Predstavitev posodobljenega učnega načrta za zgodovino v osnovni šoli

1. Predstavitev posodobljenega učnega načrta za zgodovino v osnovni šoli Mag. Vilma Brodnik in PRS za zgodovino, Zavod RS za šolstvo Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za šolstvo in šport. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov v obdobju 2007-2013, razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenjsko učenje; prednostne usmeritve: Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja.

2. Potek posodabljanja Predmetna komisija za posodabljanje učnih načrtov za zgodovino od leta 2006-2008. Delo nadaljuje Predmetna razvojna skupina za zgodovino (2008 dalje) – načrtuje in izvaja usposabljanja za posodobljene učne načrte. Z učitelji obravnavani v okviru študijskih skupin – predlogi upoštevani. Posodobljeni so trije učni načrti za predmet zgodovina v osnovni šoli: *matični učni načrt, *dvojezični za slovensko-madžarske osnovne šole, *za italijanske osnovne šole. 6. razred (35 ur), 7. razred (70 ur), 8. razred (70 ur), 9. razred (64 ur) = skupaj 239 ur. Strokovni svet za splošno izobraževanje jih je določil 12. 6. 2008 in se seznanil z vsebinskimi in redakcijskimi popravki 17. 2. 2011. Izhajajo iz učnega načrta iz leta 1998 (za narodni skupnosti iz 1999). Dostopni so na: http://www.mss.gov.si/si/solstvo/osnovnosolsko_izobrazevanje/ucni_nacrti/posodobljeni_ucni_nacrti_za_obvezne_predmete/#c17640

3. Ohranjen je antropološki model pouka • primerjalna obravnava narodne in svetovne zgodovine oziroma zgodovine človeške civilizacije v različnih pojavnih oblikah: na področju gospodarskega delovanja, organizacije različnih družb skozi zgodovino, političnega organiziranja in delovanja ter kulturno-umetniškega in duhovnega ustvarjanja in delovanja; • model je dopolnjen še z zgodovino načinov življenja, ki jo uveljavi t. i. nova kulturna zgodovina konec 70. let 20. stoletja – “s temami, ki so življenju dajale barvo”; • utemeljil ga je akademik dr. Bogo Grafenauer leta 1973 uveljavi se z učnimi načrti 1994 (OŠ) in 1996 (GIM), ohranjajo ga tudi UN iz 1998 (OŠ in GIM) in 2008 (GIM) oz. 2011(OŠ).

4. Razmerja med vrstami zgodovine 37,5 % je tem iz politične zgodovine ter 60 % tem iz kulturne, gospodarske in socialne zgodovine; lokalna, regionalna, narodna, svetovna zgodovina (3/5 svetovne, 2/5 narodne – priporočilo, da se čim več primerov vzame iz lokalne, regionalne in narodne zgodovine); prilagoditvi za manjšino – poudarek na vključevanju regionalne in narodne zgodovine (Istra, Italija; Prekmurje in Porabje, Madžarska).

5. Novost: tematskost in izbirnost TEMATSKOST: • širše in ožje teme, v katerih so učne vsebine povezane v zaokrožene tematske sklope prej: zaporednost dogajanja („in nato se je zgodilo“), pososoditev: vzporednost dogajanja („medtem, ko se je nekje zgodilo to, se je na drugem mestu to“); • kronološko-progresivni pristop (od starejših k mlajšim obdobjem). • tematsko-eksemplarični UN v 6. in 9. r. opredeljene so obvezne in izbirne širše teme, ki zajemajo eno ali več večjih zgodovinskih obdobij in so ključne za nadaljnji razvoj ali pa so zanimive za učence); • enciklopedični UN v 7. in 8. r. (opredeljene so obvezne in izbirne ožje teme v okviru enega večjega obdobja); IZBIRNOST: • ok. 75 % učne snovi je obvezne, 25 % pa izbirne; • politična zgodovina: 37,5 % (11,3 %); 60 % ostalih vrst zgodovine: obvezno je izbrati 46,42 % izbirnih tem, tako da se obravnava 54,62 % tem iz kulturne, gospodarske in socialne zgodovine (v UN iz leta 1998 je takih tem 52,45 %). • Vsebinska razbremenitev z namenom: *izgrajevanja različnih vrst znanja, *sodobni in posodobljeni didaktični pristopi, * bolj poglobljena, problemska obravnava in globlje razumevanje, bolj kakovostno znanje.

