Download
predmet in metode psihologije n.
Skip this Video
Loading SlideShow in 5 Seconds..
Predmet in metode psihologije PowerPoint Presentation
Download Presentation
Predmet in metode psihologije

Predmet in metode psihologije

719 Views Download Presentation
Download Presentation

Predmet in metode psihologije

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - E N D - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Presentation Transcript

  1. Predmet in metode psihologije prof. dr. Janek Musek prof. dr. Marko Polič I. letnik psihologije

  2. Predmet in metode psihologije Predavanje 7: KOGNITIVNI PROCESI

  3. Predmet in metode psihologije • Pojmovanja predmeta psihologije • Psihologija kot znanost • Cilji in naloge psihologije • Metode psihologije • metodološki temelji • metode razlaganja • metode ocenjevanja • metode raziskovanja • Potek in etika psihološkega dela in raziskovanja

  4. Pregled vsebine • Čutenje in zaznavanje • Dražljaji, občutki in čutni pragovi • Delovanje čutil • Pozornost in zaznavanje • Učenje in spomin • Klasično pogojevanje • Operantno in instrumentalno pogojevanje • Latentno in modelno učenje • Kognitivne reprezentacije in sheme • Pozabljanje, ohranjanje, priklic in obnavljanje • Modeli in teorije spomina • Mišljenje, jezik in govor • Predstave, pojmi, simboli in njihov pomen • Logično mišljenje in razsojanje • Reševanje problemov • Odločanje • Jezik in govor • Zavest in stanja zavesti • Alternativna stanja zavesti • Sanje • Hipnoza • Meditacija • Mistično izkustvo in razsvetljenje • Droge • Obsmrtna doživetja

  5. Najpomembnejša področja psihologije • kognitivni procesi • motivacija in emocije • osebnost (vključujoč sposobnosti, medosebne razlike in samopodobo) • psihični razvoj • socialni vidiki obnašanja • psihično zdravje, stres in psihoterapija

  6. Kognitivni procesi • Pridobivanje informacij: čutenje • Organizacija in ohranjanje informacij: zaznavanje, učenje, spomin • Predelava in modeliranje informacij: mišljenje • Komuniciranje informacij: govor • Integracija informacij: zavest in zavestna stanja

  7. Čutenje in zaznavanje • Dražljaji, občutki in čutni pragovi • Delovanje čutil • Pozornost • Zaznavanje

  8. odstotek pravilnih občutkov 100 75 50 Podpražni dražljaji 25 0 absolutni prag intenziteta dražljaja Dražljaji, občutki in čutni pragovi • Dražljaj • Občutek • Čutni prag • Absolutni • Diferencialni • Terminalni • Psihofizični zakoni • Weber (ΔD/D=K), Fechner (O=K x logD) • Podpražni dražljaji in njihov vpliv • Čutna adaptacija

  9. Delovanje čutil (1)

  10. Delovanje čutil (2)

  11. Pozornost in zaznavanje • Čutne informacije: čutila – čutna središča (periferni in centralni živčni procesi) • Začetna predelava čutnih informacij • Selekcija in pozornost • Organizacija in integracija • Interpretacija • Principi zaznavne organizacije • Iluzije in halucinacije • Zunajčutno zaznavanje

  12. Pozornost in selekcija dražljajev • Teorija filtra (motivi; zaznavna obramba, Erdelyi, 1993) • Teorija kapacitet (napor in zmožnosti; več dimenzij – Stroopov test) • Več dimenzij • Vidno – slušno zaznavanje • Besedno – prostorsko zaznavanje BEL ČRN RDEČ MODER RUMEN ORANŽEN ZELEN RJAV VIJOLIČAST

  13. Principi organizacije zaznav (1) • Lik in ozadje • Dobra forma (pregnantnost)

  14. Principi organizacije zaznav (2) • Bližina • Podobnost • Simetrija • Kontinuiteta • Skupna usoda • Majhnost • Obkoljenost

  15. Iluzije in halucinacije • Zmotne zaznave • Zmotne zaznave pod vplivom načel zaznavanja in prostorske organizacije (geometrične iluzije) • Tudi pod vplivom motivov in naravnanosti • Halucinacije • Zaznave brez ustreznega dražljajskega kompleksa • Pojavijo se v posebnih stanjih (učinek drog, skrajna utrujenost, odvzem čutnega draženja…) • Ali kot znak psihičnih motenj (npr. pri shizofreniji)

  16. Primeri geometričnih in drugih optičnih iluzij. Zgoraj od leve na desno: Müller-Lyerjeva, Ponzova in Zöllnerjeva iluzija; sredina od leve na desno: Poggendorfova iluzija, iluzorna soba in svetlostna iluzija (notranje polje enake sivine vidimo v temnejšem kontekstu svetlejše in obratno); spodaj od leve na desno: Neckerjeva kocka (lahko jo vidimo, kot da se vdira v list, ali pa kot da izstopa iz njega), prostorsko nemogoča kocka in prostorsko nemogoč predmet.

