Download
1 / 56
E N D
Dan se je rodil v lep sončen dan in ime smo mu izbrali NEDELJA.Lepo ime za lep dan. Žal in hvala Bogu obenem, sem imel delo. Končati sem moral sliko, po katero je v ponedeljek zjutraj prišel kupec. Čas pa je tekel… Prehitro za nedeljo…! Osem, devet, deset, enajst… malo pred dvanajsto sem zaključil. In potem vprašanje - KAM? Kaj pa če bi jo mahnila na Koroško? Prav, ampak hitro! V dveh urah sva že v Črni in še malo naprej je Polhov mlin v dolini pod Šentanelom…Gospa Mojca je napisala, da je pri mlinu postavila kope z žitom, ki jim pravijo “ajfeljni”. Teh nisem videl vsaj pol stoletja. Od takrat, ko sem bil še majhen ... Ni bilo časa za razmislek. GREVA! Pa sem se že na avtocesti premislil, da ne greva na Slovenj Gradec, ampak da prečiva pot čez Savinjsko dolino, nadaljujeva skozi Šoštanj, se dvigneva čez Zavodnje na prelaz Sleme – 1080 m in se spustiva v Črno na Koroškem. In od tam v Mežico in levo na Šentanel.Saj ne vem, je bližje ali dlje, važno je, da vse poti peljejo v Rim pa na Koroško tudi!
Kako lepo je v Savinjski dolini, ko so vrvice polne zelenega hmelja.
Pot nadaljujeva skozi Šoštanj in se za trenutek ustaviva pri Andrejevem domu na Slemenu. Kako leto nazaj je bilo, ko sva jedla za mizo in poslušala pogovor Korošcev in Štajercev za šankom. “ Tiho bodi! Na toti strani je Štajerska!” “ Al, misliš…, na šeti strani je Koroška…”! Pa sta se šla- na šeti strani in na toti strani, na šeti strani, na toti strani… Nabijala sta, kot bi zabijala žeblje… O, bogastvo slovenskih narečij… Vsaka vas ima svoje.
Pravzaprav ne maram takih voženj, kjer vozim na čas. Rad imam brezčasne potepe. Le hip postanka v Mežici…
Nekaj trenutkov sva si vzela za lepo odprto cerkev v Poljani. Praznik so imeli, jedlo se je in pilo in glasba je začenjala v starem podu. “Žegnanje imamo! Nate, vsaj en kozarec ga popijte in piškote vzemite”, me je nagovorila gospa s steklenico v roki. “ Bom, ampak samo pol. Vozim”. Hvala vam, neznana dobra gospa, da sem lahko srečo delil z vami!
Zunaj se je glasno govorilo, nazdravljalo, igralo, jedlo, pilo… V cerkvi pa ni bilo nikogar več. O, smo bili mi trije, jaz na vhodu, sonček v tretji klopi na desni in MIR, ki je bil povsod...
In čez nekaj kilometrov naju je v zatrepu doline pod Šentanelom pričakal v soncu tale lepotec - Polhov mlin.
Gospa Mojca in mož vesta, kako se privabi ljudi! Iz tistega zapuščenega grdega račka sta obnovila lepotca, ki mu daleč na okrog ni enakega. Vse dela, vse se vrti, le čas se je tu ustavil. Ustavil, za nekaj desetletij nazaj. In ZATO se splača priti sem na potep.
Vse je urejeno, v rožah, okrašeno z galerijo lesenih skulptur in pa okrašeno z “ajfeljni”
Pozdravimo se, pogovorimo in potem reče ga. Mojca: “Vam odprem še vodo, da bo lepša slika? “Prosim, če lahko!” In zatem se je privalilo čez leseno rako in v resnici polepšalo okolico mlina. O, pa sliko tudi!
Kar nekaj sprememb je tu od najinega zadnjega obiska. Dodana je galerija skulptur, ki nastajajo v vsakoletnih delavnicah, urejen je vrt in okolica, v spodnjih prostorih preužitkarske hiše nam lahko postrežejo in če se nam nekako ne gre domov iz tega raja na Koroškem, lahko pri v hiški poleg žuborečega mlina tudi prespimo. BRAVO!
