1 / 53

OD KOSTELA DO RIBNICE

OD KOSTELA DO RIBNICE. Glasba je delo gospe in gospoda Cite in Jožeta Galič. S LO VE NIJA. Rad imam to dolino. Tako rad, da mi je stalen gost na mojem slikarskem stojalu v ateljeju.

mizell
Télécharger la présentation

OD KOSTELA DO RIBNICE

An Image/Link below is provided (as is) to download presentation Download Policy: Content on the Website is provided to you AS IS for your information and personal use and may not be sold / licensed / shared on other websites without getting consent from its author. Content is provided to you AS IS for your information and personal use only. Download presentation by click this link. While downloading, if for some reason you are not able to download a presentation, the publisher may have deleted the file from their server. During download, if you can't get a presentation, the file might be deleted by the publisher.

E N D

Presentation Transcript


  1. OD KOSTELA DO RIBNICE Glasba je delo gospe in gospoda Cite in Jožeta Galič SLOVENIJA

  2. Rad imam to dolino. Tako rad, da mi je stalen gost na mojem slikarskem stojalu v ateljeju.

  3. Konec januarja… Brez snega… Sobotni in nedeljski večer, kaj večer - proti jutru gre, ko to pišem… Sestavljam, pišem in uživam. Uživam v tem, mojem svetu, ki ga potem poklanjam vam… Noči so hladne, kot se za januar spodobi, to pa je tudi vse. In spomini nehote uidejo tja v tisti topel avgust lani. Kliknem mapo s slikami, na kateri piše Kolpa. Listam sliko za sliko… In se domislim! Zakaj bi jih gledal sam. Poglejmo in po spominih potujmo skupaj v novi slikanici vsi. Jaz in vi, potepini… Nedeljsko jutro v vročem avgustu… Ob računalniku , kjer na hitro pregledam spletne kamere s slovenskimi kraji zaradi vremena, se sestane “hišni svet” z menoj in ženo. Kam…? “Kaj pa če jo mahneva ob Kolpi po dolini in nazaj po krožni poti… Saj je vseeno kje, saj vse poti vodijo v Rim, pa domov tudi?!” Predlog je bil že zaradi vode, ki je v avgustu skoraj pogoj, soglasno sprejet. In sva jo mahnila v smer proti Kočevju, skozi Ribnico proti Petrinji, kraju na meji ob Kolpi s Hrvaško. Prvi postanek sva imela v Kostelu. Zaradi slikovitega gradu.

  4. Pot naju je vodila skozi slikovite Velike Lašče, Ribnico, Kočevje...

  5. Nadaljevala mimo vasi Banjaloka, Nova sela.. In malo naprej na klančku levo, pri oznaki za Kostel. Na parkirišču sva pustila avto in odšla na ogled.

  6. Do gradu se ne da priti, ker ga obnavljajo in je gradbena mreža na prehodu. Lahko pa si preberemo vse zapisano na informacijskih tablah ob poti do gradu.

  7. Prvi zapisi o gradu segajo v leto 1333. Vmes se je zamenjalo mnogo lastnikov. Turki so ta konec napadali 116 let in ga niso zavzeli razen obzidanega trga. Uničili so ga pa Napoleonovi vojaki leta 1809, po tem pa so lastniki zgradili novi spodnji grad, ki so ga partizani požgali l. 1943, da se ne bi vanj naselili Nemci… Zgodba enaka kot skoraj pri vseh naših gradovih. Ampak vojna je bila tudi na Češkem, Poljskem, Avstriji… Pa so tam gradovi ostali!

  8. Vrneva se nazaj na glavno cesto in malo naprej se splača ustaviti na parkirišču za ogled slapov Nežica. Po legendi je Nežica napajala vola, ki sta se ugreznila v blato in čez nekaj časa je jarem ovit z Nežinimi lasmi priplaval na svetlo niže v vasi v izviru Prifarskega jarka.