  17. Zunajčutno zaznavanje

  18. Učenje in spomin • Asociativno učenje (Aristotel, Locke) • Klasično pogojevanje (Pavlov) • Operantno in instrumentalno pogojevanje (Skinner) • Latentno in modelno učenje (Bandura) • Kognitivne reprezentacije in sheme (kognitivna psihologija) • Pozabljanje, ohranjanje, priklic in obnavljanje • Modeli in teorije spomina

  19. (1)BD BOhrana slinjenje (2) BD, PD BO hrana, slinjenje zvonec orientacijski r. (3) PD PO zvonec slinjenje Klasično pogojevanje: Pavlov • Nove povezave med dražljaji in odzivi na podlagi skupnega prezentiranja dveh sicer samostojnih D-O zvez • Pri tem mora en dražljaj delovati kot ojačanje za drugega, ki začenja tudi sam izzivati odziv na ojačevalni dražljaj • Zakonitosti pogojevanja • Generalizacija • Diskriminacija • Eksperimentalna nevroza • Ugašanje in spontano oživljanje • Pogojevanje višjega reda

  20. vzvod hrana Instrumentalno in operantno pogojevanje: Skinner • “Obnašanju sledijo posledice in narava teh posleci modificira težnjo organizma po ponavljanju obnašanja v prihodnje” (Skinner, 1938). • Spreminjanje obnašanja na podlagi posledic prejšnjega obnašanja • Ugodne in neugodne posledice vplivajo na verjetnost prihodnjega obnašanja (Thorndikeov zakon učinka) • Posledice lahko pomenijo ojačenje (nagrada, kazen) - operanti

  21. Narava ojačevalcev • Zakaj ojačenje ojačuje? • Ker pomeni redukcijo (neprijetne) gonske napetosti • Hull (1943): obnašanje je funkcija gona, naučenih odzivov (navad) in zunanjih spodbud: • odziv = f (gon x navada x/+ spodbuda) • Nagrada, kazen • Pozitivni in negativni ojačevalci

  22. Latentno učenje • Naše učenje je še veliko kompleksnejše od obeh osnovnih obliko pogojevanja. Raziskovalci so npr. odkrili, da se učimo tudi v času, ko se učinkov učenja (še) ne opazi. • Tako je Blodgett že leta 1929 ugotavljal, da se obnašanje živali pri učenju drastično spremeni, če se bistveno spremeni nagrajevanje. Slika desno kaže, da v primerjavi s skupino, ki je dobila hrano po vsakem poskusu in je konstantno napredovala (I. skupina), pri skupinah, ki sta dobili hrano šele po tretjem poskusu (II. skupina) in po sedmem poskusu (III. skupina), sploh ni bilo napredka, dokler nista dobili nagrade, potem pa sta nenadoma – po enem samem poskusu - zelo napredovali. • Ne samo to, napredek je bil tolikšen, da je očitno, da so se živali v teh dveh skupinah že pred nagrajevanjem marsičesa naučile, da pa svojega napredka niso pokazale, ker zanj niso bile dovolj motivirane. Šele ko je prišla nagrada, so se bolj potrudile. Tedaj se je šele pokazal tudi učinek dosedanjega učenja, ki je bil do nagrajevanja prikrit. Temu pojavu pravimo latentno učenje. Blodgettov poskus torej kaže na vlogo spodbud in obenem odkriva pojav latentnega učenja, ki ga je natančneje opredelil Tolman (Tolman & Honzik, 1930).