6. Nadgrajeni učno ciljni pristop • Skrbno načrtovani splošni in tematski cilji, ki jih delimo v tri sklope: *prvi sklop: deklarativno (vsebinsko) znanje in razumevanje zgodovinskih dogodkov, pojavov in procesov, *drugi sklop: proceduralno znanje, ki se nanaša na razvijanje spretnosti in veščine, *tretji sklop: odnosno znanje, ki se nanaša na odnose, naravnanost, ravnanja in stališča. jasna vsebinska nit med splošnimi in tematskimi cilji (prej slabost: ambiciozni splošni cilji, ki pa se ne odražajo v operativnih ciljih).

7. Posodobitev: splošna in posebna znanja • Splošna znanja (= obvezna, v UN natisnjena s pokončnim tiskom); • Posebna znanja (= izbirna, učenci jih bodo usvojili v različnem obsegu in različno poglobljeno; v UN natisnjena s poševnim tiskom).

8. Standardi znanja (minimalni so odebeljeni) • Iz standardov so razvidni minimalni, temeljni in višji nivoji znanja. • Zapisani so tudi standardi izbirnih tem – pri vsaki je za minimalno znanje označen le en standard. - Prvi sklop standardov po razredih (obvezne in izbirne teme): znanje in razumevanje zgodovinskih dogodkov, pojavov in procesov (deklarativno znanje), - Drugi sklop za vse razrede - za vse obvezne in izbirne teme: spretnosti in veščine, zmožnosti, ki jih lahko merimo (proceduralno in procesno znanje),  vsebinsko izhajajo iz tematskih in splošnih ciljev.

9. Različne zahtevnostne ravni ciljev in standardov znanja minimalni nivo, da učenci/učenke zg. dogodke, pojave, procese: navedejo, naštejejo, opišejo, razberejo, pojasnijo; temeljni in višji nivo, da učenci/učenke zg. dogodke, pojave in procese: razložijo, sklepajo, utemeljijo, primerjajo, določijo (npr. čas), oblikujejo svoj načrt, prikažejo, na zemljevidu opredelijo ali pokažejo ali predstavijo, analizirajo, ugotovijo, razvrstijo po pomenu, vživijo se v vlogo in pojasnijo, razlikujejo, na primerih in z različnih perspektiv pojasnijo, presodijo.

10. Didaktična priporočila spodbuja se aktivno vlogo učencev  procesnorazvojni pristop; sodobni in posodobljeni didaktični pristopi (delo z zg. viri, ekskurzije z zgodovinskim terenskim delom, timsko delo in medpredmetne povezave, projektno delo, učenje z odkrivanjem, sodelovalno učenje, večperspektivni pristop …); učenci s posebnimi potrebami;