  9. Na meji v Petrini sva obrnila in se zapeljala skozi Vas, Faro, Savski laz… Zanimiva je ta obkolpska arhitektura. Kar nekaj hiš je lepo ohranjenih, ker so ti kraji bili v Jugoslaviji v zaprtem območju, nedostopni za tujce…

  10. Danes je drugače. V vsaki nesreči je nekaj dobrega. Zaradi zaprtosti in zaostanka v razvoju, so vse te vasi in pokrajina nedotaknjena. Zato je nepokvarjena, ekološko čista in privlačna za mnoge sedanje potepine…

  11. Ustavil sem se. Že tako sem komaj z avtom polzel po teh asfaltnih poteh zaradi mnogih sprehajalcev, kolesarjev, tabornikov, potepinov… Ustavil zaradi raja. Raja v rumenem. Pa ne enega ob cesti!

  12. Spodnja Bilpa… Postanek zaradi marsičesa. Lepote, raja, vode, mostičkov, kovačije, mlina, obale…

  13. Kovačija je večkrat odprta, v novem, zelo lepem gostišču ob cesti, se da dobro okrepčati… Zanimiva mi je bila stara hiša s tako lepo ogrado in osternicami ob hiši, malo naprej pa so zanimive jame…

  14. Pred vasjo Vrt se ustaviva in parkirava. Pešpot ob cesti vzporedno vodi nekaj sto metrov niže ob meandrih Kolpe. Na ono stran se vidijo Hrvaške vasi. Hodiva in vsak korak je ena sama pravljica in harmonija narave. Pot je pokošena, lepa in vodi do starega mlina.

  15. Vmes se najdejo taki motivi, da ne moreš mimo njih. Lesen čoln, stare vrbe in topoli, pragozd in kupi rož tako lepih barv… Pot v raj bi lahko pisalo na obeh koncih.

  16. Potem prideva do starega mlina, ki sem ga naslikal sam Bog ve kolikokrat. S ceste ga težko opaziš. Poznajo ga čolnarji, ki se spuščajo po plovni razgibani Kolpi. Družinice se kopajo po zalivih in nekaj potepinov na vodi je čolne potegnilo na suho in malicajo dobrote iz vodotesnih sodov na peščinah… Mene pa zanimajo zrcalni odsevi krajine v zeleni Kolpi…

  17. Kregajo me, ker delam fotografije brez ljudi. Vem, da ni prav, ampak meni je sama narava brez ljudi lepša… Mir ima tu svoj dom. Ej, ljudje, ta mir v tej zali in posebno lepi dolini šteje, verjemite!!!

  18. MIR V RDEČEM IN ZELENEM… Zame, zate, za vse, ki se jim le da od doma priti v ta raj.

  19. Malo naprej je vasica Laze pri Predgradu. Tu pri Skenderjevih, kjer se da dobiti vse za rafting, sem imel lepo slikarsko razstavo in kulturni večer… O, koliko je bilo ljudi. Domačinov in potepinov!

  20. V vasici je čudovita slikovita cerkvica sv. Vida z zvonikom na preslice, ki je tako značilen za te konce.

  21. Takrat ob razstavi so naju povabili po vasi na ogled starih hiš in cerkve. Ko so jo obnavljali, so pod ometi našli čudovite freske. Najlepša je Poklon sv. Treh Kraljev. Letnica poslikave je najdena – 1667. Ni slabo, kaj?

  22. KAKO BI SE ZMENILA?Hm, veš kaj, ti, koščena smrt,kako bi se midva zmenila,da bi ti name pozabila in šla naprej,saj dela imaš vendar – ho hej…?!Veš toliko imam še za storiti,veš, toliko imam še za užiti,da res ne morem s tabo iti,vsaj še ne takoj,morda nekoč, ko sam se naveličal bom slovensko zemljico tlačiti!In če za uslugo bi se ti kaj zahotelo,sploh ni problem v tem,naslikal bi te,tako, lepo,malo bolj – debelo…!

  23. Česa vsega nama niso domačini pokazali… Etno in muzejske zbirke, skrbno obnovljene hiše, ki bodo še razveseljevale naše vnuke in njih otroke. Vzeto času in ohranjeno za čas… In za zanamce. Hvala vam, LJUDJE!