  23. Modelno učenje • Posnemanje, imitacija • Pomembna oblika socialnega učenja (Dollard in Miller, 1941) • Bandura: modelno ali observacijsko učenje (socialna kognitivna teorija) • Opazovanje modelov obnašanja • Latentno učenje (akvizicija in performanca) • Tako se učimo mnogih kompleksnih oblik obnašanja • Npr. agresivno in altruistično obnašanje

  24. Kognitivni vidiki učenja: pričakovanja • Generalizirana pričakovanja • Rotter (1954): mesto nadzora nad ojačenjem (internalnost – eksternalnost) • Bandura (1989): samoučinkovitost • Seligman (1972, 1991): naučena nemoč (depresivnost) in naučen optimizem • “vse je tako brezupno, da se ne izplača niti poskušati” • “nikoli ni tako brezupno, da se ne bi izplačalo poskušati”

  25. Kognitivne reprezentacije in sheme • Pojmovne kategorije • Konstrukti • Sheme • Organizirani sklopi kognitivnih vsebin • Shema sveta, shema jaza, spolna shema, poklicna shema, shema študija… • Skripti • Npr. “večerja v kitajski restavraciji” • Okvirji • Npr. “spalnica”, “hiša na podeželju” • Prototipi • Kdo je bolj “ptičast”, pingvin ali sokol?

  26. Spomin • Ohranjanje, pozabljanje, obnavljanje in priklic • Zakonitosti ohranjanja in pozabljanja • Ebbinghaus (19. stol.):krivulje spomina in pozabljanja • Spominsko maličenje in lažni spomin • Loftus (1993)

  27. Modeli spomina • Atkinson, Shiffrin (1968, 1971) • Anderson (1983), model arhitekture kognicije (ACT* in ACT-R model)

  28. Atkinson Shiffrinov model

  29. Andersonov ACT* model

  30. Lahko si predstavljamo, da so informacije v našem spominu povezane v nekakšno mrežo. Posamezne informacijske enote v mreži imenujejo vozlišča. Miselna aktivnost pomeni aktiviranje zvez med vozlišči, kar doživljamo kot pomene in misli. Po analogiji s povezavami med nevroni pravimo takšnim zvezam tudi nevronske mreže. Teorija nevronskih mrež ali konekcionistična teorija je moderna različica starejših asociativnih modelov in modelov semantičnih mrež. Kako poteka delovanje nevronskih mrež? Najprej so menili, da neka misel pomeni zaporedno aktiviranje vozlišč, tako bi npr. stavek »položi svinčnik na mizo« aktiviral vozlišča, ki reprezentirajo »svinčnik«, »položiti na« in »miza«. Drug, novejši model pa govori o vzporednem procesiranju (parallel distributed processing, PDP; McClelland, Rummelhart, 1989; Rummelhart & McClelland, 1986; Rummelhart & McClelland, & the PDP Research Group, 1986). Po tem modelu je reprezentacija pojmov in shem lahko porazdeljena vzdolž več vozlišč. Pojem “svinčnik” bi v tem primeru ne pomenil aktiviranosti enega samega vozlišča, ampak bi bil “porazdeljen” med več vozlišč enega sistema (predstavljal bi npr. vzorec 1,0,1 v sistemu treh vozlišč). Isto število vozlišč, ki v lokalnem modelu oblikuje določene pojme, lahko torej v PDP modelu oblikuje bistveno več pojmov, hkrati pa lahko poteka več kognitivnih procesov vzporedno (seveda pa se istočasno lahko zavedamo samo enega od njih). Nevronske mreže

  31. Mišljenje, jezik in govor • Predstave, pojmi, simboli, pomen • Enote mišljenja • Nosilci pomena • Povezave nad enotami (misli, stavki) • Logično mišljenje in razsojanje • Reševanje problemov • Odločanje • Jezik in govor

  32. Denotacija in konotacija • Dimenzije pomena pojmov • Evalvacija, potenca, aktivnost

  33. Logično mišljenje in razsojanje • Izpeljevanje sodb iz drugih sodb • Dedukcija • Indukcija • Analogija

  34. Dedukcija - primeri PREMISA ZAKLJUČEK VELIKA PREMISA MALA PREMISA ZAKLJUČEK

  35. Pravilnost in veljavnost (resničnost) • razlikovati je treba pravilnost logične izpeljave od resničnosti sodb • sodbe so lahko pravilne, čeprav lažne • je možno iz lažnih premis pravilno izpeljati resničen zaključek?