11. Preverjanje in ocenjevanje znanja Opredeljena so področja in kriteriji preverjanja in ocenjevanja znanja: 1 Znanje in razumevanje zgodovinskih dogodkov, pojavov in procesov • znanje in razumevanje zgodovinskih dogodkov, pojavov, procesov, • uporaba zgodovinske terminologije, pojmov in konceptov, • ločevanje zgodovinskih vzrokov, povodov in posledic, • ločevanje med zgodovinskimi dejstvi, dokazi, mnenji, stališči in interpretacijami, • orientacija v zgodovinskem prostoru skozi čas. 2 Analiza, sinteza, interpretacija zgodovinskih virov • zbiranje, izbiranje, analiziranje in kritično presojanje verodostojnih in uporabnih informacij in dokazov iz različnih zgodovinskih in večperspektivnih zgodovinskih virov in literature, • ločevanje bistvenih od nebistvenih podatkov, • oblikovanje samostojnih zaključkov, interpretacij, mnenj, stališč, pogledov, izvirnih predlogov in rešitev, • predstavljanje zaključkov, mnenj, stališč, pogledov, izvirnih predlogov in rešitev na različne načine (ustno, pisno, s pomočjo plakatov, referatov, esejev, IKT …). 3 Izdelovanje, pisanje in predstavljanje različnih izdelkov (referati, plakati, makete, eseji, IKT …) • izbrani zgodovinski viri in literatura ustrezajo izbrani temi izdelka, • uporabljeni zgodovinski viri in literatura so ustrezno citirani oz. navedeni v opombah ali v seznamu bibliografije, • pisni izdelki so ustrezno strukturirani v uvod, glavni del in zaključek, • izdelek je ustrezno predstavljen, pri tem se uporablja tudi IKT ...

12. Ključni koncepti (načrtuje se jih v pripravah na pouk) - Pojmov v UN ni več (vzrok: zaradi dosedanjega izrazitega poudarjanja deklarativnega znanja in faktografije)  zato se načrtuje ključne koncepte v letnih in sprotnih pripravah na pouk. - Gre za glavne ideje, zamisli, probleme, značilnosti delovanja v posameznem zgodovinskem obdobju. - Omogočajo medpredmetno sodelovanje in načrtovanje skupnega dela. • Nanašajo se na: • temeljne zgodovinske koncepte: človekove pravice, demokracija, totalitarni sistemi, revolucija, republika; • na koncepte za globlje razumevanje: vzroki in posledice, dejstva in mnenja, spremembe in kontinuiteta, podobnosti in razlike; • koncepte, ki izhajajo iz narave zgodovinske vede: kronologija, dokazi iz zgodovinskih virov, interpretacija, multiperspektivizem.

13. Usklajenost z učbeniki in NPZ • Posodobiti bo treba tudi učbenike: posodabljanje se začenja, a bodo izšli šele v naslednjem šolskem letu  zato bo treba prvo leto uvajanja uporabljati še stare učbenike (opozarjati učence na strani v učbenikih, kjer je predstavljena ustrezna učna snov). • Prilagoditev NPZ  *opravlja se iz obveznega dela, *izhaja se iz standardov znanja.

14. Usposabljanje za učne načrte • Regijski posveti v maju in juniju (skupno za učitelje ZGO, GEO, DDE); • V okviru študijskih skupin v prihodnjih šolskih letih; • Usposabljanje načrtuje in izvaja Predmetna razvojna skupina za zgodovino in mentorski učitelji za osnovno šolo; • Priprava didaktičnih gradiv s primeri dobre prakse; • Revija Zgodovina v šoli; • Priročniki: uporaben tudi gimnazijski, ki je nastal kot rezultat uvajanja posodobljenih učnih načrtov v gimnazije  dostopen na naslovu http://www.zrss.si/projektiess/default.asp?pr=2&iz=b3 (teoretični uvod z razlago posodobljenih in novih didaktičnih pristopov, primeri dobrih praks; delovni listi na zgoščenki).

15. Literatura • Posodobljeni učni načrti. • Grafenauer, B. (1978): Zgodovina v skupni programski osnovi usmerjenega izobraževanja. V: Vzgoja in izobraževanje, letnik 9, št. 5-6, str. 9-12. • Van der Leeuw-Roord, J. (2008): Izzivi pisanja učnih načrtov za zgodovino s posebnim poudarkom na Sloveniji. V: Zgodovina v šoli, letnik XVII, št. 1-2, str. 3-15. • Van der Leeuw-Roord, J. (2007): Zgodovina naj mlade pripravlja na prihodnost. Intervju. V: Priloga Ona, Delo, torek 20. 3. 2007.