  24. Pravzaprav je en dan tu le omočen prst v med, kot sem zapisal za Belo krajino, ki je le nekaj streljajev naprej. Zastrupiš se s to dolino, s tem mirom, s prijaznimi domačini, z vsem kar ti nudijo, da ti je lahko lepo. Skoraj pri vsaki hiši oddajajo čolne, te vozijo na začetek reke in te spuščajo v nora doživetja do povratka in te tam na koncu še pogostijo... O, ima morje svoj čar, ampak…Da, zaradi tega ampak se splača priti sem!

  25. Kamp tik ob vodi v vasici Dol. Sem malo prej rekel, da nerad slikam ljudi, ampak… No, spet ampak… Ja, mladost… O, ko bi se jo dalo ohraniti za vedno… Le pamet bi moral imeti to, od danes… Utopija…

  26. PREKLETI ČASO, ti, prekleti čas,kako odnašaš naše sanje…Zaspiš,le za en hip zaspiš, in že si starin že z zavistjo gledaš mlade,ki si življenje jemljejo z rokama obema in tebi, da, ne ostane drugega, kot sanje,koprenaste meglene sanje in pa spoznanje,da ti dokončno ušel je vlak,da te že čaka pot,ki pelje v nič,tja nekam v megleni zrak…O, ti, prekleti čas…Kot okovan stojim,le kaj naj naredim,ko mi kot val,kot pes, ki otroku ukrade kruh,odnašaš -MOJE sanje…?

  27. In nekaj korakov naprej spet MIR V RDEČEM IN ZELENEM. Le z majhno pripombo. Lastnikom tega mlina bi se ga splačalo vsaj na zunaj prekriti in obnoviti. Jaz sem ga mnogokrat naslikal s kolesi, pa da oni ne bi mogli na osi natakniti vsaj kako kolo…? Za turiste, potepine, čar Kolpe, turizem, za našo lepšo SLOVENIJO!

  28. Da, mlini. Na koncu vasi je še eden. Menda je notri zelo lepo ohranjen, zunaj pa brez koles. Škoda. Taki biseri štejejo na ogrlici Kolpe in Slovenije. In zaradi takih biserov hodijo sem ljudje. Ljudje, ki so željni prvinskosti, nečesa drugačnega, miru in še česa.

  29. O, tudi te nore zelene barve čistega pritoka, le nekaj korakov stran, ki ne bo nikoli več gnal slikovitega mlina.

  30. Res ima ta dolina, česar nimajo vse. Nisem pokazal vsega, ker bi bilo prenatrpano. Obiščite jo in mi pišite, kako ste se imeli vi, kaj ste našli in kako vam je bilo lepo. Pa še drugim povejte. Nebesa imajo radi tudi drugi. V kmečkem turizmu - na popoldanski kavi, so me prepoznali. So dejali, da imajo mojo sliko. Majhen je ta svet!

  31. Ti poletni dnevi so brez konca… Ko vidiš že pol sveta, se še ne noči. Tudi prav. In na poti domov ne izbirava velikih glavnih cest. Dolgočasne so. In biseri se skrivajo le malo stran. Vračava se skozi Predgrad, Jelenjo vas, Zagozdac… Tu se vedno ustavim. To je vas samih biserov. Raj za zvedave potepine…

  32. V zahvalo, ker nam je Bogec poklonil tako lepo domovino, ga slavimo na mnogih krajih. Tako slikovitih…

  33. …in tako lepih. Le malo naprej sem šel in isti motiv fotografiral z druge strani. Sonček je naredil svoje in prišepnil modremu nebu, naj se ozaljša vsaj s kakšnim oblakom. In se je… Zame. In za vas, potepini!

  34. Vas je kot forma viva. Lepa in zanimiva, zato hodim sem…

  35. Vračam se po drugi poti. Tam na travniku opazujem starčka, ki ob palici pregleduje v nedeljo popoldan njive in travnike, svoje imetje. Koraka proti vasi in jaz tudi. Prijazna beseda vedno najde prijazen odgovor. “ Kaj gledate, hišo? Je lepa, kaj?”, vpraša. “Lepa in zanimiva. Zanima me, zakaj niste naredili dimnika, da se zdaj ob kurjenju okaja ta kamnit balkon, oboki, biser ljudske umetnosti…?” Pa mi da drugačen odgovor, kot sem ga pričakoval. “ Med vojno so takole prvič zakurili partizani ob kuhanju kosila za vso četo. Zdaj pa še mi kurimo…!”