  36. Indukcija • Izpeljevanje splošnih sodb iz posameznostnih • Pomen indukcije • omogoča posploševanje, je inovativna • zato je pomembna v znanosti • Toda... • nepopolnost indukcije • verjetnostna narava indukcije • redkost popolne indukcije • Pomen indukcije v znanosti • empirično raziskovanje, eksperiment • statistika, vzorčenje, verjetnost

  37. Analogija • Sklepanje iz posamičnega na posamično • Na podlagi podobnosti • Varljivost presojanja po analogiji • brez preverjanja ga ni mogoče sprejeti v znanosti • Toda... • pomen pri tvorbi hipotez in reševanju problemov • kreativnost • Modeliranje in simuliranje • skice, diagrami, mape, zemljevidi, makete, modeli, računalniške simulacije

  38. Reševanje problemov • Miselno reševanje problemov • Ustvarjalne rešitve • Ovire pri reševanju problemov • Fiksacija metode, fiksacija predmeta • Navdih, aha-doživetje, vpogled • Köhlerjeve (1925) študije s šimpanzi

  39. Odločanje • Izbirno obnašanje • Gotove in negotove izbire in verjetnostno odločanje • Hevristike pri negotovem odločanju

  40. Kahneman, Tversky (1974, 1982) hevristika razpoložljivosti, hevristika reprezentativnosti 1, 2, 3, 4, 5 12, 37, 43, 79, 90 hevristika vsidravanja in prilagajanja Recimo, da vam nekdo opiše neko osebo kot plašnega, vase zaprtega, molčečega človeka, ki se med ljudmi ne počuti dobro, ima pa smisel za red in drobnarije. Kaj se vam zdi bolj verjetno, je ta oseba po poklicu prodajalka ali knjižničarka? Večina ljudi (in morda tudi vi) bi odgovorila, da je po vsej verjetnosti knjižničarka. To pa ni najbolj razsodno ugibanje - v populaciji je prodajalk približno 75 krat več kot knjižničark. Veliko bolj verjetno je, da je opisana oseba prodajalka. Toda pri ocenjevanju verjetnosti radi ignoriramo dejansko verjetnost in presojamo verjetnost po reprezentativnosti. Tako tudi v gornjem primeru, ker se nam pač (sicer povsem upravičeno) zdi, da opisane lastnosti veliko bolj ustrezajo prototipu knjižničarke kot pa prodajalke. Včasih si o verjetnosti nekega dogodka ustvarimo začetno sodbo (ki je lahko napačna) in jo nato eventualno prilagajamo. Tem začetnim ocenam pravimo sidrne ocene oziroma sidrne sodbe. Zdravniku, ki pregleduje pacienta, se lahko zgodi, da si vnaprej postavi hipotetično diagnozo, npr. viroza (sidrna sodba o verjetnosti bolezni), potem pa bo pri preiskavi pozoren predvsem na dejstva, ki so v skladu s to sodbo, ne bo pa pozoren na tista, ki jo izključujejo (težnja po iskanju potrdilnih, konfirmativnih informacij, “potrjevalna pristranost”). Hevristike odločanja

  41. Sredstvo kognitivnega komuniciranja, tesno povezano z mišljenjem Je govor izražanje misli z besedami ali obratno, govor determinira mišljenje? Sapir-Whorfova hipoteza Chomsky (1972): generativna slovnica Globinska in površinska struktura jezika Vrojena sposobnost govora in tvorbe stavkov Je res, da ljudje, ki uporabljajo druge jezikovne kategorije drugače zaznavajo in presojajo stvarnost? Raziskave ne potrjujejo Sapir-Whorfove hipoteze, vsaj ne v izraziti obliki. Majhni otroci npr. kategorizirajo objekte neodvisno od tega, kako jih besedno označujejo (Gershkoff-Stowe in sod., 1997). Medkulturne raziskave so pokazale, da lahko enako dobro zaznavajo dražljaje in razlike med njimi tudi pripadniki tistih kultur, ki uporabljajo bistveno manjše število jezikovnih kategorij. Tako npr. uporabljajo Daniji iz Nove Gvineje samo dva izraza za kategoriziranje glavnih barv (mola, kamor sodijo vse svetle in tople barve in mili, kamor sodijo temne in hladne), Evropejci pa vsaj 10 (belo, črno, sivo, modro, rdeče, rumeno, zeleno, rjavo, vijoličasto, oranžno in še katera, npr. škrlatna). Pa vendar so Daniji znali pravilno prepoznati barvne vzorce “evropskih” barv, čeprav zanje nimajo distinktivnih izrazov (Rosch Heider, 1972). Še odločilnejši so raziskovalni podatki, ki jasno kažejo, da lahko razmiš-ljamo o stvareh na način, ki ga z besedami ne moremo dobro izraziti. Čeprav je res, da jezik vsaj do neke mere determinira mišljenje, je vsaj enako res, da mišljenje determinira govor. Prav tako vse kaže, da sta mišljenje in govor – spet do neke mere – neodvisna drug od drugega. Jezik in govor