Verjemite mi, da se bodo tudi otroci, če bodo z vami, imeli kam dati v tem raju!
Potem sva z g. Francem odprla na široko oboja vrata mlina in vanj tudi v teme kotičke spustila svetlo sonce. Da je bil lep mlin še lepši. Med ropotom, vrtenjem in enakomernim premikanjem, se je iz nedrji mlina na tanko sito in potem v pleten jerbas vsipala pravkar zmleta bela moka…
Ogledujem si stvari v mlinu. “ Je to košara za sejalca, ko je iz nje z roko metal v obdelano zemljo žitno seme?” G. Franc odgovori pritrdilno in mi še isti trenutek pokaže kako jo je nase opasal sejalec in sejal.
Skozi okno pa se je ujel zvedavi sončni žarek v vrečko s semenom in tudi med različna žita, ki služijo za prikaz ljudem, kakšno je katero žito: od pire, ajde, pšenice, totra….
Tu je imel ded svojo sobo. Tu je sprejemal stranke in zapisoval količine za sprejem in oddajo.
Skoraj na vsakem detajlu, orodju, podboju, vratih… je letnica, kar je še posebej zanimivo. Ded je bil dosleden!
Med mletjem je v času, ko ni stal poleg mlinskega kamna delal in popravljal novo in staro orodje in še kaj.
Potem gospa Mojca prišepne:” Kar je bilo pri hiši denarja, je bil skrit v stenski omari na dnu, pokrit s pokrovom in predalom.”
Se vam ne zdi, da je ded ravnokar vstal od mize in šel pogledat, kako se melje žito?
Ko nama razkažeta mlin, se dvignemo na podstrešje, kjer je vsemogoče. Galerija, prikazi izdelkov, prostor za sprejem celega avtobusa ljudi, plesišče, ki pride prav, ko sin včasih potegne harmoniko ob prispelih gostih, da je še lepše in še bolj veselo, zdravilna zelišča, kolovrati…
Potem se odpravimo v sosednjo hiško, kjer v soju svetlobe kraljujejo stope. Tudi tu vse dela, se vrti, premika…
In krog sklenemo v vseh treh nadstropjih preužitkarske hiške, ki na novo sezidana in lično in všečno prenovljena stoji na mestu stare, ki je bila potrebna celotne prenove.
“ Tu lahko prespi vsa vesela družba, četica povabljenih”, razloži ga. Mojca.
“Tu se bosta lepo imela samo dva. Poleg je še kuhinja, dnevni prostor, stranišče…”
Nama pa je bilo lepo spodaj v sprejemnici. Ob kozarcu okusnega mošta in ob dobrotah, ki so nama jih postavili na mizo. Okusna zaseka se da jesti tudi brez kruha… Čeprav je nekaj posebnega tale koroški kruh!
Res je zanimivo, kako vedno na koncu pride najlepše. Kako se je sonce poigralo s svetlobo okrog postavljenih stogov. Le še minuto bi zamudil, pa bi bil prepozen. Nagrada za dolgo pot…! Hvala ti, SONCE, za ta motiv, ki sem ga sanjal pol stoletja!!
Nasvidenje mlin, nasvidenje Navršnikovi, nasvidenje galerija na prostem, nasvidenje ajfeljni, stogi s snopi. Nasvidenje… pa ne za dolgo. Še se vidimo! Kmalu. O, koliko je že ura, greva naprej proti lepem Šentanelu.
Pridni ljudje žive tod. Vse je obdelano, skoraj vsaka hiša ima napis – TURIZEM NA KMETIJI!
AJDA Vse je dehtelo,dišalo, cvetelo,kot sneg si bila v prerani jeseni…So časi zdaj drugi,te komaj kje najdem,da zaljšaš nam polja v omami medeni.