  36. Čeplje…Naslednja vas. Avtov je malo in včasih slikam kar skozi okno. Tole me je pa premamilo, da sem si vzel čas…

  37. V Brezovici se pot razdeli na dvoje. Na smer za Livold ali za Nemško Loko, Koprivnik… Izberem to. In zmagam! Mir v zelenem. V tisoč odtenkih… Nemška Loka… Še iz časov vojne podrta cerkev, ohranjene hiše, krajina…

  38. Tu so se pred davnimi 600, 700 leti naselili Tirolci. Živeli ves čas sami zase, potem pa jih je vojna vihra skozi nateg agitatorjev in hlapcev pregnala na Kozjansko, Posavje, kjer so izselili naše ljudi in na koncu so ti ljudje – Kočevarji, ostali brez vsega. Skoraj vsi. Zgodba še ni končana…

  39. Ostale pa so za nas, pa malo kje - drugačne hiše, zanimive in nič naše. Kar jih niso požgali Italijani v ofenzivi in podrli do temeljev naši po vojni, da bi se za vedno rešili Kočevarjev…

  40. Malo naprej nova vas – Koprivnik. Tu se pa res vprašaš od česa žive ti ljudje. Daleč je do kamorkoli. Nekaj se zasluži s kmetijstvom, gozdovi… malo in premalo… Škoda! 600 let se je dalo preživeti, zdaj se ne!

  41. Čudni časi, drugačna kultura, drugi ljudje… Zanimivo za popotne oči. Le kaj me je usmerilo sem v ta zaklad?

  42. DOBRO IMENičesar ne bomo, vem,s sabo vzel,ne hiše, denarja,ne avta, ne slave,le tisto,če Bog da, - DOBRO IME - od vsega na zemlji,še najdlje ostane! -

  43. Ob poti se pase govedo. Brez števila. Ovce, da jih ne prešteješ in majhni gozdički slikovitih belih brez. O, kakšna pokrajina. Konec sveta, verjemite. Ampak tako lep konec, da…

  44. Vmes ob poti je oznaka za Bazo 20, partizansko bolnišnico…. Enkrat sem bil tam. Pred sto leti. Zdaj vsaj vem, kam naslednjič. Čez preval se prepeljeva na bolj obljudeno stran. Race za cesto se kopajo v zelenem bajerju in malicajo tiste zelene liste, ki prekrivajo vodo …

  45. Opaaaaa! Področje medveda. O, ja, Kočevski rog, medvedi. Saj to paše skupaj kot kava in smetana, ampak… Tu tudi junaka postane strah. Kaj pa če…?

  46. Cvišlerji. Nič slovensko ime izvira od Tirolcev. Zanimivo. Aha…, medved. Ni problem! V gostilni ob poti v Kočevje ga imajo v živalskem vrtu. Pa še eno četo živali. Paša za oči in male otroke.

  47. Kočevje obvoziva. Malo me mika Ribnica. Že tale vhodni prizor je tako lep.

  48. Parkirava pred cerkvijo in si ogledava graščino, muzeja ne, ker ni dolgo, kar sva si ga, pa na most stopiva po ta motiv, ki je tisočkrat poslikan…

  49. Tja v Plečnikovo mojstrovino se vpletajo beli oblaki. Lepo. Drugačno. Vračava se k avtu. Večeri se. Iz parkiranega avta izstopijo mladci in vsi imajo v rokah slušalke. “ Greste zvonit? Greva lahko z vami?”

  50. Povabijo naju in dvigamo se cikcak v nebo po strmih stopnicah mimo jeklenic, ki jih ima velika ura za uteži- Najprej zvonar pripne zvonove. “ Danes imamo žegnanje in bomo potrkavali”, reče…

More Related