  42. Zavest in zavestna stanja • Integralni okvir našega doživljanja • Zavestno in nezavedno psihično delovanje • Kognitivno in motivacijsko (“freudovsko”) nezavedno • Zavestna stanja in njihov kontinuum • Teorije in modeli zavesti • Posebna zavestna stanja • Sanje • Hipnoza • Meditacija • Mistično izkustvo in razsvetljenje • Droge • Obsmrtna doživetja

  43. Filozofske teorije Model refleksije (zavest kot zaznavanje višjega reda) Model samorefleksivnosti duha Znanstvene teorije Psihološke Nevroznanstvene Pribramova holonomska teorija McFaddenova teorija Precej zanesljivo npr. vemo, da naša leva hemisfera deluje zavestno, desna pa ne (vsaj ne v smislu običajne budne zavesti). Dodobra je tudi raziskano, s katerimi deli možganov se povezujejo stopnje naše budnosti (npr. mrežna struktura v možganskem deblu). Glavni problem klasičnih nevroznanstvenih teorij zavesti je dejstvo, da značilnosti zavestnega delovanja (hkratno, celostno zavedanje mnoštva informacij, refleksivno samozavedanje itd.) ni mogoče dobro uskladiti z običajnim pojmovanjem nevronskega delovanje. Nevronsko proženje impulzov nam lahko razloži npr. asociacije, ne moremo pa z njim razložiti celostnih zavestnih pojavov. Toda, ali nam lahko nevroznanost ponudi kaj drugega od teorij nevronskega proženja? Gestaltisti že pred dolgimi desetletji niso bili prav srečni s tem modelom in so našli razlago v hipotezi o delovanju možganskih električnih polj z majhno intenziteto. Nevrološke raziskave obstoja teh polj niso potrdile. A kaj če gre morda za bolj subtilne, vendar pa še bolj učinkovite poljne procese, ki pa niso običajne elektromagnetne narave, temveč kvantne narave? Karl Pribram meni, da so zavestne vsebine (npr. vidne podobe) povezane z interaktivnimi valovi, ki jih povzročajo dendritski mikroprocesi. Ti valovi omogočajo nelokalizirano izmenjavo energije med nevroni in znotraj nevronov. Tako dobimo po Pribramu poleg klasičnega nevronskega proženja še nadaljnji in morda pomembnejši možganski mehanizem. Interferenčni vzorci valov tvorijo nevralni hologram, ki ga doživljamo kot psihično vsebino. Pribramov slovenski doktorand Mitja Peruš (2001) je predlagal in izpeljal kvantno rešitev holonomske teorije. To se ujema tudi s fizikalnim modelom zavesti, kot ga je oblikoval Evan Harris Walker (2000). Walker meni, da se zavestno delovanje vzpostavi, ko doseže elektronsko dogajanje v nevronih kritično mejo, po kateri se sproži kvantno valovno delovanje, ki presega lokalne razmere. Ta proces se nad tem kritičnim pragom stabilizira in vzdržuje, dokler smo budni. Zanimiva je tudi McFaddenova teorija (2002): ko se dodaja nek psihični proces, oddaja informacijo o sebi v elektromagnetno polje, kjer se ta informacija poveže z informacijami o drugih procesih. Zavest po tej teoriji ni torej nič drugega kot posebno elektromagnetno polje. Teorije in modeli zavesti

  44. Posebna, alternativna stanja zavesti • Sanje • Hipnoza • Meditacija, trans, ekstaza • Mistično izkustvo in razsvetljenje • Droge • Obsmrtna doživetja

