Download
1 / 14
140 likes | 303 Vues
Življenje iz milosti Carver Alan Ames. Suša, ki sem jo doživljal, se je morda malce razlikovala od tiste, ki jo običajno doživljajo drugi. Sušo razumem kot pot, po kateri se lahko bolj približam Bogu.
E N D
Suša, ki sem jo doživljal, se je morda malce razlikovala od tiste, ki jo običajno doživljajo drugi. Sušo razumem kot pot, po kateri se lahko bolj približam Bogu. Ob vsakem doživljanju suše se Bogu zahvaljujem in ga prosim, naj mi je da še več, če je takšna njegova volja.
Opažam, da me suša vsakič okrepi. Vsi ljudje občasno preživljamo sušna obdobja in zelo žalostno je, da ljudje v takšnih obdobjih mislijo, da so nekje storili napako ali da so zelo slabi. To ni res.
V sušnih obdobjih se mnogi jezijo na Boga, satan se jim pa posmehuje, saj je to šibkost vere. Sušna obdobja moramo razumeti kot milosti, ki so nam dane zato, da bi poglobili svojo ljubezen do Boga. V dobrih časih lahko vsakdo reče, da Boga ljubi, in svojo ljubezen do njega tudi lahko izrazi. Če pa to lahko naredi tudi v težkih časih, pokaže, da Boga resnično ljubi.
Danes mnogi čakajo znamenje, da se bo zgodilo nekaj čudovitega, da bo morda sonce padlo z neba in se bodo potem vsi ljudje prebudili in obrnili k Bogu. No, v Fatimi je sonce padlo z neba – toda, ali se je svet zaradi tega spremenil! Danes mnogi poskušajo živeti fatimsko sporočilo in moliti, kot je prosila Božja mati, na splošno pa je svetu kaj malo mar za vse skupaj. Morda je tako zato, ker kristjani sporočila niso posredovali svetu. Živeli so vero, sporočila pa ne.
Bog nas kliče, da gremo v svet, med ljudi in oznanjamo njegovo veselo novico, njegovo ljubezen, da bi se ljudje potem, ko bi se kakšno znamenje res pojavilo, lahko obrnili na Boga in se ga tudi prav zavedali. To je naša dolžnost. Ne smemo kar sedeti in vse prepustiti Bogu. Prispevati moramo svoj delež. Naš delež je, da živimo vero, Boga prinašamo svetu in z drugimi brez sebičnosti delimo vse, ne da bi nas skrbelo zase.
Morali bi živeti tako, da bi bil Bog središče našega življenja.
Samo k evharistiji morate prihajati, se ponižno prikloniti pred Gospodom, se mu popolnoma predati kot prazna posoda in mu dovoliti, da vas napolni s samim seboj in svojim Svetim Duhom. Doživeli boste nekakšno eksplozijo svojih darov, ki bo presegla vaša najdrznejša pričakovanja, ker bo v vas zdaj nebeška moč. Bog vas bo uporabil in to moč še pomnožil.
Ljudi moramo spodbujati, naj hodijo k spovedi, saj Jezusa ne smemo prejemati, če vemo, da našo dušo težijo težki grehi. Če imam pred obhajilom priložnost za spoved, to priložnost tudi izkoristim, saj čutim, da Jezusa boli, če ga prejmem z grehom na duši. Osebno Jezusa nikakor ne želim prizadeti.
K spovedi hodim zato, ker sem v evharistiji videl lepoto Boga, ker sem v njej videl Boga. Zato bi rad bil ob vsakem prejemu Jezusa čim bolj čist, toda velikokrat se ob njem počutim nespodobnega. Čist sem lahko le tako, da svoje grehe priznavam in Jezusa sprejmem s čistim srcem, ne da bi ga prizadel.
Spoved je zame nekakšno okrepčilo, ker moj pogled usmerja vame, da lahko vidim svoje slabosti in spoznavam, kako krhek sem in kako lahko se pustim speljati proč od Boga. Ker to delam vsak dan, moram svoj pogled usmerjati v Boga, tako, da prepoznavam svoje slabosti in potem z njimi stopim pred Boga, kjer prejmem njegovo moč za premagovanje teh slabosti.
Ko sem začel evharistijo prejemati z ljubeznijo, sem čutil, kako me Jezus napolnjuje, me ljubi, me vsega prevzema z ljubeznijo, me spreminja, da mu postajam čedalje bolj podoben, da sem kakor On. Vsakič, ko sem prejel evharistijo, sem želel še bolj ljubiti, saj sem to veliko ljubezen občutil v sebi.
Ko prejmem Jezusa, mu rečem: “Gospod, izpolni me, spremeni me, da bom bolj podoben Tebi. Naj umrem sebi in živim v Tebi, da me boš lahko uporabljal, da boš lahko izlival svojo ozdravljujočo moč, svojo nebeško moč in ozdravljal svet, kakor sam želiš.”
