek, točke od (a) do (g), Direktive 96/71, druge določbe pa se nanašajo na zadeve, ki niso navedene v tej določbi – povzroči, da je izvajanje gradbenih del na švedskem ozemlju za ta podjetja manj privlačno, celo težavnejše, in zato pomeni omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 49 ES (56 PDUE); • Točka 103: V zvezi s tem je treba poudariti, da je lahko pravica do kolektivnega ukrepa, katerega cilj je varstvo delavcev države gostiteljice pred morebitnim socialnim dampingom, tak nujni razlog v splošnem interesu v smislu sodne prakse Sodišča, da načelno lahko utemelji omejitev temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Arblade in drugi, točka 36; sodbe z dne 15. marca 2001 v zadevi Mazzoleni in ISA, C-165/98, Recueil, str. I-2189, točka 27; z dne 25. oktobra 2001 v zadevi Finalarte in drugi, C-49/98, C-50/98, od C‑52/98 do C-54/98 in od C-68/98 do C-71/98, Recueil, str. I-7831, točka 33, in z dne 11. decembra 2007 v zadevi International Transport Workers’ Federation in Finnish Seamen’s Union, C-438/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 77).

25. Laval un Partneri • Točka 107:  V zvezi s tem je treba poudariti, da načeloma blokada, ki jo začne sindikalna organizacija države članice gostiteljice in katere namen je zagotoviti delavcem, napotenim v okviru čezmejnega opravljanja storitev, pogoje za delo in zaposlitev na določeni ravni, spada v cilj varstva delavcev. • Točka 110: Vendar kolektivnih ukrepov, kot so ti sporni v postopku v glavni stvari, ni mogoče utemeljiti glede na cilj v splošnem interesu, […], ker pogajanje glede plač, h kateremu skušajo prisiliti podjetja s sedežem v drugi državi članici, sodi v nacionalni kontekst, v katerem ni nobenih določb, ki bi bile dovolj natančne in dostopne, da ne bi bilo zaradi njih v praksi podjetju nemogoče ali izjemno težko ugotoviti, katere obveznosti mora spoštovati glede minimalne plače; • Točka 120: člena 49 ES in 50 ES (56 in 57 PDUE) nasprotujeta temu, da bi bila v državi članici prepoved sindikalnim organizacijam, da izvedejo kolektivni ukrep z namenom, da dosežejo razveljavitev ali spremembo kolektivne pogodbe, sklenjene med tretjimi strankami, pogojena s tem, da se ukrep nanaša na pogoje za delo in zaposlitev, za katere se nacionalni zakon neposredno uporablja.

26. Post-Lizbonska ureditev – kako naprej? • Prečiščena različica Pogodbe o Evropski uniji vsebuje nov člen 6 (1): Unija priznava pravice, svoboščine in načela iz Listine o temeljnih pravicah Evropske unije z dne 7. decembra 2000, prilagojene 12. decembra 2007 v Strasbourgu, ki ima enako pravno veljavnost kotPogodbi. Pravice, svoboščine in načela Listine se razlagajo v skladu s splošnimi določbami naslova VII Listineo njeni razlagi in uporabi ter ob ustreznem upoštevanju pojasnil iz Listine, ki navajajo vire teh določb. • 6 (2): Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tapristop ne spreminja pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah. • 6 (3): Temeljne pravice, kakor jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic intemeljnih svoboščin in kakor izhajajo iz skupnega ustavnega izročila držav članic so kot splošna načeladel prava Unije.

27. Hvala za pozornost! • Nana. Sumrada@curia.europa.eu