  45. Značilnosti posebnih stanj zavesti • spremenjeno občutje realnosti - v spremenjeni zavesti se realnost močno spremeni, ali pa se začne dogajati drugačna realnost, kjer običajne zakonitosti zaznavanja in mišljenja ne veljajo več; dogajajo se stvari, ki bi se nam zdele v običajni stvarnosti nemogoče, neverjetne ali protislovne; včasih poročajo o doživljanju stvarnosti v drugih razsežnostih; • spremenjen občutek časa: pojavi se npr. občutek, da časa ni, da "stoji", ali pa nasprotno, da se čas "zgošča" - da se dolgo časovno obdobje z mnoštvom dogodkov odvije v trenutku; • izguba kontrole, npr. občutek, da se moramo vdati v dogajanje, da se "vtapljamo" vanj, da nas dogajanje "asimilira" in da se temu ne moremo upirati; • emocionalne spremembe, npr. prosto in nezadržano izražanje emocij ali pa nasprotno, odsotnost emocionalnega doživljanja (npr. med meditiranjem); • spremembe telesnih občutkov: pojavijo se občutki telesnih sprememb (večje ali manjše teže, spremenjene velikosti ali oblike telesa ali telesnih delov...), v skrajnem primeru občutje breztelesnosti, drugačnega telesa in občutje ločenosti od telesa (izkustvo "biti iz telesa", "out-of-body-experience"); • spremenjena intenzivnost in pomen doživljanja: pogosto navajajo, da se v spremenjenih stanjih zavesti doživljajo stvari posebno intenzivno in globoko (kot npr. v stanjih navdiha, vpogleda in "aha" doživetja); to se včasih povezuje z občutkom, da gre za doživljanje, ki je neskončno pomembnejše in vrednejše od običajnega zavestnega doživljanja; • občutek neizrekljivosti: spremenjenih stanj zavesti često ni mogoče opisati, ker gre za izkustva, ki se kvalitativno zelo razlikujejo od običajnih; • občutek prenove, preporoda (velja za nekatere oblike doživljanj spremenjene zavesti); • povečana sugestibilnost (tudi velja samo za nekatere oblike, npr. za hipnotski trans).

  46. Sanje • REM faze • Zakaj se v sanjah ne moremo premikati? • Zakaj so sanje tako “čudne”, tako različne od običajne budne zavesti?

  47. Tolmačenja sanj • Od najstarejših časov do danes • Čuang Zi, Bertrand Russell • Freud in psihoanaliza • Sanje so odraz delovanja nezavednega • Sklepanje iz manifestne vsebine na latentno • Hall (1966, 1991) • Več novejših hipotez • Hipoteza predelave impulzov • Čiščenje možganskega šuma • Elaboracija emocij in stresa • Konsolidacija učenja in spominskih sledi • Teorija straženja

  48. Hipnoza • Stanje povečane sproščenosti in sugestibilnosti • Globina hipnoze (hipnotskega transa) • Dolga zgodovina proučevanja • Gre za posebno stanje zavesti ali le za določeno obliko medosebnega odnosa in igranje vloge • Raziskave kažejo, da se pri hipnozi ne pojavlja nobeno obnašanje ali doživljanje, ki ne bi bilo možno tudi pri nehipnotiziranih osebah • Ohranjanje nadzora • Napačne predstave o izboljševanju spomina s pomočjo hipnoze • Obujanje pozabljenih dogodkov in spominov na prejšnja življenja s pomočjo hipnoze (hipnotska regresija) • Prav nobenih dokazov, po vsej verjetnosti gre za obliko lažnega spomina

  49. Meditacija • Med načrtne oblike spodbujanja posebnih zavestnih stanj sodi zlasti meditacija. Z meditacijo skušamo usmerjati svojo pozornost in zavest na način, ki nas vodi v stanje globokega miru in zamaknjenosti. • To se dosega s posebnimi tehnikami meditacije, pogosto z osredotočanjem na nek izbran objekt, navadno tak, na katerega sicer nismo pozorni (npr. dihanje, posebni zvoki – »mantre«). • Da je meditativno stanje res posebno stanje zavesti, potrjujejo tudi fiziološke raziskave. Med meditacijo se namreč pojavljajo vzorci možganske aktivnosti, ki jih v običajnem budnem stanju ne najdemo, ali pa zelo redko. Blaga stopnja meditacije spominja na t.i. alfa stanje, stanje bodre, vendar mirne sproščenosti, v katerem se pojavljajo značilni alfa valovi v vzorcu EEG. Prava meditacija pa pomeni še bistveno drugačno, bolj poglobljeno stanje, kjer se lahko pojavijo vzorci EEG, ki spominjajo na vzorce, ki jih sicer najdemo le še v najglobljem spancu in celo komi. Vendar meditativno stanje ni stanje odsotnosti zavesti ali spanja. Meditacija pogosto ni sama sebi namen, ampak naj bi služila kot priprava na doseganje vrhunske, mistične izkušnje ali razsvetljenja.