Nasproti Miklnovih. Žito je zrelo, sadje dozoreno, trava popašena, ograja popravljena. O, kako lepa ograja!!!
Že zaradi te enkratne in posebne ograje se je splačalo peljati po tej lepi makadamski krožni poti proti Šentanelu.
Tu vedo, kako z ljudmi, ki pridejo na potep. Red, kultivirana krajina, obcestne oznake, turizem… Bravo!!!
Enkrat, “ko bom velik”, si bom vzel čas za te kašče, bisere kmečke arhitekture na Koroškem in si ogledal vse.
Jablana Cvetela je jablana kriva in stara,vse kar je mogla od sebe je dala.Pa so prišli in orodje so vzeli,sekali, žagali, poleg še kleli,smejali se, malicali in odhiteli…Na kupu je staro telo obležalo, ker ni več rodilo,ker ni več dajalo.Takšen je čuden človeški- naš moto:dokler si mlad, zdrav in daješ si dober,potlej si vsem v napoto!
Danes je še uboga, jutri bo pa že bolje. Obnavljajo jo. Še en biser več, ki bo krasil ogrlico lepe Slovenije
Kaj vse opaziš med potjo, če greš od doma zato, da ti je lepo, da uživaš v vsakem metru potepa…
Gozd se konča in pot kot zvita kača prileze na plano. Šentanel. Zadaj Uršlja gora in spodaj slikovita Koroška
Pri tej hiši vedo, da ni vse staro za podreti. Kako se lepo kašča vključuje v novogradnjo.
Lepo in všečno za pogled in za vso vas, za domače in tiste, ki se peljejo mimo.
Spodaj pri Pekavovih pod to, že malo utrujeno kaščo postavljajo nov čebelnjak.
Pravzaprav sem bil presenečen. Bil je vroč avgust, dopusti, nedelja, lepa nedelja, ljudi pa nikjer.
Tale “ta lepa” ulica v Šentanelu je bila tudi prazna. Edina res lepa Brusnikova hiša v vasi propada. Streha pušča, le rože na balkonu še bujno cveto, kot v dobrih starih časih. Se bo počasi podrl še edini biser, ki je tako značilen za to lepo vas?
Hej, ljudje, če se vam bo podrla edina lepa hiša v vasi, vas ne bo več “turistična” kot to piše na vhodni tabli!
Na kašči pod cerkvijo sv. Danijela lepo cveto nageljni. Le drva pred kaščo so v centru vasi pokrita s polivinili. Ko bi jih kdo znal zložiti tako lepo, kot so zložena v Karnijskih vasicah Sauris…
Takih biserov in detajlov ne najdeš povsod. Samo VI, Korošci jih premorete. Pokažite jih ljudem, kot se spodobi. Ponosno in samozavestno. Imate nekaj, kar nima nihče! In to šteje v tem serijskem industrijskem svetu.
Nekam žalostno in zamišljeno mi gleda ta obraz v vas. Morda ve zakaj. Turistična vas pa sredi vročega dopustniškega avgusta na lepo nedeljo skoraj prazna. O, ko sem se potepal kak teden nazaj po Karniji, Kadorih in Dolomitih, nisem imel kje pustiti avta. Tu pa bi lahko kjerkoli parkiral avtobus. Pa ne enega!
Več let spremljam to vas. Včasih tudi tu nisi imel kje pustiti avta. Da, včasih… Kaj ko bi na začetku vasi postavili kakšno osternico, ostrgačo, kopo, ajfel… Tiste pol koša suhega sena in dva žitna snopa ne staneta nič. Sta pa zanimiva za ljudi. V Dolomitih so celi travniki polni osternic. Oni vedo zakaj. Tam moraš sobo rezervirati dva meseca vnaprej. Ampak tam nikjer ob vhodu ne piše TURISTIČNA VAS. Tam VSI žive od turizma. Že 100 let in bodo še, kljub krizam. VEM, ker vidim!
Zavila sva v gostilno. Dva para sta nama delala družbo. Vsaj dva para… Skupaj šest ljudi v tako lepi vasi…
